"Upanje. Z upanjem nimam težav." Objavili zaporsko korespondenco Alekseja Navalnega

Va
20.02.2024 13:53

Skrbelo ga je, kaj bo, če Donald Trump spet zmaga na ameriških predsedniških volitvah. Mentalno kondicijo je vzdrževal z branjem in vsako zaslišanje izkoristil, da pokaže, kako prezira Putinov avtokratski režim.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Časnik The New York Times je prišel do zasebnih pisem, ki jih je Aleksej Navalni namenil svojemu krogu ljudi, medtem ko je bil zaprt na dolgoletno zaporno kazen. So vpogled v zadnje mesece življenja ruskega opozicijskega politika, ki je v petek znenada umrl za rešetkami. 

Mentalno kondicijo je ohranjal tako, da je bral - po njegovih besedah 44 knjig v angleščini v letu dni. Zapor je primerjal z vesoljskim potovanjem. Večino časa je prebil v samici, bil brez odvetnikov, ko so trojico iz njegovega pravniškega tima prijeli in ji naprtili, da je zločinska združba.   

"Kaj demokrati ne vidijo?" 

Kolikor je le mogel, je sledil aktualnostim v politiki. V pismu prijatelju, fotografu Evgeniju Feldmanu, je program Donalda Trumpa za novi mandat na čelu Združenih držav Amerike označil za "resnično zastrašujočega". "Če ima Joe Biden težave z zdravjem, bo predsednik Trump. Kaj ta očitnost demokratov ne skrbi," je spraševal v pismu.

Kako je kljub vsemu dosegel zunanji svet? Prek weba. Podporniki so pisali njemu, politični zapornik Navalni jim je odpisoval, in ko so odgovori prestali cenzuro, so jih prejeli. Komentiral je nove in nove kazenske postopke, ki si jih je ruska država izmišljala proti njemu, ali svoje pritožbe na razmere v zaporu. Zaslišanja vsaj krajšajo čas, je navedel v enem od pisem, in dajejo občutek, da se boriš. Vsakič znova jih je izkoristil za demonstriranje svojega prezira do ruskega sistema. Ko je bil kaznovan z novimi 19 leti zapora, je pred odhodom iz sodne dvorane sodniku in pravosodnim policistom zabrusil, da so nori.

V Putinovem gulagu bral o Stalinovem 

Januarja, na enem zadnjih zaslišanj, je prek videopovezave zahteval, da dobi daljši odmor za malico, da bi lahko pospravil "dve skodelici vrele vode in dva koščka odvratnega kruha", kar mu pripada po zaporskem redu. Neuspešno. Zavrnjena je bila tudi njegova pritožba zaradi razmer v zaporu. A ni ga najbolj motilo, da gre za hladne, vlažne in slabo prezračene prostore iz betona. Pritoževal se je, da sme imeti v celici zgolj eno knjigo. Prijatelju je pisal, da ima rad deset knjig na kupu, da jih izmenično bere. V zaporu je postal pristaš memoarov, prej mu za to vrsto literature ni bilo mar. Pogosto je prosil za priporočila, kaj naj bere. Ponovno je prebral Dan v življenju Ivana Denisoviča, roman Solženicina o Stalinovem gulagu. Ko je gladovno štrajkal, je pisal, da šele zdaj razume vso pokvarjenost delovnih taborišč sovjetskega časa. Dopisoval si je s Kerry Kennedy, aktivistko za človekove pravice, hčerko demokrata Roberta F. Kennedyja, ki so ga ubili leta 1968 ...

A ko so ga preselili v arktično zaporniško kolonijo, je bilo možnosti za korespondence še manj. Takrat je začel brati klasike in v pismu novinarju Sergeju Parhomenku zapisal, da je Čehov najbolj depresiven ruski avtor.

V zadnjem pismu, septembrskem, je prijatelj prebral te misli Navalnega: "Če sta Južna Koreja in Tajvan prešla v demokracijo, bi morda zmogla tudi Rusija. Upanje. Nimam težav z upanjem." 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta