Mattarella premešal karte na levici in desnici

Po pričakovanju je ponovna izvolitev Sergia Mattarelle za predsednika Italije povzročila pravi potres v italijanski politiki. Osnovna rana je bila v dejstvu, da se je moral lider Lige Matteo Salvini odločiti, ali naj glasuje za Mattarello in s tem ostane sestavni del vladne koalicije ali naj ostane zvest skrajno desni stranki Bratje Italije Giorgie Meloni, edini opozicijski stranki, s katero skupaj z Berlusconijevo stranko Naprej, Italija! in nekaterimi sredinskimi grupacijami sestavljajo desnosredinsko koalicijo, ki naj bi po sedanjih anketah zmagala na prihodnjih parlamentarnih volitvah v aprilu 2023.

Vlada, ki jo vodi Mario Draghi, ostaja. Njegov ponujeni odstop po predsedniški prisegi je bil simboličen in Mattarella ga je takoj zavrnil. Jasno je tudi, da bo parlament ob glasnih kritikah, kjer bo vsaka stranka poudarjala svojo identiteto, redno potrjeval vsak vladni predlog. Poslanci in senatorji se zavedajo, da je alternativa samo razpustitev parlamenta in predčasne volitve, na katerih najmanj polovica od njih ne bi bila več izvoljena. Po nedavni ustavni spremembi se bo število poslancev in senatorjev namreč zmanjšalo za 40 odstotkov.

Konec desnega zavezništva

V desnem taboru sta dva od treh liderjev prepričana, da so volitve predsednika pomenile tudi konec desnega zavezništva. To je povedala Giorgia Meloni, ki je ostro napadla Salvinija, ker je glasoval za Mattarello, potem ko je ves čas zagotavljal, da je nastopil čas, da bi predsedniško mesto zasedel nekdo z desnice. Jasno je, da Melonijeva starta na desne volivce Lige. Silvio Berlusconi je prav tako prepričan, da je desnosredinske ljubezni konec in se opredeljuje za sredinsko koalicijo, nekakšno obnovitev krščansko-demokratske stranke.

Seveda je Salvini v precepu. Zaveda se, da zanimanje za Ligo upada in njegovo krčevito iskanje alternativnega kandidata za predsednika republike, ki bi bil sprejemljiv tako za vladno zavezništvo kot za desnosredinsko volilno koalicijo, je bilo neučinkovito. Drugačno ni moglo biti, Salvini se je moral odločati med Draghijem in Melonijevo. Raje bi izbral Melonijevo, ampak jedro Lige s predsedniki Lombardije, Benečije in Furlanije - Julijske krajine, kjer je Liga najmočnejša stranka, tega ne bi sprejelo. To jedro namreč sestavljajo številni mali in srednji podjetniki bogatega severa, za katere je Draghi predvsem zaradi svoje izrazito proevropske usmeritve zlata vreden. Širijo se govorice, da Salvini razmišlja o vključitvi Lige v Evropsko ljudsko stranko, kjer bi lahko oblikovali močno konservativno liberalno sredino z Berlusconijem, malimi sredinskimi strankami in zelo verjetno Matteom Renzijem, ki se je poslovil od Demokratske stranke.

Renzi režiser iz ozadja

Potem je tu leva sredina. Z imenovanjem Enrica Lette za sekretarja se je Demokratska stranka nekoliko stabilizirala, čeprav ostaja njeno zavezništvo z Gibanjem 5 zvezd (G5Z) krhko. Predvsem je nejasna politika G5Z, kjer sta se oblikovala dva tabora: enega vodi uradni lider stranke, nekdanji premier Giuseppe Conte, ki uživa podporo ustanovitelja, komika Beppeja Grilla, drugega pa zunanji minister Luigi Di Maio. Conte vztraja pri izvirnih načelih gibanja, to je čistem populizmu, Di Maio pa gibanje dejansko spreminja v normalno stranko in se zavzema za zavezništvo z Demokrati. Z drugimi besedami, Di Maio podpira Draghija in Mattarello, Conte pa ne. Ni znano, kakšna bo prihodnost G5Z, tudi zato, ker mu ankete kažejo zelo slabo.

Salvini na desni in Conte na levi sta bila z izvolitvijo Mattarelle velika poraženca celotne predsedniške kampanje. Dejanski zmagovalec pa je Matteo Renzi, režiser velikih sprememb sedanjega mandata: preprečil je sestavo vlade med Demokratsko stranko in G5Z takoj po volitvah leta 2018, preprečil predčasne volitve leta 2019, ko je Salvini hotel unovčiti zmago, doseženo na evropskih volitvah, in zrušil drugo Contejevo vlado pred letom dni ter umestil Maria Draghija na premiersko mesto. Glede na dejstvo, da javnomnenjske raziskave namenjajo Renzijevi stranki bore tri odstotke glasov, je to res velik uspeh.