(PORTRET TEDNA) Prva violina razglašenega orkestra

Nad njo ni bil v prvem trenutku nihče posebej navdušen - kar pa je lahko tudi prednost. Ime Ursule von der Leyen, nemške političarke, ki je postala v torek kandidatka za predsednico Evropske komisije (EK), torej nekakšne vlade EU, je udarilo med večino voditeljev osemindvajseterice kot strela z jasnega. Po dveh dneh brezplodnih razprav med premierji in predsedniki, ko je postalo jasno, da prejšnji kandidat, nizozemski socialist Frans Timmermans, o katerem sta se menda v japonski Osaki dogovorila francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel, nima nobene možnosti, je to nakazala prav nemška "mutti" Merklova: "Iskanja kompromisa se bomo morali lotiti z novo ustvarjalnostjo!"

Adut iz rokava

Verjetno nikdar ne bomo izvedeli, ali je Merklova v teh poletnih tednih odigrala briljantni damin gambit: žrtvovala je kmeta (nemškega spitzenkandidata za šefa EK, povsem nepriljubljenega nekarizmatičnega tehnokrata Manfreda Webra), pustila, da se igra razvije mimo Timmermansa, in poslala v (zmagoviti) napad damo, 60-letno ministrico za obrambo von der Leyenovo, ki je v vladi nemške kanclerke najdlje od vseh ministrov oziroma ministric, od leta 2005. Zelo pogosto so svetlolaso damo omenjali tudi kot naslednico dolgoletne kanclerke in predsednice nemške CDU; za to funkcijo naj bi jo pripravljala, tako kot je njo dolgoletni nemški kancler Helmut Kohl. Toda ko je Merklova po volilnem porazu napovedala svoj odstop z vrha nemških krščanskih demokratov in s tem leta 2021 tudi s kanclerskega položaja, je lani jeseni za naslednico izbrala sekretarko stranke Annegret Kramp-Karrenbauer. Kdo ve, morda je že takrat von der Leyenovo skrivala kot aduta v rokavu za kaj večjega.

Smrt koncepta spitzenkandidatov

Toda kot rečeno, ko so si evropski politiki tako po strankarski liniji v komaj konstituiranem Evropskem parlamentu kot na nacionalni ravni opomogli od prvega šoka, je začelo po von der Leyenovi padati od marsikod, najbolj z levega dela politike. Evropski socialisti in demokrati v Evropskem parlamentu so nabrusili meče in zagrozili, da kandidatke, ki je sploh nikdar ni bilo niti na širšem spisku morebitnih šefov EK, kaj šele med spitzenkdandidati, na glasovanju o njenem imenovanju 16. julija najverjetneje ne bodo podprli. Podobno, le še bolj odločno, govorijo v taboru Zelenih, nekaj manj radikalni so liberalci, še celo v Evropski ljudski stranki (EPP), ki ji po liniji nemške CDU pripada tudi Ursula von der Leyen, niso enotni. Mnenje mnogih je povzela voditeljica socialdemokratov Iratxe Garcia: "Naša skupina je ostala trdno v obrambi evropske demokracije in koncepta spitzenkandidatov in ne želimo, da ta umre."
Nesprejemljivo je, da populistične vlade, ki so zastopane v Evropskem svetu, izključujejo najboljšega kandidata samo zato, ker se je zavzel za pravno državo in naše skupne evropske vrednote." Tudi v nemški vladni koaliciji se je zaradi predloga Merklove razdvijal pravi vihar, manjšinski socialdemokrati grozijo z odhodom iz vlade, češ da je bila s tem kršena koalicijska pogodba (a to je malo verjetno, ker bi na predčasnih volitvah pogoreli), v CDU pa pritajeno škrtajo z zobmi; v prvi vrsti verjetno zato, ker niso nič vedeli.

