Bil je baletnik atletskih stez, ki je v tem, kar je počel, užival prav vsak dan

"Pogosto sem se počutil umetnik, kot baletnik ali slikar, ali pa kot umetnina, ki je na atletski stezi preko televizijskih kamer na ogled vsemu svetu. To je bil moj pristop, z njim sem dosegel odličnost; počel sem stvari, ki jih drugi niso hoteli. In če pošteno priznam, res sem se videl enakovrednega Mihailu Barišnikovu (svetovno znanemu baletnemu plesalcu, op. p.). Preučeval sem njegove vadbe in nekatere od elementov, ki jih je izvajal, sem vključil v svoj tek. Tako sem postal najboljši tekač čez ovire na svetu. Ne moreš kar vstati iz postelje, iti na stadion in poskusiti postati najboljši na svetu. Ubrati moraš drugačen pristop. Zato sem lahko zmagoval tako dolgo. V tem, kar sem počel, sem užival vsak dan, ne samo na dan tekme," je danes 64-letni Moses povedal v pogovoru s člani Mednarodnega združenja športnih novinarjev v Lozani.

Zvezda je bila rojena

Biti olimpijski zmagovalec ni bila otroška želja leta 1955 v Daytonu v Ohiu rojenega Edwina Corleyja Mosesa. V atletiki je pristal bolj ali manj po naključju, med študijem fizike in industrijskega inženirstva v Atlanti. Pravzaprav je želel študirati medicino, a za to smer ni dobil štipendije. Najprej je tekel na visokih ovirah, na 110 metrov, pred marcem 1976 se je le enkrat poskusil na daljši razdalji. In praktično čez noč postal nepremagljiv. S svojo višino 188 centimetrov je tudi v drugi polovici teka lahko razdaljo med ovirami premagoval s 13 koraki, medtem ko so jih tekmeci morali narediti 15. Že istega leta se je kvalificiral za olimpijske igre v Montrealu. Tam je, star le dobrih 20 let, osvojil zlato medaljo in postavil svetovni rekord s časom 47,63 sekunde. Zvezda je bila rojena.

Najhujša je bila negotovost

Tedanji ameriški predsednik Jimmy Carter je kot povračilni ukrep zaradi invazije Sovjetske zveze na Afganistan namreč odločil, da ameriški športniki na igrah v Moskvi ne bodo sodelovali. Udeležbo je bojkotiralo še 64 drugih držav, nastopili so športniki iz le 80 držav. V Mosesovi disciplini, teku na 400 metrov z ovirami, je zmagal vzhodnonemški atlet Volker Beck s časom 48,70. Moses bi bil, tudi če ne bi imel najboljšega dne, vsaj za sekundo hitrejši. Le dva tedna pred igrami v Moskvi je pokazal, v kakšni formi je; na mitingu v Milanu je svoj dotedanji svetovni rekord popravil na 47,13.

Ni imel prave konkurence

Moses je moral na svoje druge olimpijske igre čakati osem let. "To je bilo dolgih osem let, zamenjali sta se praktično dve generaciji." A tudi v Los Angelesu, kjer je ob odprtju iger prisegel v imenu vseh športnikov, je tako kot v Montrealu končal na najvišji stopnički, z zlato olimpijsko medaljo okrog vratu. Še štiri leta kasneje, 1988. v Seulu, je pri 33 letih osvojil bron in potem končal športno kariero.
"Kako težko je bilo štirikrat postaviti svetovni rekord? Zelo težko. Ampak nisem bil toliko osredotočen na rekorde kot na trening. Tudi na treningu je bila pomembna vsaka desetinka sekunde. Trudil sem se vsak dan in moj vsakdanjik je bil mnogo težji kot tekma. Ampak rad sem treniral, pri tem sem najbolj užival. Tekma gre mimo tako hitro, da se je komaj spomniš. Osredotočal sem se na proces treninga, počel sem stvari, ki jih takrat v 80-ih letih ni nihče. Imeli so me za norega, ker sem po treningu 20 minut sedel v vodi, ki je imela 50 stopinj in potem naredil raztezne vaje. Bil sem precej pred časom. Na tekmah sem bil sekundo in pol pred vsemi. Mislim, da bi, če bi takrat imel današnjo konkurenco, lahko tekel blizu 46 sekund. Prepričan sem o tem. A nisem imel prave konkurence."
Edwin Moses velja ne samo za enega najboljših tekačev čez ovire, temveč tudi za enega največjih atletov vseh časov. Ne le zaradi svojih medalj in rekordov, predvsem je bil velik športnik in velik človek. Med kariero nanj nikoli ni padla niti senca kake afere, vedno je bil spoštljiv tako do gledalcev in novinarjev kot do tekmecev, ki so do njega čutili nekakšno strahospoštovanje, čeprav jim je vedno rad pomagal z nasveti.
O njegovem zasebnem življenju je znano le malo. Leta 1991 se je po devetih letih zakona ločil od prve žene Myrel, od leta 2007 je poročen z Michelle. Iz ene od vmesnih zvez pa ima 15-letnega sina.
Danes je član mnogih uglednih športnih združenj, med drugim je bil prvi predsednik leta 2000 ustanovljene Laureus World Sport Academy, ki podeljuje prestižne nagrade Laureus. Leta 2012 je bil sprejet v novoustanovljeni Mednarodni atletski hram slavnih. Leta 2018 je sam dobil laureusa za življenjske dosežke.
"V življenju sem naredil veliko stvari, za katere verjamem, da so dobre za druge športnike, ščitijo šport in ga predstavljajo na način, kot bi ga moral vsak športnik. Še vedno verjamem, da je del moje odgovornosti, da zaščitim športnike in poskrbim, da so obravnavani pravilno in pošteno."