Pravljične poti: Pohorski povodni mož ugrabi lepo pastiričko

V starih časih je v globokem tolmunu pod Bistriškim šumom živel povodni mož, pohorski vodovnik. Na dnu tolmuna je imel steklen grad in le redkokdaj je iz svojega domovanja priplaval na vrh vode. Vedno je sameval in žalostno premišljeval o svojem samskem življenju. Pogosto si je želel za svojo družico ženo iz človeškega rodu, obenem pa se je tega bal, kajti staro izročilo trdi, da zveza med ljudmi in vodovniki ni bila še nikoli srečna.

Nekoč je k slapu prišla mlada in lepa pohorska pastirička. V trenutku, ko se je sklonila nad vodo in se samovšečno opazovala v njej, se je vodovnik pognal na vrh vodne gladine, jo zgrabil in potegnil v vodo. Nikogar ni bilo v bližini, da bi ji pomagal in tako jo je vodovnik odpeljal v steklene dvorane svojega gradu.

Postala je njega žena in kot mož je z njo prav lepo ravnal. Pospravljala je steklene dvorane in pometala smeti, ki so se spreminjale v suho zlato. Toda čeprav so minila tri leta in so se jima rodili trije sinovi, se je pastirčki še vedno tožilo po svobodi, po domu in domačih. Vodovnika je bolelo srce, ko je dan in noč gledal ženino domotožje, zato ji je četrto leto dovolil, da obišče svoje starše. Privezal jo je z dolgo vrvjo in ji naročil: "Ko potegnem prvič za vrv, se moraš doma posloviti; ko potegnem drugič, moraš iti od doma; ko potegnem tretjič, moraš biti tukaj." Pastirička je bila tako vesela, da težke vrvi sploh ni čutila. Zdelo se ji je, kakor da se je spremenila v ptičko, tako lahka je bila, ker je odhajala domov. Ko je prišla do velikega hrasta, ji je šinilo v glavo, da se lahko reši življenja s povodnim možem: "Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj v stekleni grad!" Odmotala je vrv s sebe, jo privezala okoli drevesa in odšla svojo pot. Doma so je bili vsi veseli, a ni bila še dolgo med njimi, ko se je hrast prvič potresel, nato drugič ..., a deklica se ni mogla posloviti od domačih. Tretjič se je hrast silno zamajal, zunaj je strašno zahreščalo in zabobnelo in hrast je padel, da se je zemlja stresla.

V hišo je prigrmel sam vodovnik: "Pojdi z menoj, ti pravim! Gorje ti, če me ne ubogaš! Boš videla, da se bo zgodilo nekaj strašnega!" ji je grozil in jo prosil obenem. Ona pa je jokala in odkimavala. Kot gorski hudournik je oddivjal v svojo podvodno domovanje, zgrabil najstarejšega sinčka in ga mrtvega prinesel pastirički, njegovi materi. Ko je videl, da z grožnjami ne bo ničesar dosegel, je preklel hišo in odvihral. Za njim je divjala takšna nevihta, da so strele česale drevesa, kot bi drvar cepil pokonci postavljena bukova polena v drva in treščice.

Bistriški šum

Na južni strani Pohorja je gorska Bistrica zarezala v pobočje slikovito sotesko. Bistriški vintgar je bogat s slapišči, ohranjenimi gozdovi in dragocenimi kamninami. Na poti do največjega slapu, kjer naj bi bil včasih živel eden od mnogih pohorskih povodnih mož, bomo vse to doživeli tudi mi.

Povzpeli se bomo do rimskega kamnoloma, ki leži na levem bregu potoka. Svetlikajočo se belo kamnino so kopali že Rimljani. Uporabljali so jo za izdelovanje nagrobnikov in sarkofagov, a še danes ni znano, kako so težke marmorne bloke tovorili v dolino. Kamnolom se danes počasi zarašča. Približno sto metrov nad kamnolomom bomo stopili na območje gozdnega rezervata Gradišče. Naravni gozd se je ohranil zaradi težje dostopnosti. Sprehodili se bomo med sestoji gabra, bukve, lipe in smreke. Rezervat bomo prepoznali po "pragozdnem" videzu; ker v njem ni človeških posegov, drevesa ležijo križem kražem po tleh. Nato bomo nadaljevali do Šuma, 13 metrov visokega slapu, ki je močno nagnjen, zato voda ne pada navpično. Takšne slapove imenujemo slapišče. V spodnjem delu se vodovje združi v strmem kamnitem žlebu, nato pa se zlije v tolmun. Tu naj bi prebival osamljeni vodovnik.

Više v soteski je potok oblikoval še dve manjši slapišči. Drugi slap je visok okoli štiri metre in je zelo slikovit, saj pada čez masiven granodioritni prag in se deli v dva kraka. Še višje je slap Žleb z višino okrog šest metrov. Vsi trije slapovi so zavarovani kot naravni spomeniki.

Izhodišče izleta in opis

Izhodišče izleta je lahko parkirišče ob vstopu v Bistriški vintgar. V središču Slovenske Bistrice zavijemo proti Pohorju, gremo mimo tovarne Impol in skozi naselje Zgornja Bistrica do vodarne ob Bistrici. Ob vstopu v sotesko je urejeno manjše parkirišče.

Markirana pot se začne takoj za parkiriščem in nas udobno popelje v sotesko. Večinoma se vije ob potoku, včasih ga prečka, se vzpne višje v pobočje in se spet vrne k potoku. Do rimskega kamnoloma se pot rahlo vzpenja, nekoliko strmejša postane le pred slapom. Z markirane planinske poti, ki vodi više preko pobočja, se označena stezica odcepi k Šumu; dosežemo ga po nekoliko zahtevnejšem, a kratkem spustu.

Vrnemo se lahko po isti poti ali pa od slapu nadaljujemo po stezi, ki se strmo dvigne v pobočje nad potokom in kmalu doseže glavno markirano pot. Sledimo ji levo in se po njej vrnemo na izhodišče.