Franja Žišt
Kako pogosto se na vašem družinskem seznamu izletov po Sloveniji znajdejo Bled, Bohinj, Kranjska Gora, Piran ali Ljubljana in kako pogosto Socerb, Pekel pri Borovnici, Šempeter v Savinjski dolini, Žužemberk ali Bela krajina? "V Sloveniji je kakšen ducat krajev, ki so, resda upravičeno, turistično tako oblegani, da to pogosto nikomur ni več v veselje, ne obiskovalcem, ne domačinom, ne turističnim delavcem. Po drugi strani pa naša mala država skriva še veliko manj razvpitih krajev, kamor se množice ne zgrinjajo, a niso nič manj vredni obiska," pravi avtor nedavno izdanega vodnika Daleč od ponorelega sveta, sicer pa pisatelj, novinar in urednik Marjan Žiberna.
Spomniti na zanimive kraje, kjer ni gneče
Nov izletniški vodnik ponuja 60 predlogov za izlete v manj obiskane turistične bisere Slovenije, v spregledane konce naše države, kot pravi avtor. Pri izboru teh je imel dve glavni merili. "Prvo je bilo to, da gre za kraje, ki so manj poznani in nam ob razmišljanju, kam bi se odpravili, morda ne padejo na pamet, drugo pa je bilo geografsko – v knjigi predstavljeni kraji so razsejani po vsej Sloveniji. Na nekaterih območjih jih je več, drugje manj, sem pa zajel vse glavne regije. Poleg tega sem imel v mislih tudi raznolikost, zato so med njimi kraške jame, turistični rudniki, središča starih mest, domačije pomembnih Slovencev, jezera, gradovi, soteske ..." predstavi svoje zadnje delo Žiberna, ki ima z izdajanjem vodnikov že veliko izkušenj.
Pred časom je Slovence zelo razburila izjava šefa blejskega turizma, ko je dejal, da zlasti dnevne, slovenske obiskovalce poziva, da se v poletnih mesecih izognejo Bledu si ga za svojo destinacijo izberejo jeseni, pozimi ali spomladi, ko ni takšne gneče. Najbrž na tak odnos v krajih, ki jih predstavlja nov vodnik, ni mogoče naleteti? "Ne, ne verjamem, da se v krajih, ki jih predstavljam, lahko zgodi kaj takega. To je bil tudi eden od razlogov za nastanek tega vodnika – spomniti na zanimive kraje, kjer ni gneče, kjer ste dobrodošli, kar v času, ko so nekateri preplavljeni z obiskovalci, njihovo privlačnost samo še povečuje. Če bi verjel, da bi zaradi takega vodnika tudi ti kraji postali oblegani, ga najbrž ne bi napisal," se nasmehne sogovornik. Ker ne verjame, da bi lahko klasičen turistični vodnik sprožil obleganje kakega kraja, ni med opravljanjem izbora izpustil nobenega, dodaja pa, da je pri nas "skritih biserov" še "veliko veliko več, gotovo na stotine".
Po okusu ljudi, ki dajejo prednost miru, diskretnosti, intimi
"Upam, da je po eni strani zbirka namigov, ko ne vemo, kam bi se odpravili na krajši ali malo daljši izlet, in po drugi strani dobrodošla reklama za kraje, kjer se turistov ne tare, a imajo marsikaj pokazati," o vodniku razmišlja Žiberna. Spomni, da je Mladinska knjiga, ki je izdala omenjeni vodnik, nekaj let pred tem izdala vodnik, ki je izšel v angleščini, nemščini, ruščini in italijanščini. "V angleščini smo ga naslovili Best of Slovenia, "Najboljše v Sloveniji" in kot njegovo nadaljevanje sem predlagal vodnik, ki bi tujcem prikazal, da Slovenija nima le peščice lepih in obleganih krajev, ampak še veliko drugih zanimivosti, kjer pa ni nobene gneče. V angleščini bi ga naslovili Out of the crowd, "Ven iz gneče". Prevladalo je mnenje, da bi tak vodnik pripravili v slovenščini, skrajšano in prirejeno različico pa bi izdali še v angleščini, kar se je tudi zgodilo."
