Ali aplavzi na svetovnih premierah filmov res štejejo?

Portal 24 ur je denimo pri drugem delu Top Guna že v naslovu omenil "šestminutne ovacije", kar je nato le nekaj dni kasneje film Elvis po informacijah distributerja Blitz presegel z dvanajstminutnimi "najdaljšimi ovacijami letošnjega festivala v Cannesu". Minuli teden tako filmu Blonde o Marilyn Monroe ni preostalo drugega, kakor da na Beneškem festivalu vse skupaj popelje še stopničko višje in se pohvali s 14-minutnim aplavzom, kakor je poročal portal N1. Ta parola se je zdaj povsem zasidrala v medijih in je postala glavni argument, s katerim nam studii in distributerji prodajajo največje filmske hite, novinarji pa jih nekritično posnemajo pri poročanju o filmih. Res, stavek se sliši lepo in vabljivo. Nedvomno je tudi učinkovit. Le malokdo pa se zaveda, kako zelo brez vrednosti - če ne že kar absurden - je pravzaprav podatek o dolžini aplavza.

Aplavz kot pokazatelj kakovosti filma?

Razlogov za to je cela vrsta. Kot prvo je treba povedati, da je dolžina ovacij v večini primerov stvar zelo površnega merjenja. Posnetki zaključnih delov filmskih premier praviloma niso v celoti dosegljivi na spletu, zato se zanašamo na subjektivna pričevanja tistih, ki so bili v dvorani. Ali res mislite, da so v dvorani ljudje, ki po zaključni špici pritisnejo na štoparico in začnejo meriti, kako dolgo bo občinstvo ploskalo filmski ekipi? Ali da je v dvorani neki uradni festivalski merilec, ki na koncu medijem poda končni podatek o dolžini aplavza? Niti približno ne in tudi zato se informacije med mediji precej razlikujejo. Če ostanemo pri primeru filma Blonde, je denimo revija Variety prejšnji teden poročala o 14 minutah aplavza, medtem ko so pri Deadlinu namerili zgolj enajst minut. Dvajset odstotkov razlike pa je že sila pomembnih pri nečem, kar naj bi bi odločalo o uspešnosti največjih filmskih projektov.

Sicer pa, od kdaj so projekcije filmov sploh postale tekme, kjer naj bi dobili kredibilen podatek o kakovosti filma? Ker so festivalske žirije, ki podeljujejo nagrade, pogosto podvržene subjektivnim muham in nezanesljivosti, so prav aplavzi v zadnjem času postali nov pokazatelj, kateri filmi naj bi bili najboljši. Pravzaprav nekateri to že dolgo časa jemljejo kot povsem kredibilno informacijo o kakovosti celovečercev. Na spletu boste tako našli lestvice z "najdaljšimi aplavzi iz zgodovine filmskega festivala v Cannesu", še bolj absurdno pa je pisanje, kakršnega si je denimo z letošnjih Benetk privoščil William Kohler s popularnega ameriškega portala Game Rant. Ta je o filmih poročal tako, da je filme primerjal ravno s tem, kako dolgih ovacij so bili deležni. Film Blonde je tako prejel 14-minutne ovacije, The Banshees of Inisherin Martina McDonagha desetminutne, Bones and All s Timothéejem Chalametom 8,5-minutne, The Whale Darrena Aronofskyja šestminutne, Don't Worry Darling s Harryjem Stylesom pa štiriminutne. "Impresivna dolžina ovacij za film Blonde je pokazatelj, da bo film, vsaj do neke mere, upravičil visoka pričakovanja," je zapisal novinar. Večjo neumnost boste le stežka prebrali v medijih na tako odmevnem nivoju.

Bomo torej kmalu priča pravim maratonom ploskanja, kjer se bo filmom ploskalo 20 minut, pol ure? Celo uro, morda dve ali tri? Bodo aplavzi postali daljši kot film in bodo v dvorani prisotni predstavniki Guinnessove knjige rekordov, ki bodo merili najboljše dosežke vseh časov?

Na premieri vsak film prejme dolg aplavz

Še toliko pomembnejši razlog, zakaj je tovrstne informacije treba jemati z rezervo, pa leži v drugem vidiku filmskih premier. Nekdo, ki redno hodi na tovrstne dogodke, dobro ve, da so zaključne ovacije povsem običajen del vsake svetovne premiere. In to niti ne zgolj tistih najbolj odmevnih filmov. Vsaj petminutni aplavz je nekaj povsem normalnega ne samo za hollywoodske filme, temveč tudi za tiste kitajske, iranske, brazilske ali pa - slovenske. Podobno kot v gledališču je tudi v kinu stvar vljudnosti, da gledalci filmsko ekipo na koncu pozdravijo z dolgim in toplim aplavzom, ko se zastre zavesa nad filmom.

