Fobija je več kot strah. Najnovejša je nomofobija

V takšni ali drugačni obliki ga najbrž pozna vsak: nerazložljiv, neracionalen, neustavljiv in neobvladljiv strah pred sicer nenevarnim, običajnim, neškodljivim objektom ali dejanjem. Nekateri za nič na svetu ne bi stopili v letalo, drugi ne v dvigalo; nekateri omedlijo ob pogledu na injekcijsko iglo, drugi že ob misli, da bi morali spregovoriti pred množico ljudi. Kače in pajki so res lahko tudi nevarni, a paničen strah pred belouškami in domačimi suhimi južinami nima osnove. Kot tudi ne strah vnaprej, strah pred strahom.

Tak neracionalen strah imenujemo fobija. Seznam fobij je praktično neskončen, saj se pojavljajo vedno nove. Ena najnovejših je nomofobija - strah, da bomo ostali brez svojega pametnega telefona ali brez omrežja in s prazno baterijo. Nasprotno se pogostost evfobije, strahu pred dobrimi novicami, v obdobju neskončnih slabih vesti najbrž zmanjšuje.

​Tafofobija, bojazen, da bi bili živi zakopani, se je pojavila in najverjetneje dosegla vrhunec v 18. stoletju ob razmahu kuge. Ljudje so se bali, da bi jih zdravniki in ostalo medicinsko osebje razglasili za mrtve. V tistem času se je pojavil tudi fenomen "varnih krst", iz katerih se je posameznik, ki je bil po pomoti razglašen za mrtvega, lahko rešil. Prav tako so uvedli časovni zamik pri pokopu, za vsak primer, če bi se kdo še "prebudil".

​Za ombrofobijo, to je strah pred dežjem, menda pogosteje trpijo ljudje z izobrazbo s področja vremena in okolja, to pa zato, ker naj bi bili zaradi večjega poznavanja veliko bolj obremenjeni z razumevanjem potencialnih nevarnosti, povezanih z vremenskimi ujmami. Precej težje, če sploh, pa je mogoče razložiti optofobijo, strah pred odpiranjem enega očesa, ali dekstrofobijo, strah pred predmeti na vaši desni strani. Logične razlage nimata niti ambulofobija, strah pred hojo, ali heliofobija, strah pred sončno svetlobo, prav tako ne krometofobija, strah pred denarjem, če omenimo samo nekaj bolj bizarnih, in še zlasti ne netridekafobija ali triskaidekafobija, strah pred številom 13 in vsem, povezanim s to številko.

Simptomi fobije

Fobija je namreč več kot strah. Čeprav beseda izhaja iz grškega korena fobos, kar pomeni strah, gre pri fobiji za vrsto anksiozne motnje, ki se izraža kot močan in vztrajen strah pred nekim predmetom, okoliščinami ali situacijo, ta strah se s časom še povečuje in je običajno nesorazmeren z dejansko ogroženostjo. O fobiji govorimo, ko je strah tako intenziven, da človeku onemogoča normalno opravljanje aktivnosti in ga ovira v vsakodnevnem delovanju. Če oseba pride v stik s situacijo, ki pri njej vzbuja fobijo, lahko doživi panični napad ali postane izjemno anksiozna. Pogosto posamezniki s specifičnimi fobijami doživljajo anksioznost že ob sami misli na določeno situacijo ali predmet.

Simptomi fobij lahko segajo od blagih čustev do paničnega napada, ki se razvije ob soočanju z izvorom strahu. Običajno se ob srečanju s predmetom fobije pojavijo oteženo dihanje, pospešeno bitje srca, bolečine ali tiščanje v prsih, tresenje, omotičnost ali vrtoglavica, vroče ali hladno oblivanje, potenje, mravljinčenje, slabost v želodcu. Človek ima občutek tesnobe ali panike, čuti potrebo po begu iz situacije, ima občutek, da izgublja nadzor, včasih celo, da bo omedlel ali celo umrl.

Fobije delimo v tri večje skupine: specifične fobije, socialno fobijo in agorafobijo.

Specifične fobije

Specifične ali enostavne fobije so največja skupina fobij, ki jo delimo v več kategorij: situacijske fobije (strah pred mostovi, dvigali, letali, vožnjo in tako dalje), fobije naravnega okolja (strah pred nevihto, vodo ...), fobije, povezane s poškodbo (strah pred pogledom na kri, injekcije ...), fobije pred živalmi in insekti (na primer mišmi, psi, kačami, pajki, osami in tako dalje) ter druge fobije (strah pred smrtjo, boleznijo, bruhanjem …). Posameznik s specifično fobijo se sicer zaveda, da je njegov strah neutemeljen in pretiran, a si ne zna pomagati oziroma se strahu ne zmore znebiti.