"Najboljše iz Slovenije" so bržkone njene glavne turistične atrakcije. Pa se lahko skriti biseri sicer kosajo s ponudbo naših najbolj popularnih turističnih krajev in ali se v njih zavedajo potenciala, ki ga imajo? Si sploh želijo številnejšega obiska in vsega, kar ta s seboj prinaša? "Če vzamete kot pomembno kvaliteto to, da se vam ni treba gnesti sredi množice ljudi, ki si želi, tako kot vsi drugi, ogledati neko znamenitost, potem so ti kraji celo privlačnejši. Sicer pa so večinoma po okusu ljudi, ki dajejo prednost miru, diskretnosti, intimi … Kako se ti kraji zavedajo potenciala, ki ga imajo, težko ocenim, s tem se nisem ukvarjal, za kaj takega tudi nisem kvalificiran. Prav tako se nisem ukvarjal z gostinsko ponudbo in podobnim; to ni bil namen tega vodnika. So pa bili povsod, kjer sem bil, z mano prijazni, ne da bi omenjal, da pripravljam vodnik, kar bi jih morda napeljalo k večji prijaznosti," poudari Žiberna.
Izleti in potovanja v času potrebe po biti viden in slišan
V času google mapov, tripadvisorjev in ne nazadnje instagrama, kjer nove generacije črpajo ideje za izlete, je pisati izletniški vodnik najbrž težko delo. O tem, kdo so tisti, ki še posegajo po klasičnih izletniških vodnikih, Žiberna pravi: "Kolikor lahko ocenim, so to večinoma ljudje srednje generacije in starejši, tisti, ki še živimo v analognih časih in smo si bolj kot z zasloni domači z občutkom papirja pod prsti. Mislim, da ta generacija bolj ceni zasebnost in mir kot pa mladi, ki si, vsaj tako sklepam, kot vsaka mlada generacija, želijo živahnega dogajanja, vznemirjenja, druženja, prisotnosti tam, kjer je ljudi največ."
Na nekaterih grških otokih opažajo, da so danes popularne povsem druge plaže kot pred leti, domačini kakšne sploh ne poznajo dobro, svojo slavo so pridobile, ker so zelo "instagramabilne". V mnogih krajih pri nas pa so se pojavili razni okvirji v obliki srčkov in podobno, kjer naj bi bila najboljša točka za fotografiranje. Je trend instagramizacije krajev in ponudbe zašel tudi že v manj poznane kotičke? "Tega občutka nisem imel," se zamisli avtor vodnika in takoj doda, da je to le njegov občutek, občutek nekoga, ki je ostal v "kameni dobi". "Že ob pojavu prvih družbenih medijev pred več kot 15 leti sem se namreč zavestno odločil, da bom ostal v 'kameni dobi'. Družbene medije v raznih pojavnih oblikah razumem kot sredstvo, ki omogoča medsebojne stike, najbrž pa še v večji meri streže naši potrebi po vidnosti in slišanosti, po priznanju in ljubezni torej, če sem malo dramatičen … Stike z ljudmi ohranjam na klasične načine, ob kavi ali pivu, po telefonu in mailu, svoji potrebi po tem, da sem 'viden in slišan', pa lahko strežem kot pisatelj in novinar. Je pa ta potreba pri mojih 50 plus letih manjša, kot je bila nekoč, prav zelo velika pa ni bila nikoli. S tem pred očmi je treba torej razumeti moj odgovor na vprašanje o trendu instagramizacije krajev," pojasni sogovornik.
