Katalonija se je v soboto nekako prebudila iz pandemične letargije. V Barceloni smo bili spet priča eni tradicionalnih manifestacij za neodvisnost, Dnevu Katalonije - Diadi, s petjem himne in plapolanjem stotin zastav. Prireditelji, Assemblea nacional Catalana (Katalonska narodna skupščina), so napovedovali 100.000 ljudi, bilo pa jih je veliko več. Nekateri ocenjujejo, da celo 400.000, kar je verjetno pretirano. Ampak številka 200.000 je zelo realna in nedvomno presenetljiva, saj so organizatorji še nekaj ur prej napovedovali, da upajo na vsaj pol manjšo številko. Seveda to ni milijonska množica, kakršne smo bili vajeni pred leti. V času covida tega ni bilo mogoče pričakovati, tudi sicer je glavnina udeležencev nosila maske, ozračje pa je vsekakor spominjalo na dogodke izpred let. Predvsem volja ljudstva, gesla, ki so jih skandirali udeleženci, prepevanje katalonske himne, plapolanje independentističnih zastav, tisti z belo zvezdo na modrem polju - vse to je spominjalo na dogajanja izpred nekaj let. Skratka politika se je spremenila, ljudje so ostali isti.
Neenotni politiki
Sicer so ob 11. septembru, nacionalnemu prazniku Katalonije, v Barceloni pripravili veliko dogodkov, čeprav tokrat v znamenju izrazite neenotnosti katalonske politike. Parlament, ki mu predseduje predstavnica Puigdemontove stranke Junts Laura Borras, je že v petek odprl svečanosti s simbolno podelitvijo posebne kolajne tistim, ki jih je prizadela represija španske policije in sodstva. Vlada, ki jo vodi Pere Aragones, predstavnik stranke republikanske levice ERC, pa se je odpovedala proslavi pred vladno palačo in raje priredila koncert ob 50. obletnici govora violončelista Paua Casalsa v palači Združenih narodov.
Gibanje za neodvisnost Katalonije je razdeljeno. ERC pristaja na dvoletno premirje in na pogajanja z madridsko vlado, Junts pa ne verjame Madridu in ocenjuje, da gre samo za kupovanje časa. Razdeljena je tudi civilna družba: sobotno manifestacijo je tokrat pripravila samo Assemblea, gibanje, ki je nastalo na valu zavzetosti za neodvisnost. Omnium, najstarejša in največja nevladna organizacija, pa je svojo manifestacijo priredila že dopoldne in jo uokvirila v splošna prizadevanja za mir, vključno s spominom ob obletnici terorističnega napada na New York. Njen predsednik Jordi Cuixart, ki se je sicer udeležil tudi popoldanskega sprevoda ramo ob rami s predsednico Assemblee Elisendo Paluzie, je pozval k skupni strategiji pri pogajanjih z Madridom. A kaj, ko druga polovica Katalonije tem pogajanjem ne verjame. Dejstvo, da so vsem tem dogajanjem prisostvovali politični predstavniki obeh taborov, je samo pesek v oči. Katalonska družba je razdeljena in gibanja za neodvisnost, kakršnega smo poznali v prejšnjih letih, ni več.
Represije ni konec
Ljudje pa so jezni. Zelo jezni. Veliko žvigžov je bilo na račun politikov tudi v soboto. Še pred letom dni je bilo drugače; takrat so bili politični voditelji še v zaporu, obsojeni na visoke zaporne kazni. Vlada Pedra Sancheza je dosegla njihovo izpustitev na svobodo, celo v druge države EU lahko potujejo. So pa še v teku postopki proti približno 4000 ljudem; številnim grozi celo zaplemba premoženja. Skratka represije ni konec. Ampak ker voditelji niso več v zaporu, obstaja videz neke normalizacije, ki je seveda ni. Ljudje nekako ne razumejo, da se nič ne dogaja, čeprav imajo stranke neodvisnosti 52 odstotkov glasov.
Vendar je manifestacija zasenčila veliko kritikov in vlila ljudem nove samozavesti. Prevladali so klici za neodvisnost, samo geslo manifestacije je bilo: "Borimo se in bomo dosegli neodvisnost!" Navdušenje, borbenost in odločnost, obenem pa tudi jasen znak politikom. Predvsem pa množičnost, ki daje misliti, da je po premoru zaradi pandemije katalonsko ljudstvo zopet našlo svojo pravo dušo in vztraja.
Na sobotni manifestaciji ni bilo veliko govorov. Govoril je tudi Jordi Cuixart, ki je ponovil besede, ki jih je že izrekel, ko je bil v zaporu, v katerem je sedel skoraj tri leta in pol. "Še bomo to storili, ker smo narod, ker imamo pravico, še bomo to počeli, dokler ne dosežemo neodvisnosti," je dejal ob splošnem aplavzu. Za njim je predsednica Assemblee Elisenda Paluzie na predsednika katalonske vlade Aragonesa naslovila poziv: "Predsednik, dajte nam neodvisnost!" Skratka, politika pač taktizira, ampak ljudstvo želi dalje. Ljudje so sanjali o neodvisnosti in prepričani so, da to ne morejo ostati samo sanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
