Marko Crnkovič
V torek so na družbenih omrežjih zaokrožili amaterski posnetki dolge, predolge kolone avtomobilov, ki je nastala pred McDrivom na Celovški, ko je McDonalds po petih, šestih tednih prisilnega McBajrama zagnal pripravo hitre hrane in odprl vsaj lino za prevzem iz avta. Prvi dan so odprli tri restavracije, do danes so jih še devet, prve dni maja pa bodo še tri.
Vsake kvatre
Naključje je hotelo, da sem se prav dan prej vdal prošnjam sinov, ki sta me že nekaj časa nagovarjala, da bi naročili kosilo iz McDonaldsa. In smo ga. Onadva bi to sicer vsak dan, če bi smela, ampak ker že res dolgo nista bila tam, sem se strinjal. Pa tudi meni vsake kvatre zapaše McDonalds. Naročili smo prek Wolta. Dostavljavec je prišel čez pol ure, poklical, odložil vrečko na stopniščno ograjo in zaželel dober tek. Vse super.
Pop TV, kjer sem potem izbrskal še dodatne in še bolj trivialne informacije o desantu na McDrive, je angažiral kar dva psihologa, da bi to bizarno masovko razložila. Nisem prepričan, da bi kupil teorijo, da so bili ljudje pripravljeni čakati tako dolgo ne toliko na hrano, ampak zato, ker se jim je po dolgem nedruženju zdelo vredno in kratkočasno celo stati v koloni za par grižljajev junk fooda in med podobnimi ljudmi izpasti kot debil. To sicer ne zveni nemogoče, pa vendar nerad verjamem, da so lahko ljudje tako asocialni, da ne rečem psihopatološki.
Quarter-pounder/Royale with cheese
Pred skoraj 20 leti sem v Financah urejal tedenski podlistek in enkrat objavil tudi odlično recenzijo Tadeja Zupančiča o še danes znameniti knjigi Erica Schlosserja z naslovom Fast Food Nation: The Dark Side of the All-American Meal, ki je prav takrat izšla (nekaj let pozneje pa je bila po njej posneta še svobodno prirejena komedija Richarda Linklaterja).
McDonalds je takrat v Sloveniji že bil. Če me spomin ne vara, je bil prvi na Čopovi, kjer je še danes. Kdaj sem bil tam prvič, se ne spomnim. Verjetno mnogo let pozneje s sinovoma. Spomnim pa se, da je Tadejev tekst vznemiril izvršnega direktorja McDonaldsovih restavracij v Sloveniji in na Hrvaškem Dejana Turka, pozneje vodilnega v Simobilu oziroma A1 (Srbija). Ko sva govorila po telefonu, je napovedal protestno pismo, vendar ga nazadnje ni napisal.
Neznanstvena razlaga
Sam imam še eno laično, neznanstveno, čeprav po mojem nič manj veljavno razlago, zakaj je v torek folk tako navalil na McDonalds.
Po mojem gre tudi za to, da velikanska večina Slovencev ne glede na svoje gmotno stanje striktno operira samo z gotovino. Tipičen Slovenec ne uporablja kreditne kartice. Noče je. Tudi če jo ima, jo uporabi samo takrat, ko vidi prodajalca oziroma prinašalca in naročeno robo. Ne pride pa mu na misel, da bi vnaprej - pa čeprav samo pol ure prej - plačal na daljavo in počakal na dostavo na dom. Zato niti med karanteno ne bo naročil hrane na dom prek Wolta ali Ehrane in kar je še teh tako imenovanih brezstičnih dostavljavcev s skrinjami na hrbtu, ki so se zdaj tako razpasli - ker jo je treba plačati s kreditno kartico vnaprej. Še posebej pa ne iz McDonaldsa. Kar je, roko na srce, res precej neumno ali vsaj smešno.
Can’t buy me love
Skratka, v McDrive se je peljala gužvat ta večina, ki ne uporablja sodobnih plačilnih poti, kot bi rekli bankirji. Pa ne zato, ker bi bila tako tehnično zaostala - otroci so itak na snapchatu in tiktoku, starši pa na facebooku -, ampak prav nasprotno zato, ker se jim to zdi bolj prav in bolj fancy. Med njimi so po mojemm tudi žrtve senzacionalističnih svaril o zlorabah kreditnih kratic na internetu in krajah identitete itd. itd. v medijih. Zato tudi nikoli ne bodo kupili nobenega medija za noben zanemarljiv drobiž na svetu. V ekonomskem oziroma v potrošniškem smislu so cokla slovenske digitalizacije in zagotovilo, da izraz "plačilo po povzetju" zlepa še ne bo izginil iz rabe.
Can’t buy me love s kreditno kartico - s kešem pa karkoli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
