Območje okoli Železne Kaple, ki je najjužnejši avstrijski kraj, imenujejo tudi dolina tisočerih izvirov. Mineralne vode, ki izvirajo na obeh straneh meje med Avstrijo in Slovenijo, se razlikujejo po kemijski sestavi in kislosti, večinoma pa so obogatene z ogljikovim dioksidom. Na tem območju, torej na severni in južni strani tega dela Karavank, izvirajo tudi nizkomineralizirane vode, ki se pijejo sveže in nepredelane. V Pot mineralnih izvorov so vključili tiste, ki zaradi svoje kemične sestave ugodno vplivajo na človeški organizem. Popularizirali so torej naslednje izvire: vrelce, imenovane po Muriju, Jakobu, Agnes, Beli in Vrniku, izvire Mrzla voda, Srebrni vrelec, Carinthia-Lithion ter izvira Ankovo/Jezerska slatina in Kisla/Železna voda na slovenskem ozemlju.
Voda, izkoriščena v zdraviliške namene
Mnoge mineralne in kisle vrelce so že v 19. stoletju uporabljali za kopeli in zdravilne kure s pitjem. Da tamkajšnji izvir mineralne vode pozitivno vpliva na človeški organizem, so takrat zagotavljali denimo v zdravilišču Bela v bližini Železne Kaple. Zdaj je zdraviliški center v Železni Kapli in tam uporabljajo naravni ogljikov dioksid za plinske kopeli ter mineralno vodo iz izvira Carinthia-Lithion za kure s pitjem.
Ob prelomih, ki segajo globoko v zemljino skorjo, prihaja izpod granita na površje ogljikov dioksid in s seboj prinaša tudi majhno količino močno mineralizirane vode. Tovrstna voda vsebuje mnogo natrija, hidrogenkarbonata, sulfata in klorida, v njej pa so še sledi številnih drugih elementov. Med najpomembnejšimi je litij, po katerem je voda tudi dobila ime.
"Voda iz tega izvira se uporablja pri zdravljenju želodčnih težav in infekcije sečevodov ter ugodno vpliva na prebavo. Zaradi vsebnosti litija ima ugoden vpliv na osebe, ki so nervozne in preobčutljive ali manično depresivne. Največje učinke dosežemo, kadar vodo pijemo v majhnih količinah, ki jih enakomerno porazdelimo čez cel dan," vodo oziroma "naravno zdravilo" iz vrelca Carinthia-Lithion predstavi informativna tabla. Vodi odvzet ogljikov dioksid pa v železnokapelskem zdravilišču uporabljajo za zdravljenje srčnih motenj, krvnega obtoka in bolezni žil.
Osvežitev v bližini ceste
Lahko dostopen je tudi Murijev vrelec ob cesti Železna Kapla–Jezersko. Pred leti je do njega vodila komaj zaznavna stezica, zdaj pa je potka razširjena in dovolj prostora za več obiskovalcev je tudi ob izviru. Na vprašanje, kako je ta nastal, odgovarja pano ob robu parkirišča: "Izvira iz strmega pobočja paleozojskih skrilavcev, v katerih je mnogo železovih mineralov. Padavine poniknejo na strmih pobočjih v zaledju in odtečejo pod površjem. Na svoji poti se pomešajo z ogljikovim dioksidom, ki prihaja iz globljih delov zemeljske skorje. Tako voda raztaplja železove minerale. V obdobju skromnih padavin izvir presahne."
Tudi Murijeva voda je zdravilna, priporočajo pitje kar ob izviru. Zrak in uhajanje ogljikovega dioksida namreč povzročita oksidacijo dvovalentnega železa in njegovo obarvanje v obliki okrastega trivalentnega železovega hidroksida.
Ta mineralna voda je opredeljena kot kisla in spada med magnezij-kalcij-železo-hidrogenkarbonatne vode. "Pitne kure z železom obogatene vode izpolnjujejo potrebe po železu v organizmu. Ker je železo raztopljeno, ga lahko organizem uporabi za tvorjenje krvi. Kure s pitjem te vode so zelo pomembne v primeru, ko potrebujemo železove minerale, na primer v času rasti, v nosečnosti, med menstruacijo ali pri krvavitvi v želodcu oziroma črevesju. Ta voda pozitivno učinkuje tudi na organe, ki tvorijo kri, in na spremljevalne simptome pri pomanjkanju železa (zmanjšana delovna zmožnost, utrujenost, mišična oslabelost in naglo utripanje srca – tahikardija)."
