Kitajska želi zaustaviti naraščanje emisij ogljikovega dioksida pred letom 2030 in doseči ogljično nevtralnost pred letom 2060. Če bo uspela, bo država v manj kot 40 letih naredila veliko spremembo – od največje svetovne proizvajalke ogljikovega dioksida v državo, ki ji je uspelo izpuste zmanjšati. Kitajska še zdaleč ni edina država, ki je objavila, da namerava v tem času doseči neto ničelne emisije izpustov ogljikovega dioksida - več kot 120 držav aktivno razpravlja o doseganju tega cilja še prej, do leta 2050, vendar je Kitajska daleč najpomembnejša. Dejansko je bila napoved predsednika Xi Jinpinga o zavezanosti Kitajske do leta 2060 na nedavni Generalni skupščini Združenih narodov zelo pomembna, saj voditelji večjih vlad aktivno oporekajo Pariškemu podnebnemu sporazumu iz leta 2015 in ga spodkopavajo zaradi neukrepanja na drugih področjih, deloma pa tudi kot rezultat covida-19.
Pa je kitajska ambicioznost verodostojna? Čeprav Xi v svojem govoru ni podrobneje opisal, kako nameravajo doseči zastavljeni cilj ogljične nevtralnosti, ima Kitajska že izkušnje s pomembnimi pobudami na področjih, kot so energetska učinkovitost, obnovljivi viri energije, zmanjšanje onesnaževanja in zmanjševanje revščine. Toda obljuba ogljične nevtralnosti je v drugačnem obsegu in jo je treba izpolniti v drugačnem globalnem kontekstu.
Cilj nedavnega poročila skupine tridesetih, mednarodnega združenja vodilnih svetovnih mislecev, je državam pomagati pospešiti prehod na gospodarstvo z neto ničelno emisijo izpustov. G30 poudarja predvsem, da doseganje ogljikove nevtralnosti zahteva obsežno sodelovanje med vlado in zasebnim sektorjem, v središču pa je javna politika. Poročilo se sklicuje na nedavne novosti v fiskalni in monetarni politiki, da lahko zaradi učinkovite komunikacije in tako imenovanih smernic za naprej postanejo politični okviri bolj predvidljivi.
Poročilo natančneje poziva vlade, naj postopno odpravijo eksplicitne in implicitne subvencije za fosilna goriva, in zagovarja uvedbo davkov na prilagoditev, s čimer bi državam in podjetjem preprečili nelojalna nižanja cen fosilnih goriv. Čeprav ni jasno, kako široko se bodo te dajatve uporabljale, bi morali del prihodkov nameniti državam z nizkimi dohodki, da bi jim pomagali dostopati do priložnosti, ki jih ponuja prehod na ogljično nevtralnost. Ustvarjanje delovnih mest, ki je rezultat zelene in trajnostne rasti, mora koristiti tudi njim.
Poleg tega morajo imeti korporacije jasne načrte zelenega prehoda in objavljati redna poročila o napredku, odbori pa jih morajo dejansko pregledovati. Potrebne so znatne naložbe za krepitev zmogljivosti finančnih institucij pri oceni vpliva naložb na podnebje in preusmeritev virov iz zaostalih podjetij v podjetja, ki vodijo nizkoogljični prehod. V finančnih in nefinančnih podjetjih morajo spodbude odražati cilje ogljične nevtralnosti.
Upravljanje je ključnega pomena. Kot so predlagale skupine G30 in druge, morajo vlade zagotoviti neodvisne preglede politik z vzpostavitvijo mehanizmov, kot je Carbon Council – po vzoru svetov za fiskalno in monetarno politiko. Prav tako lahko posebni upravni odbori zagotovijo, da odločitve o posojilih in naložbah v zasebnem sektorju ustrezno upoštevajo podnebna tveganja. Preglednost teh tveganj bo spodbudila medsebojne preglede in trgom omogočila prepoznavanje vodilnih in tistih, ki pri tem zaostajajo. Neprekinjeno prizadevanje za razvoj ustreznih računovodskih standardov bi moralo pomagati povečati kakovost in s tem vrednost delovanja v prid podnebne nevtralnosti.
Podjetja bodo imela stroške s spreminjanjem svojega načina delovanja, preden bodo konkurenti sprejeli nove cene ogljika in se bodo cene alternativnih virov znižale. A koristi so večje. Številni institucionalni vlagatelji se že srečujejo s pritiski, da bi v svoja naložbena merila vključili podnebne in druge trajnostne cilje, medtem ko regulatorji vedno bolj upoštevajo tveganja, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Prvi, ki bodo ukrepali, lahko izkoristijo te trende.
Isto načelo velja za države. Sčasoma se bo pritisk za doseganje neto ničelnih emisij ogljikovega dioksida povečal in nacionalne strategije se bodo morale temu približati. Zgodnji uporabniki lahko svoje prilagoditve razširijo na daljše obdobje in se izognejo neželenim stroškom zaradi sprememb v zadnjem trenutku. Toda vsi gospodarski akterji se morajo prilagajati skupaj, vlade pa bodo pri prehodu potrebovale tudi podporo zasebnega sektorja. Vsak dan zamude bo povečal morebitne zaloge nasedlih sredstev, preden se bodo cene ogljika popolnoma prilagodile.
Multilateralne razvojne banke (MDB) bi morale biti v ospredju tega razvoja. Mnoge vodijo z zgledom. Nedavna izjava predsednika Azijske banke za infrastrukturne investicije Jina Liquna, da ne bo upošteval projektov, povezanih s proizvodnjo električne energije iz premoga, je poslala pomemben signal v regiji, kjer emisije ogljikovega dioksida še vedno naraščajo. Banka si je zastavila tudi cilj, da bo do leta 2025 v svojih naložbah dosegla ali presegla 50-odstotni delež financiranja, povezanega s podnebnimi spremembami. Vse MDB lahko še naprej izkoristijo svoj skupni kapital in vpliv za zmanjšanje tveganja ter zagotovijo uporabo najsodobnejše zelene tehnologije ter pospešijo preusmeritev politike k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.
Še vedno ne poznamo stroškovno najučinkovitejše in najpravičnejše poti za doseganje brezogljičnega gospodarstva, vendar potencialnih rešitev ne manjka. Xi je sprožil eno najpomembnejših političnih pobud v zadnjih 40 letih. Njegov pristop odraža ključno značilnost kitajskih tržnih reform, ki trajajo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja: napove drzno vizijo in nato ugotovi, kako jo uresničiti s strukturiranim eksperimentiranjem in natančnimi ponovitvami - ali, kot je rekel Deng Xiaoping, glavni arhitekt kitajskih reform, mora prečkanje reke potekati z občutkom za kamenje.
Kitajski voditelji se medtem dobro zavedajo, da podnebne spremembe že poplavljajo kitajske reke in odnašajo kamenje, medtem ko se druge države, tudi ZDA, sredi pandemije spopadajo z zgodovinskimi požari. Za zmanjšanje tveganja nadaljnjega opustošenja ni druge možnosti: Kitajska in svet morata nujno preiti na ogljično nevtralnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