Nekatere od teh fobij izvirajo iz osebnih izkušenj. Na primer, človek, ki ga je že ugriznil pes, lahko posploši svoj strah na vse pse in razvije fobijo pred psi. Fobije lahko prevzamemo oziroma se jih naučimo tudi od drugih. Otrok staršev, ki se z velikim strahom odzivajo na primer na kače, se nauči reagirati na podoben način v bližini kač.

Specifične fobije se običajno pojavijo v otroštvu, največkrat okoli desetega leta starosti, in večinoma izginejo v odraslosti. Fobije, ki so posledica travmatičnih dogodkov, pa se lahko pojavijo pri vseh starostih. Te fobije so dokaj pogoste. Vsaj pet odstotkov ljudi fobično reagira ob pogledu na kri ali injekcijsko iglo, na splošno pa ima težave zaradi vsaj ene od specifičnih fobij sedem odstotkov žensk in dobre štiri odstotke moških.

Specifične fobije imajo izmed vseh anksioznih motenj najboljšo prognozo zdravljenja, saj jih je mogoče povsem odpraviti, čeprav je za to treba vložiti veliko truda. Najbolj učinkovit pristop k zdravljenju specifičnih motenj je kognitivno-vedenjska terapija oziroma terapija z izpostavljanjem, pri kateri posameznika postopno in nadzorovano izpostavljajo strah vzbujajočemu predmetu ali situaciji.

Socialna fobija

Kompleksnejša je socialna fobija ali socialna anksioznost. Nekoliko poenostavljeno bi jo lahko opisali kot pretirano sramežljivost ali pretirano tremo. Ljudje s socialno fobijo doživljajo nenehen in neracionalen strah pred družabnimi situacijami, v katerih bi jih drugi ljudje lahko ocenjevali ali obsojali, kot so nastopanje v javnosti, pogovor z nadrejenimi, sodelovanje na predavanjih, pogovor s tujci, bojijo pa se lahko tudi telefoniranja, spoznavanja novih ljudi, prav tako razvijanja resnejših zvez.

Fobični strah še naraste, kadar osebe s socialno fobijo menijo, da bodo v prisotnosti drugih doživele ponižanje ali se osramotile. Bojijo se, da bodo drugi opazili znake tesnobe, kot so zardevanje, tresenje rok ali potenje. Radi se izogibajo situacijam, ki pri njih povzročajo tesnobo. Kadar to ni mogoče, so zelo tesnobni ali v zadregi.

Socialna fobija prizadene šest do trinajst odstotkov populacije, dvakrat več žensk kot moških. Zdravljenje poteka s psihoterapijo, najboljše rezultate daje skupinska, za lajšanje simptomov pa so na voljo tudi zdravila.

Agorafobija

Izraz agorafobija je sprva označeval strah pred odprtimi prostori (beseda prihaja iz grškega izraza agora, ki pomeni trg), a so ga kasneje razširili na strah pred vsemi javnimi prostori ali zapustitvijo prostora, kjer se počutimo varni in zaščiteni. Najbolj skrajen primer je strah pred zapuščanjem doma, sicer pa so značilni agorafobični strahovi vezani na okoliščine, v katerih je oseba sama zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, v banki ali na občini, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa ali obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi. Zelo veliko ljudi razvije agorafobijo po prebolelem infarktu. Ne upajo si nikamor, kjer ni na voljo takojšnje zdravstvene oskrbe. Zato se izogibajo celi vrsti dejavnosti, kar bistveno vpliva na kakovost njihovega življenja.

V to skupino fobij sodi tudi klavstrofobija, strah pred zaprtimi in ozkimi prostori. Ljudje, ki imajo takšno fobijo, se ne morejo voziti z dvigali, avtobusi in avtomobili. Ob soočanju z občutkom oteženega izhoda ali nezmožnostjo pobega se pri njih razvije močan strah pred pomanjkanjem zraka, zadušitvijo, izgubo kontrole. Zato se skušajo izogibati klavstrofobičnim situacijam ali razvijejo varovalno vedenje - v ogrožajoče situacije se podajo le z znano osebo, v avtobusu se usedejo čim bližje k izhodu, v avtomobilu odprejo okno. Tako je njihovo življenje kar precej oteženo in omejeno.

Tudi za agorafobijami trpi dva- do trikrat več žensk kot moških. Najpogostejši način zdravljenja agorafobij je psihoterapija oziroma kognitivno-vedenjska terapija. Tovrstna terapija pomaga posamezniku razumeti njegova izkrivljena občutja in poglede glede agorafobije. Prav tako se posameznik med terapijo nauči strategij, ki mu pomagajo premagovati stresne situacije tako, da nekonstruktivne misli nadomesti s konstruktivnimi, s čimer dobi občutek nadzora nad življenjem.