Železna voda tudi v Sloveniji
Pot mineralnih izvirov obsega tudi izvir kisle oziroma železne vode pod Olševo, komaj nekaj korakov stran od panoramske ceste nad Logarsko dolino, v bližini zaselka Sv. Duh. S parkirišču vodi steza v gozd do izvira, o katerem vse izvemo z bližnje informacijske table: "Izvir leži na območju javorniških plasti, ki pripadajo jezerskemu paleozoiku. Napaja ga voda, ki kroži plitvo pod površjem, vendar pa na svoji poti prestreže plin CO2, ki se na površje dviguje iz globin. Tako nastane kisla voda, ki raztaplja minerale v matični kamnini, s katerimi se bogati."
Kot še piše na panoju, je izvirska voda (izvir se imenuje Železna voda ali tudi Kisla voda) bogata z železom, magnezijem in kalcijem ter je precej kisla. Vsebnosti mangana, cinka, aluminija, niklja in barija so v primerjavi z drugimi izviri v Karavankah višje, nekoliko povišane so tudi vsebnosti tako imenovanih redkih zemelj. Zaradi svojih izjemnih lastnosti je izvir geološka in hidrološka naravna vrednota, od leta 1987 je zavarovana kot naravni spomenik. Izvir kisle vode pa je znan že dolgo, v pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1856.
Voda je znana po zdravilnih učinkih, saj ugodno vpliva na lajšanje simptomov pomanjkanja železa in spodbuja delovanje krvotvornih organov. Organizem železo, ki je v izviru raztopljeno v dvovalentni obliki, zelo dobro resorbira in zato popolnoma izkoristi. Stik z zrakom pa povzroča oksidacijo dvovalentnega železa, zato je treba vodo popiti ob izviru.
Voda, za katero se stoji v vrsti
Na Jezerskem, tik ob glavni cesti in v bližini Planšarskega jezera, se je od leta 2013 mogoče ustaviti na urejenem parkirišču in pri koritu natočiti jezersko slatino, nekdaj so ji rekli tudi Ankova slatina. Ta sicer izvira nekoliko višje, iz razpoke v devonskih apnencih na območju Pristovškega Storžiča in Jezerskega vrha, v bližini Ankove domačije. Tam so v preteklosti to "ta kisvo vodo" napeljali celo v črno kuhinjo, podobno kot so po lesenih ceveh tja usmerili tudi "ta svatko vodo". Sloves zdravilne mineralne vode pa sega še dlje v zgodovino, o njej je namreč pisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Jezersko slatino so v preteklosti stregli tudi hotelskim gostom, to tradicijo pa so nedavno obudili v hotelu Planinka.
Kot piše na panoju pri koritu, kjer obiskovalcev ne manjka zlasti v poletnih dneh, vsebuje jezerska slatina veliko kalcija in manganove ter amonijeve snovi. Bogata je tudi s plinom CO2. Strokovnjaki so jo opredelili kot kalcijev hidrogenkarbonat. Pitje vode še posebno priporočajo bolnikom, obolelim na srcu in ožilju, ugodno pa vliva tudi na prebavo. Največja priporočena dnevna količina popite vode je dva decilitra.
Rimski vrelec pred novim poglavjem zgodovine
Čeprav "kiseva voda" oziroma naravna mineralna voda, bogata z železom, ki izvira pod Uršljo goro v bližini Kotelj in uživa velik sloves med domačini in tudi obiskovalci od drugod, saj oboji k izviru množično prihajajo, ni vključena v Pot mineralnih izvirov, jo v tem zapisu vseeno predstavljamo, ker je blizu opisanih izvirov.
Odkar so tu konec 19. stoletja našli rimske spomenike, se kraj imenuje Rimski vrelec, enako pa so poimenovali tudi vodo in letovišče oziroma zdravilišče, ki se je začelo razvijati leta 1877. Kraj in vodo so priporočali za zdravljenje živčnih bolezni, slabokrvnosti, bolezni prebavil, sluznic, mehurja in ledvic, grla in dihal ter ob neješčosti. Pri zdravljenju so uporabljali tudi tople in mrzle kopeli. Vodo so polnili v pollitrske steklenice in jo kot najbolj cenjeno mineralno vodo prodajali po Avstro-Ogrski, izvažali pa so jo celo v Ameriko. Po vojni je bil Rimski vrelec nacionaliziran in je zamenjal več upravnikov, leta 2008 pa ga je po zaključenem postopku denacionalizacije iz stečajne mase železarniškega podjetja De profundis kupila Občina Ravne na Koroškem. Po več poskusih je bil kompleks lani končno prodan (novi lastnik je stari hotel že podrl), voda pa naj bi bila tudi v prihodnje dostopna vsem.
Prof. dr. Janez Kraševec je pred leti izdelal balneološko oceno mineralne vode Rimski vrelec in jo potrdil kot kalcij-magnezij-hidrogenkarbonatno kislico z relativno visoko vrednostjo železa za naravno zdravilno sredstvo in uporabno tudi v zdravstvene namene.
