Če življenje res posnema umetnost, bi lahko scenarij za številne ključne politične dogodke iz zadnjih let napisal dober poznavalec blodnjavih in blaznih likov, pisatelj Nikolaj Gogolj. Zamislite si zgodbo, ki se začne s političarko, ki najavi svojo kandidaturo za predsednico Združenih držav Amerike in kljub svojim napakam kmalu postane favoritinja za zmago. Naenkrat se od nikoder pojavi še en kandidat: televizijski zvezdnik brez kakršnihkoli kvalifikacij za opravljanje javne funkcije.
Norčavi vsiljivec gre na nož in svojo nasprotnico napade s celo vrsto debelih laži, obenem pa dela absurdne obljube o socialnih politikah in varnostnih zadevah. Njegovi predlogi ne vzdržijo kritične presoje, vendar se zdi, da to sploh ni pomembno. Čedalje več državljanov prepriča z obljubama, da bo "izsušil močvirje" in dal aretirati svojo "pokvarjeno" nasprotnico. Svet zaprepaden gleda, kako se z ukanami naposled prebije do zmage.
Ta črna komedija opisuje ameriške predsedniške volitve leta 2016, ko je Donald Trump postal voditelj najstarejše demokracije in ene najmočnejših držav na svetu. A medtem ko si bodo ZDA verjetno opomogle od izvolitve nečastnega kričača, je situacija v Gogoljevi rojstni Ukrajini drugačna. V Ukrajini, državi, katere neodvisnost visi na nitki, se ponavlja enaka bizarna zgodba, ki je leta 2016 na oblast prinesla Trumpa. Nedavne javnomnenjske ankete so pokazale povečanje podpore Volodimirju Zelenskemu, komiku, ki je v televizijski seriji igral naivnega predsednika, sedaj pa v resničnem življenju kandidira za to isto funkcijo, čeprav o politiki ne ve ničesar.
Za razliko od ZDA pa v Ukrajini ni prostora za politične napake. Ujeta je v nenapovedano vojno z Rusijo, ki je terjala okoli 15 tisoč življenj in več kot milijon ljudi spremenila v begunce. Nikakor si ne more privoščiti, da bi tako vpliven položaj, kot je mesto predsednika države, prevzel politični naivnež, zlasti po tem, ko je njena mogočna soseda Rusija vdrla na njeno ozemlje in si nezakonito prisvojila Krim. Zelenski s pretvarjanjem, da je sposoben opravljati tako zahtevno in kompleksno funkcijo, razkriva, da tako kot Trump prezira državo, ki naj bi jo ljubil. Vsekakor se ni zmožen spopasti z vojskujočimi se oligarhi, ki komaj čakajo, da bodo površen nadzor "koristnega idiota" izkoristili za ropanje države.
Zgolj ugibamo lahko, zakaj se je Zelenski podal v tekmo za predsedniški stolček. Najverjetneje je prepoznal, da druga kandidata, trenutni predsednik Petro Porošenko in nekdanja premierka Julija Timošenko, s seboj nosita veliko politične prtljage. Zato se tako kot Trump predstavlja kot nova metla, ki bo pometla "korumpirane politike". Porošenko je predsedoval zadnjih pet let, v katerih je bila Ukrajina vpletena v nenapovedano vojno z Rusijo. V tem času je izvedel nekaj pomembnih reform (zlasti na področju prenosnega omrežja zemeljskega plina). Po drugi strani pa je storil zelo malo, da bi izboljšal pripravljenost ukrajinske vojske ali pa ministrom in njihovim prijateljem preprečil plenjenje državne blagajne. V svojem predsedniškem mandatu je še sam krepko povečal svoje bogastvo, zato se porajajo resni dvomi o tem, ali bi lahko preživel drugi mandat.
Ameriška farsa bi se ponovila kot ukrajinska tragedija