Poleg tega pa vam nobena od teh novic ne bo povedala še tega, da ima precejšen del občinstva na teh premierah zelo dobre razloge, da evforično podpre film. Svetovne premiere namreč do določene mere niso odprte za javnost, temveč je to priložnost, da se vsi, ki so sodelovali pri filmu, zberejo in proslavijo zaključek produkcije filma in njegovo lansiranje v širni svet. Ljudje, ki jih na tovrstnih posnetkih vidimo okoli zvezdnikov, pogosto niso navadni obiskovalci, temveč producenti, prodajni agenti, distributerji iz različnih držav (tudi tisti iz Slovenije), povabljeni gostje, festivalski organizatorji ter razširjena filmska ekipa, ki je soustvarjala projekt. Skratka, premiere že zaradi tega ne ponudijo "objektivnega" aplavza, ki bi karkoli povedal o kakovosti filma, saj ga spodbuja tisti del občinstva, ki mu je še kako v interesu, da je aplavz čim daljši in da k njem povabijo vse druge, nevpletene obiskovalce. O tem, kako manipulativni so studii in mediji pri poročanju o tem fenomenu, najbolje priča paradoks, da mnogi manj znani filmi pravzaprav prejmejo tudi daljše ovacije od vseh zgoraj naštetih odmevnih filmov - a o tem nikoli ne beremo v medijih. Eno tovrstnih presenečenj je doživel filmski novinar Matej Patljak, sicer specialist za animirane filme, ki je lani v Cannesu obiskal svetovno premiero filma Belle japonskega režiserja Mamoruja Hosode. Patljak je namreč zaključni pozdrav režiserja posnel s kamero in ga tudi objavil na youtubu. "Vse skupaj me je zelo presenetilo," pove vodja strani Matej o filmu tako ali drugače. "Aplavz sem snemal, ker sem hotel posneti odziv režiserja Mamoruja Hosode po koncu filma, potem pa je kar trajalo in trajalo. Aplavz je bil tako dolg, da mi je po sedmih minutah zmanjkalo baterije na kameri, zato toliko tudi traja moj video na youtubu. Na koncu so ovacije trajale kakšnih 14 minut. Največji paradoks tega aplavza je bil ta, da se je vse skupaj odvijalo v dvorani, ki ni bila niti približno polna. Balkon je bil napol prazen. Pri poročanju o takšnih dogodkih, ki se odvijajo daleč od oči občinstva, lahko torej z informacijami manipuliraš tako v pozitivno kot v negativno smer." Je Belle torej boljši ali bolj odmeven film od Blonde ali Top Gun? Seveda ne nujno. Bistven je podatek, da se na tovrstnih festivalih, kakršna sta tista v Cannesu in v Benetkah, vsako leto odvije vsaj 50 tovrstnih premier, kjer aplavzi trajajo v nedogled. Sama informacija o dolžini teh aplavzov dejansko ne pomeni ničesar.

Festivali postajajo promocijski dogodki

Enolično poseganje distributerjev po tem cenenem prijemu, za katerega sami vedo, da nima veliko povezave z resnico, po eni strani kaže na pomanjkanje domišljije pri privabljanju gledalcev v kino. Obenem pa razkriva tudi širši problem. Bolj namreč skrbi nekritičnost medijev - tudi tistih največjih in najbolj kredibilnih -, ki brez razmisleka povzemajo tovrstne informacije, ne da bi jih preverili ali vsaj podvomili o njihovi resničnosti ali pomenljivosti.

Navajanje tovrstnih manipulativnih podatkov je vse vidnejše v dobi, ko plahni vloga filmskih kritikov kot osrednjega vira pri vrednotenju filmov. Filmski festivali so skupaj z največjimi studii vse bolj uspešni v grajenju mentalitete, da so premiere in nasploh festivali predvsem promocijski dogodki, ne pa prve projekcije, na katerih bi gledalci dajali iskren odziv o filmu. Legendarne anekdote, kakršna je denimo tista, da so gledalci na premieri filma Šund Quentina Tarantina v Cannesu leta 1994 izžvižgali film, so danes vse redkejše. Tovrstna iskrenost se danes izgublja in festivalom je vse bolj v interesu, da prehod v promocijsko naravnanost tudi sami podpirajo. Bolje ko organizatorji poskrbijo za promocijo najodmevnejših filmov, večja verjetnost je, da se bodo največji studii naslednje leto vračali in bodo tam predstavili svoje najmočnejše adute. In to še posebej velja za Benetke, ki so se v zadnjih letih uveljavile kot izvrstna platforma za napad največjih studiev na oskarje.

Skratka, ko boste naslednjič na spletu zasledili informacijo o tem, da je neki težko pričakovani film prejel rekordne ovacije, vzemite to z določeno mero skepse. Filmi, ki vam uspejo vsiliti to informacijo, niso nujno tisti, ki so najboljši, temveč tisti, ki imajo za sabo najmočnejšo oglaševalsko mašinerijo.