Uroš Esih
Predbožični in prednovoletni čas je tudi nasilen, tesnoben in poln žalosti. Tik pred božičem je udaril cunami v Indoneziji. Izbruh vulkana v Indoneziji, ki je po sprožil cunami, je na otokih Sumatra in Java terjal več kot 400 smrtnih žrtev. Ob tem pravzaprav z grozo ugotovim, kako hitro in enostavno smo pozabili na katastrofalen cunami, ki je indonezijsko obalo devastiral pred natanko 14 leti, 24. decembra 2004, ko je življenje pod nesluteno gmoto vode izgubilo bibličnih 220 tisoč ljudi v več državah ob Indijskem oceanu, od tega samo v Indoneziji 168 tisoč. Kar je za Maribor in Celje prebivalcev. Proti naravi je človek še vedno popolnoma nemočen, zato kar ne morem verjeti, zakaj jo še vedno tako brezbrižno provocira.
Sprašujem se, koliko je poleg nič hudega slutečih domačinov nastradalo še tujcev. Na primer Evropejcev, ki so se pred hektiko, nepristnostjo in izrazito konzumeristično naravnanostjo božično-novoletnih praznikov umaknili na lepše in na toplo. Sam sicer precej obožujem zimo in obžalujem, da smo za njo zaradi klimatskih sprememb prikrajšani, zato me pozimi na jug ne vleče posebno močno. Tudi izrazito klišejske idilične turistične destinacije v rajskih krajih me prej odbijajo, kot privlačijo. Pa vendarle si mogoče podzavestno želim, da se enkrat, ko bom kaj privarčeval, mogoče z družino umaknem v tem času na primer v bolj priljubljeno Tajsko ali morda Indonezijo. A v prihodnje, ko se bom odločal za tovrsten turistični podvig, bom imel v glavi ozaveščen riziko naravne katastrofe. Verjetnost cunamijev zaradi globalnega segrevanja se iz leta v leto povečuje, ugotavljajo znanstveniki. Kljub temu verjetnost, da boš ravno naletel na takšen fatalni, sicer človeško pospešeni naravni pojav, ostaja zelo majhna. In turisti se v iskanju novega in lepega ne bomo pustili ustrahovati tovrstnim potencialnim ujmam.
Precej bolj kot cunamija me je strah močnejšega potresa. Ljubljana pač leži na potresno precej nemirnih tleh. Povrh vsega živim v eni od številnih precej potresno ogroženih ogroženih stolpnic, ki je bila zgrajena pred dobro znanim skopskim potresom. Ta je leta 1963 porušil ali nepopravljivo poškodoval tri četrt zgradb v mestu in vzel 1070 življenj, več kot 2900 ljudi pa je bilo ranjenih. Mogoče se zdi komu to, da pišem o potresno ogroženih stanovanjih v stolpnicah, pljuvanje v lastno skledo, saj da bom zaradi negativne publicitete težje ali pod tržno ceno prodal stanovanje. A abnormalno in popolnoma od povprečnih slovenskih plač odtujen nepremičninski trg mi daje jasno sporočilo, naj se za vrednost kvadratnega metra niti malo ne sekiram, saj se v Ljubljani odlično proda prav vsaka, še tako zanikrna luknja. Jasno mi je, da bo trg v vseh pogledih zavaroval stanovanje, življenja v njem ob morebitnem potresu pa prav gotovo ne.
Druge katastrofe ali nesreče, ki jih ne sproži narava, seveda povzroči človek. V predbožičnem času se poleg naravnih katastrof dogajajo tudi teroristični napadi. Eden takih se je zgodil "čisto blizu mene". Še nekaj ur pred tem, ko se je na svoj krvavi pohod odpravil Cherif Cekatt, sem se brezbrižno sprehajal po ulicah centra Strasbourga, ene od božičnih prestolnic Evrope. Obkrožil sem večino točk, kjer je zvečer okoli osme ure udaril v prvi vrsti neustrašni in neuravnovešeni kriminalec, v zadnjem času pa tudi radikalizirani islamist, ki po podatkih francoskih obveščevalcev naj ne bi deloval v teroristični celici, ampak kot volk samotar. Naključje je hotelo, konkretno lonček kuhanega vina z novinarskimi kolegi, da se ob osmi urni nismo vsi znašli še bližje cevi pištole ali rezilu noža hladnokrvnega morilca.
Grozo napada sem doživel posredno. Na ulici iz šoka v očeh azijskih turistk, ki sta na lastne oči videli žrtve, in kasneje od novinarskih kolegov, ki so bili (pravočasno) evakuirani na varno. Naslednji dan sem iste točke ranjenega mesta obredel in obdelal novinarsko, čas za trezno refleksijo in urejanje občutkov je prišel kasneje, doma. Kljub temu da je varnostno prednovoletna Ljubljana enako ranljiva kot Strasbourg, me je, ko racionalno premlevam rizike sodobnika, še vedno bistveno bolj strah potresa ali celo cunamija. Ne pustite se zavesti lažnim profetom sovraštva in lažnih novic. Verjetnost, da boste žrtev terorizma, ki je seveda realnost našega časa - prepričan sem, da bodo zavarovalnice prej ali slej kapitalizirale situacijo in ponudile posebne pakete za zavarovanje pred teroristično grožnjo -, je še vedno bistveno manjša od tega, da, bognedaj, postanete žrtev naravne nesreče.
