Pred davnimi davnimi časi je stal na Pohorju ličen gradič, obdan z zelenimi travniki in pisanimi lokvami. Posestniki tega gradu so bili pravi bogatini, imeli so polno zakladov. Zadnji posestnik tega gradu se je na lovu ponesrečil in zapustil prevzetno, brezsrčno vdovo z majhnim sinkom.
Jabolko ne pade daleč od drevesa in tako je bilo tudi v tem primeru. Otrok pri materi ni videl nič dobrega in tudi njega sta bili sama hudobija in prevzetnost. Tako je prišel nekega dne starikav popotnik proti gradu in se, utrujen od dolge poti, ulegel v senco visoke grajske lipe. Deček, ki je ravno drobil vrabcem kruha, ga opazi in pravi: "Kaj iščeš tukaj in plašiš vrabce?"
Starec prosi gospodiča, naj mu dovoli počivati in pobrati nekaj drobtin, kajti danes ni še nič jedel.
"Molči, stari lažnivec," zavpije dečko in plane nad starca, mu zlomi palico in ga hoče pretepsti. Pri tem pa se zvrne v mlako in si umaže svojo dragoceno obleko. Zdaj začne klicati mater: "Mati, glej, neki starec me tepe!"
Umazan pride deček k materi, ki sedi za bogato pogrnjeno mizo. Ona vzame kos belega kruha in začne z njim čistiti umazano obleko svojega edinca, pri tem pa preklinja starca, Boga in nebo, da ji pošiljata takega popotnika.
Kmalu pride k oknu tudi starček in prosi jedi in krepčila za svoje utrujene noge. Gospa pa mu vrže z blatom onesnažene skorje kruha in pravi: "Žri, vran, in poberi se iz tega kraja, ali pa naščujem pse nate!"
Ubožček tiho vzame kruhek, ga poljubi in odide. Pri vodnjaku hoče še piti, a zopet prileti dečko in meče kamenje v vodo in moža. A starec se, razkačen nad tako hudobijo, skloni in zapreti s pestjo proti gradu, češ: "Preklet bodi ta grad z vsemi njegovimi prebivalci na vek!" Nato izgine.
Takoj se zatemni sonce, črni oblaki se privale od Velike Kope, studenci prihrumijo ter poplavijo polja in travnike, strele udarijo, zemlja zazija in požre grad z materjo in sinkom; valovi zakrijejo kraj nekdanje časti in slave. Tako je nastalo Črno jezero.
Črno jezero, barje skrivnostnih zgodb
Divja pohorska pokrajina s potoki, jezeri, slapovi in prostranimi gozdovi je od nekdaj burila ljudsko domišljijo. Včasih seveda niso vedeli, da se Pohorje razlikuje od večine drugih slovenskih gora po kamninah starejšega izvora. Osrednji del pogorja je zgrajen iz neprepustnih magmatskih kamnin, zaradi katerih voda tu ne ponikne, ampak teče po površini, se zadržuje v kotanjah, tvori jezera in hrani mlake visokih šotnih barij. Nastanek teh skrivnostnih jezerc, ki so brez pritokov, a nikoli ne presahnejo, so ljudje pojasnjevali na različne načine. Najpogosteje so menili, da jih je ustvaril povodni mož Jezernik ali pa so nastala na mestu, kjer je nekoč prebivala skopuška gospoda.
Jezera na mestu, kjer je nekoč prebivala skopuška gospoda
V preteklosti se je ime Črna ali Černa mlaka uporabljalo tako za Ribniško jezero kot za Lovrenška jezera. Danes se Črno jezero imenuje samo tisto, ki leži med Osankarico in Velikim vrhom (1344 metrov). Nastalo je v naravno zamočvirjeni kotanji in je bilo nato umetno zajezeno. Vodo v njem so v letih med 1838 in 1959 uporabljali za plavljenje lesa v dolino.
Sedaj je temno jezero obdano z visokim barjem, ki prehaja v ruševje in smrekov gozd. Ker predstavlja domovanje nekaterih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, je zavarovano kot naravna znamenitost, gozd okoli njega pa kot gozdni rezervat.
Izhodišče izleta in opis
Do Doma na Osankarici lahko pridemo iz različnih smeri (iz Slovenskih Konjic čez Oplotnico in Lukanjo; iz Slovenske Bistrice čez Veliko Tinje in Svete tri kralje; z Areha in iz Ruš čez Staro Glažuto). Parkiramo na parkirišču ob domu.
Začetek označene poti je ob parkirišču. Sprva hodimo po smrekovem gozdu, kasneje tudi med ruševjem. Pot je zaradi barjanskih tal večinoma dvignjena od tal, tako da hodimo po lesenih brveh in uživamo ob pogledu na jezero. Blizu je slap Šumik.