Javni transport v Sloveniji je pač klavrn
Nekateri izmed v vodniku omenjenih krajev so dostopni z javnimi prevoznimi sredstvi, a takih ni prav veliko, javni transport v Sloveniji je pač klavrn, že v uvodu zapiše Žiberna. Ko ga povprašamo o prigodah s pohajkovanj po domovini, pa najprej pojasni, da o kakšnem pohajkovanju, ko je pripravljal vodnik, ne bi mogel govoriti. "Pisanje, tudi pisanje turističnih vodnikov, je moj poklic, s katerim preživljam družino, in ne prostočasna dejavnost. V dvomilijonski Sloveniji so naklade knjig zelo nizke – izjeme so sila redke – temu primerno nizki so honorarji; pri turističnih vodnikih ni nič drugače. Kar pomeni, da si kakšnega lagodnega potepanja, ko delaš vodnik, ni mogoče privoščiti. Če se odločiš za družinski izlet, pa ga pokvariš sebi in drugim, če misliš, da ga boš lahko izrabil še za pripravo vodnika. Ali pa to napraviš le, če se slučajno ponudi priložnost. Ko sem poskušal združiti oboje, sem po navadi zgrešil oba cilja, zato sem se to že davno opustil. Služba je pač služba …"
Anekdot pa se je nekaj nabralo. "O anekdotah, ob katerih mi gre potihoma na smeh, lahko omenim vodnika v nekem odmaknjenem kraju – imena ne bom povedal -, ki bi mi posvetil ves dan, morda celo dva, ker je bil tako zelo osamljen in željan povedati zgodbo kraja, ki je res privlačen, a odročen in pozabljen. Vzel sem si čas in ga poslušal, bilo je zelo zanimivo, a ko sem odhajal, je kar hodil za mano, mi pripovedoval še enkrat vse skupaj, ko sem že sedel v avtu s prižganim motorjem … Prijazen in osamljen človek, plačan, da opravlja vodniško službo, a kaj, ko le redko kdaj kdo pride zaide do njega. Upam, da bo tale vodnik vsaj malo pripomogel proti njegovi osamljenosti," se nasmehne sogovornik.
Gotovo si jih veliko želi, da bi Slovenija imela Pariz ali New York
Kot avtor vizualno zelo privlačnega vodnika in ne nazadnje kot soscenarist ter avtor besedila pri prav takem dokumentarcu Divja Slovenija zagotovo Slovenijo, njeno favno in floro, pozna do obisti, povprašamo Žiberno. "Huh, o slovenski flori sem res zelo slabo podkovan; žal pripadam večini, ki boleha, kot pravi biologinja dr. Marina Dermastia, za 'rastlinsko slepoto'. O našem živalstvu najbrž vem več kot povprečen Slovenec, a sem daleč od tega, da bi bil kakšen poseben poznavalec. Kar je po svoje dobro - zato s toliko večjim veseljem prisluhnem biologom, ko pripovedujejo o živalih, in nekateri znajo stvari res privlačno predstaviti. Živalstvo pa je pri nas bogato in mislim, da film Divja Slovenija, ki ga je produciral, režiral in večinoma tudi sam posnel Matej Vranič, za kar si zasluži zelo globok poklon, to odlično prikaže."
In kaj je avtorju vodnika v Sloveniji najbolj všeč? V uvodu je denimo zapisal zgodbo o liščku, našo državo primerja z njegovo barvitostjo. "Slovenija se mi sicer zdi privlačna prav zaradi narave, ki žal ni neokrnjena, kot radi pravimo, a je pri nas v primerjavi z mnogimi drugimi državami dokaj dobro ohranjena, všeč pa mi je tudi zaradi koncentracije raznolikosti. Če se iz Ljubljane, ki je skoraj njeno središče, pelješ uro ali dve daleč, prideš v panonsko nižino, na morje, v gore ali dinarske gozdove … Kjer lahko tudi prisluhneš zelo različnim dialektom, kar me osebno zelo privlači, tudi zabava … V Sloveniji najbrž nimamo ničesar, v čemer bi bili 'svetovni prvaki' - izjema je morda naše kraško podzemlje –, imamo pa vsega po malem. Če bi moral izbirati med najvišjo goro na svetu, najdaljšo reko ali čim podobnim na eni strani in pestrostjo, kakršno imamo, na drugi, ni nobenega dvoma, za kaj bi se odločil." Žiberna meni, da je takih, kot je on, še veliko, morda večina.
"Gotovo je tudi veliko ljudi, ki si želijo, da bi Slovenija imela Pariz ali New York in ne male Ljubljane, da bi imeli morje kot v tropih, smučišča kot v Avstriji ali Švici, a mislim, da smo lahko zelo zadovoljni s tem, kar imamo. Da moramo to ceniti in skrbeti za okolje, kolikor pač lahko ob siceršnjih globalnih podnebnih spremembah poskrbimo, da se trudimo za ohranjanje socialne države, ki priskoči na pomoč ljudem, ki si ne morejo pomagati sami … To ne pomeni, da je kritika nepravilnosti in napak, ki se nam dogajajo, nepotrebna, prav nasprotno. A ob tej kritičnosti ne smemo pozabiti na to, kar imamo. V veliki večini sveta gre ljudem v materialnem pogledu v poprečju slabše kot nam," sklene sogovornik.
