Ustera, grška beseda za maternico, za kraj, kjer se zgodi spočetje, kjer se vse začne, kjer preživimo prvih devet mesecev svojega življenja, kjer se razvijemo do te mere, da lahko začnemo dihati, kjer prvič navežemo stik z drugo osebo, mamo, kjer prvič slišimo očetov glas. Je pa ustera tudi beseda, iz katere izhaja ime za bolezen, histerijo, ki so jo skozi zgodovino diagnosticirali večinoma ženskam in jo zdravili na okrutne, šovinistične načine. Freud se je v primeru, ki ga je poimenoval Dora, prvi zares posvetil temu problemu. Danes so histerijo zamenjale druge bolezni, kot so shizofrenija, motnja borderline ali napadi anksioznosti. V glavnem, bistvo te bolezni je, da gre za razkol med željo in stvarnostjo, o kateri pa danes vemo, da je občečloveška.
Živimo v histeričnem koronačasu, torej v času razkola med željami in stvarnostjo. Naši odločevalci bi radi bili do konca avtoritarni, a se jim upiramo, ljudje pa bi radi dihali, a nam ne pustijo. V vsej tej poplavi številk, semaforskih barv, ki so dobile že vmesne faze, pa obči človeški problem, ki se vleče skozi tisočletja, spet ostaja na margini. Problem neenakosti med spoloma, ki rezultira med drugim v spolno nadlegovanje, v trenutnem primeru v spolno nadlegovanje iz položaja moči, položaja profesorja. Glede na resnost problema je bilo prelitega zelo malo črnila in izrečenih premalo ostrih besed in obsodb. Sram me je, da so se nekateri kolegi odzvali tako, kot so se. Imel sem jih za razumnejše, sočutnejše osebe. Če ne premoreš sočutja z žrtvijo, se raje ne oglašaj. Preveč je ljudi, ki relativizirajo problem, preveč je tistih, ki samo zamahnejo z roko in rečejo: "Eh, kurba pač. In za to dajemo davkoplačevalski denar." Sam ne znam poiskati razloga, zakaj bi se ženska, kot je Mia, po petih letih izpostavila s svojo izkušnjo, če ne bi bila to resnično izredno travmatična izkušnja. A mislite, da je njej zdaj lahko poslušati in prenašati vse te primitivne komentarje in intelektualne nebuloze? A mislite, da ji izkušnja s profesorjem Tribušonom ni prinesla dovolj gorja? Na žalost je Mia v veliko očeh sodobna čarovnica, ki bi jo bilo najbolje zažgati oziroma dandanašnji preprosto umakniti v anonimnost.
Smo pa le bolj humana družba kot pred nekaj sto leti. To pa zato, ker živimo v moškem svetu, v svetu vojn, v svetu, ki še vedno temelji na darvinizmu, v svetu, kjer nam religiozne institucije vsiljujejo "pravo" moralo in etiko.
Upam, da si lahko predstavljate harmonijo, torej neprevlado nobenega spola ali rase
Zakaj je ženska manj vredno človeško bitje, če se pa v njej vse začne? V njej tudi moški preživljamo prvih devet najbolj varnih in toplih mesecev svojega življenja. Verjetno zato, ker zavestno ali podzavestno čutimo to žensko silo. Silo, ki je veliko močnejša in vztrajnejša kot moška. Silo, ki se ne razkazuje z mišicami. Silo, ki lahko spremeni svet. Občutek imam, da je spolna diskriminacija prapočelo vseh diskriminacij. Najprej je bila ta. Predstavljajmo si svet, v katerem so ženske in moški enakopravni, svet, v katerem ni niti zasejana misel o spolni neenakosti. Mmmmm, ja. Potem odpade tudi rasizem, vsakršno izkoriščanje človeka po človeku, torej kapitalizem, nacionalizem in tako naprej. Upam, da si lahko predstavljate takšen svet, ker začetek vsake spremembe se začne z idejo, predstavo nečesa lepšega, boljšega. Upam, da si lahko predstavljate harmonijo, torej neprevlado nobenega spola ali rase. Za začetek mora biti utopija. Cilj mora biti visok, nedosegljiv. Ampak nedosegljivost cilja nas ne sme frustrirati, dajati nam mora moč in vero. Kosovel bi rekel: "Ogromno dela me čaka, ni to veselo?"
Pa še ena bogokletna misel se mi je porodila ob tem. Zanimivo je, kako se #nisi sama ni zgodil sočasno z #metoo, ampak sočasno z dogodki v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu. To je očiten znak, da kakorkoli nas na Balkanu razdvaja, kulturni prostor ostaja skupni. To so generacije, ki z Jugoslavijo nimajo popolnoma nič. So rojene, rejene in izobraževane v samostojnih državah, s poudarkom na nacionalni pripadnosti, pa se vseeno povežejo v težkih trenutkih. Iskra upanja je tu.
Život? To ti je, znaš ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i smrti. E ona crtica između, to je život ... Srečno pot in hvala, Đorđe.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
