Matija Stepišnik
Kitajska gospodarska rast je bila lani najpočasnejša po letu 1990, so poročali svetovne agencije in globalni mediji te dni. Pa čeprav je bila še vedno 6,4-odstotna. Je to novica, ki mora kakorkoli skrbeti tudi nas, EU? Kdo bo sicer to rahlo kitajsko ohlajanje najbolj občutil?
"Zahodna javnost, vključno z mediji in glavnino ekonomskih strokovnjakov, pogosto narobe razume in interpretira podatke o kitajski gospodarski rasti. Namesto da se osredotočamo na relativne stopnje gospodarske rasti, je treba imeti v mislih, za koliko se je kitajsko gospodarstvo dejansko povečalo tudi v absolutnem smislu. Na primer: leta 2006 je kitajska stopnja gospodarske rasti znašala rekordnih 12,7 odstotka, kitajski BDP pa je znašal dobrih 2700 milijard ameriških dolarjev. To je pomenilo, da se je leta 2006 kitajsko gospodarstvo povečalo za okoli 350 milijard dolarjev. Leta 2016 je kitajsko gospodarstvo sicer zabeležilo le 6,7-odstotno rast BDP, a je ta znašal po desetletju vrtoglave rasti že 11.200 milijard ameriških dolarjev. To pomeni, da se je ob polovico nižji stopnji gospodarske rasti kitajski BDP leta 2016 vseeno povečal za 750 milijard ameriških dolarjev. Prirast je bil tako znatno večji, saj je Kitajska v tem času postala že država s srednje visokim BDP na prebivalca. Bolj od samih stopenj gospodarske rasti je pomembno spremljati vire in strukturo gospodarske rasti na Kitajskem. Pred začetkom trgovinske vojne z ZDA je bila stopnja domače potrošnje relativno stabilna in visoka. Je pa trgovinska vojna, ki so jo zanetile ZDA, vnesla med prebivalstvo in potrošnike kar nekaj negotovosti, kar se je začelo odražati tudi v padcu potrošniškega zaupanja in zmanjšani domači porabi, kar pa je slab znak. Delno so k temu pripomogli tudi padci na obeh kitajskih borzah. Po mojem mnenju bodo ohlajanje in upad domače potrošnje na kitajskem trgu najbolj občutili v velikih mestih prvega in drugega reda ter tuja, zlasti ameriška podjetja, ki prodajajo izdelke z visoko cenovno elastičnostjo v povpraševanju."
