Bojan Tomažič
Trideset let je od smrti Danila Kiša, najznamenitejšega pisatelja iz jugoslovanskega Titovega obdobja, pogumnega, samosvojega. Tistega, ki je govoril, da je banalnost neuničljiva kot plastična steklenica. Tistega, ki je opozarjal, da je revolucija od trenutka, ko so jo verniki kanonizirali, naredila nekaj velikih dialektičnih obratov, pa tega sploh opazili niso. Kiš jim je dopovedoval, da lebdijo v praznini, a tega ne zaznajo.
Vedel je, da strahopetnež čaka na namig, koga napasti. Ko so njega napadali, da ima v svojih knjigah premalo čarobnega optimizma in vere v prihodnost, je bil očitek več kot neumesten, saj je vendar pisal o stalinizmu, sovjetskem, jugoslovanskem in o vseh drugih (totalitarizmih) v svetu. Napadali so ga torej lahko samo verniki lažnega in torej nevarnega humanizma, ki "uničujejo vse okoli sebe, smetijo svet s svojimi banalnostmi in s svojimi spoznanji stvarnosti".
Če bi bil živ, bi jezil nacionaliste in avtokrate v EU
Obtoženi so zase zahtevali najhujše kazni
V Grobnici za Borisa Davidoviča, ki je izšla leta 1976, je stalinizem v borghesovskem slogu razgalil prek biografij izmišljenih likov, povsem prežetih z ideologijo. Pisal je o revolucionarjih, ki so bili tako predani, da so tako hudo obtoževali sebe, da jih stalinistični režim niti ni mogel kaznovati, kot je nameraval. Sistem je povzročil, da so se ljudje sami obtoževali, obsojali in kaznovali, grešniki in domnevni grešniki, ki so jih tožilci prepričali, da so škodovali revoluciji, so verjeli sistemu in ne sebi.
"V znamenje hvaležnosti in menda prepričan, da je iz smrti izvlekel vse, kar je živemu človeku mogoče, je Novski v svoji sklepni besedi ponovil, da njegovi zločini popolnoma zaslužijo smrtno kazen kot edino pravično, da se mu tožilčeva odločitev ne zdi niti najmanj pretirana in da ne bo vložil prošnje, naj bo njegovemu življenju prizaneseno. Ker se je izognil drsnemu vozlu sramotnih vislic, je imel smrt od salve pušk za srečen izid in dostojen konec; najbrž je čutil, tudi zunaj tega moralnega konteksta, da neka višja pravičnost zahteva, naj bo ob glavo od jekla in svinca."
Slaba vest jugoslovanskih stalinistov
Pisal je v srbohrvaščini in ne v srbščini ali hrvaščini, a tudi v francoščini in madžarščini, opozarjal je na hibridno vrednost jezika, vsaka lokalna beseda je pisatelju lahko v veliko pomoč. Publicistka in antropologinja Svetlana Slapšak je ocenila, da je Kiš z Grobnico jugoslovanski oblasti po razhodu s Sovjetsko zvezo vzel iz rok zelo močno orodje za manipuliranje. Jugoslavija je imela svojo stalinistično preteklost, odvrnitev od Stalina v letu 1948 je bila moralni kapital, s katerim so jugoslovanski komunisti v diplomaciji, ekonomiji na zahodu pridobivali bonus točke. Kiš pa je vztrajal, da tistega obdobja ne smejo skrivati, postavil ga je v umetnost.
Resnica o nacionalizmu
Danilo Kiš je, da bi označil nacionaliste, opozarjal, da je v jedru pripadanja laž. Pri pripadanju gre namreč samo za to, ali pripadaš ali ne, ali verjameš ali ne, ali si naš ali nisi. Pripadanja ne marajo resnic, ampak se je treba prilagoditi, ko bi nas nova spoznanja o sebi ali o svetu lahko usmerila drugam. Pripadanja so način preživetja, zatiskanja oči pred svojo in občo resnico. Kajti za vsakršno uteho, ki naj bi jo dajalo priseganje zvestobe isti vrhovni instanci, marširanje pod istim simbolom, je dejstvo, da smo v osnovi povsem sami. Ko se je kot otrok preselil iz ene ulice, kjer je pripadal, v drugo, je ugotovil, da ni ničesar izgubil. Z grozo je dognal, da ničesar ni imel. Tako je torej z nacionalizmom in nacionalisti. Čeprav se danes tudi z naših ekranov trkajo po prsih. Ljudje jim sledijo, ker tega, kar je opozarjal Danilo Kiš, nočejo videti (vedeti).