Najprej materinstvo, potem politika

In kdo je ženska, ki bo na koncu vseeno verjetno postala predsednica Evropske komisije? Bila bi šele druga iz Nemčije na prestižnem evropskem položaju in sploh prva ženska. Mladost je preživela prav v Bruslju, saj je bil njen oče Ernst Albrecht na visoki funkciji v tedanji Evropski gospodarski skupnosti. Ko se je vrnil v Nemčijo, je postal ministrski predsednik dežele Spodnje Saške. Ursula, ena od sedmih otrok, je študirala ekonomijo na univerzah v Göttingenu in Münstru, potem na prestižni London School of Economics pod psevdonimom Rose Ladson zaradi strahu pred nemškimi skrajnolevičarskimi ekstremisti, na koncu pa se je odločila za medicino in postala ginekologinja. Poročena je s profesorjem medicine in raziskovalcem bioloških srčnih zaklopk Heikom von der Leyenom, ki mu je med letoma 1987 in 1999 rodila sedem otrok. Ta podatek je le navidez nepomemben; v očeh krščanske skupnosti velja za vzorno mater. Njuna družina je nekaj let preživela tudi v Kaliforniji.
Za vstop v politiko se je odločila razmeroma pozno, v CDU se je včlanila pri 32 letih, se z aktivno politiko pričela ukvarjati še kasneje, a hitro zasijala kot zvezda. Najprej je leta 2005 postala ministrica za družino, starejše, ženske in mladino, potem je bila ministrica za delo in socialo, leta 2013 pa je prevzela ministrstvo za obrambo, ki v Nemčiji velja za nekakšno pokopališče politikov. Vojska pod njenim ministrovanjem res ni v briljantnem stanju; ladje so v pristaniščih, letala se zaletavajo v zraku, tanki so večinoma pokvarjeni, pehota pa napol opremljena.

Za federalno Evropo

Toda v tem trenutku je bolj zanimivo, kakšna je kot Evropejka. Če postane predsednica Evropske komisije, ne bo imela sto dni miru, soočiti se bo morala s številnimi temami, ki jih je prejšnja Evropska komisija pustila odprte, od težavnih trgovinskih sporov z ZDA do grožnje brexita brez dogovora. Politični analitiki se strinjajo, da si bo prizadevala za bolj povezano Evropo, tako politično kot vojaško. "Moj cilj so Združene države Evrope - zasnovane po modelu zveznih držav, kot so Švica, Nemčija ali ZDA," je že leta 2011 izjavila za revijo Der Spiegel. Svoj poziv k zvezni oziroma federalni EU je leta 2016 ponovila med intervjujem za časnik Die Zeit. Tedaj je še dodala, da si "Evrope, v kateri bodo živeli njeni otroci in vnuki, ne predstavlja kot ohlapno unijo držav, ki so ujetnice lastnih nacionalnih interesov". Vmes je sicer navdušenje nad federalizacijo po Evropi opazno splahnelo.
Kot obrambna ministrica si je prizadevala za globlje varnostno sodelovanje v EU, spodbujala k vzpostavitvi obrambne unije in pozivala k ustanovitvi vojske vseh Evropejcev. "Evropa mora biti sposobna neodvisno ravnati natanko na tistih področjih, kjer mora ravnati neodvisno," je prepričana. Čeprav je svarila pred vojaškim sporom z Rusijo - leta 2014 je zavrnila oskrbo Ukrajine z orožjem, ker bi se lahko zaradi tega konflikt stopnjeval - je zagovarjala ostro stališče do uradne Moskve. "Predsednik Putin ne spoštuje šibkosti. Zaradi dobrikanja in popuščanja ne bo nič prijaznejši," je dejala lani.
"Čeprav si želim boljših odnosov z Rusijo in sem odprta za dialog, poznam dejstva: Rusija je aneksirala Krim in duši vzhodno Ukrajino. Alep je razdejala ploha bomb iz ruskih letal." Januarja je posvarila, da Evropa ne posveča dovolj pozornosti Kitajski.
"Kjer Rusija na kibernetskem področju posreduje na vojaški način, Kitajska napade z ekonomskimi sredstvi ... Kitajska nam dvori s prijaznim obrazom. Ravno zato velikokrat spregledamo, kako odločno uresničuje svoje cilje. In kako pametno," je dejala von der Leyenova. Kritična je bila tudi do kitajske avtoritarnosti in nadzora nad kitajskimi državljani. "Prepričana sem, da prizadevanja za svobodo opredeljujejo človečnost."
Toda najprej bo morala prepričati razglašeni evropski orkester ...