(INTERVJU) Adrian P. Kezele: To, kar se nam dogaja, je samo opozorilo

Kaj se nam zdaj to dogaja?
Življenje. Bilo je samo vprašanje, kdaj se bo neravnovesje, povzročeno z delovanjem ljudi, izrazilo kot bolezen, ki nikomur ne prizanese. Način življenja, to, kako ravnamo sami s seboj in z drugimi čutečimi bitji ter kaj povzročamo planetu, je v mnogih pogledih napačen. Ustvarili smo sistem, ki pri ljudeh spodbuja najslabše. Nisem presenečen ob odzivu narave. Še več: to je samo opozorilo. Pravzaprav smo jo za zdaj še dobro odnesli. Ostaja samo vprašanje, ali se bomo iz tega kaj naučili.
Konec preteklega leta ste kot v vsakem decembru s pomočjo džotiša predstavili, kaj vse bi letos lahko bilo. So napovedi bile boljše, kot je zdaj?
Kar se dogaja, je v skladu z napovedjo o izjemnem letu. Seveda pa ni v skladu s takratnim optimističnim pogledom in s poudarjanjem dobrih strani in potencialov. Zanemaril sem vpliv slabega leta 2019, ki se je s svojimi ritmi vlekel še do letošnjega maja, preventivne ukrepe bi tudi bilo treba podvojiti ali potrojiti. Z druge strani pa, kot vedno poudarjam, v resnični modrosti ni napovedovanja, ampak samo mape poti. Te za leto 2020 kažejo na izjemne možnosti. Čas je pokazal, da so nekoliko drugačne, kot smo upali, a tako pač je v življenju. Vse to, kar se nam dogaja, je še vedno velika priložnost za spremembe, ki so nujne.

Vedeti, kako znamo tisto, kar znamo

Skupaj v akcijo, to je bil v naših prostorih zmerom odgovor na tisto, kar nas je težilo in nam oteževalo življenje. Ali je tudi zdaj, ko bi nas izolirali, rešitev?
Je, seveda je. Vendar je težava v tem, da smo preveč razdvojeni. Pri ljudeh je veliko nezaupanja. Ne zaupamo institucijam, ne zaupamo znanosti in ne medicini. Politika si je zaupanje že tako zdavnaj zapravila, v filozofijo in duhovnost zaupanja tako in tako nikoli ni bilo. Povrnitev zaupanja je zdaj ena najpomembnejših nalog. Vendar je to oteženo, ker so vsa epistemiološka vedenja tako rekoč na ničli. Namerno uporabljam pojem, ki ga malo ljudi pozna. Epistemiologija bi nam morala pokazati pravo vedenje, odstreti, kako znamo tisto, kar znamo. To je v tem trenutku ključno, ker je internet omogočil v enaki meri širjenje informacij in dezinformacij.

Ko drezaš v osje gnezdo

Seveda težko sprejemamo nove obremenitve. Pritiski so na nas z vseh strani in kratijo nam svobodo.
Dogaja se tisto, kar smo si zaslužili. Ko drezaš v osje gnezdo, te ose napadejo, lahko se samo braniš. Potiskati glavo v pesek in vztrajati pri tem, da boš sedel pod drevesom kot prej, je čisti nesmisel. Stvari so se spremenile. Čas od vseh zahteva prilagoditev. Zdaj je treba sprejeti tudi tisto, kar nam ne ustreza, k temu sodi tudi začasno zmanjševanje svoboščin. Vendar to ne pomeni, da je treba pristati na politične in ekonomske manipulacije, ki so tudi očitne. Razumljiva je bila panika na začetku, imeli smo omejitve, ampak zdaj vemo več. Ne vem natančno, kako je bilo v Sloveniji, pri nas na Hrvaškem so bile poteze oblasti v zvezi s korono spolitizirane, ideološko obarvane in pogosto kontradiktorne. Tudi dvolične so bile, ker se politiki niso držali tistega, kar so zahtevali od državljanov, in je bilo nekaterim omogočeno vse, druge so trdo pritisnili. Takšne poteze so zmanjševale zaupanje, pojavljala so se sumničenja in pri mnogih sprejemanje alternativnih razlag, teorije zarote in podobno.

Poskrbimo za višanje odpornosti

Kaj naj bi spremenili in kje? Pri sebi? Vemo, da ravnamo slabo z okoljem, hlepimo po materialnem, vedno več bi imeli ... Je še kaj, kar je treba spremeniti?
V glavnem vemo, kaj je narobe. Ne bi hotel, da me kdo napačno razume - bolezen se lahko pojavi pri vsakem in torej ni kazen. Vendar je dejstvo, da imajo poleg starih ljudi največ težav tisti, ki imajo težave, povezane z življenjskim slogom: debelost, visok pritisk, diabetes ... Na družbeni ravni se virus najbolj širi ob aktivnostih, ki jih je tudi mogoče povezati z vprašljivimi navadami: nočni klubi, velike količine alkohola, mamila, tradicionalne zabave, pijančevanja, poroke in drugo. Na ekološki ravni. Vsi smo videli fotografije s satelitov iz časa lockdowna, časa, ko so zastale običajne človekove dejavnosti. Takrat so delfini plavali v pristaniščih, kjer prej nikoli niso. Človekove dejavnosti nasploh torej delujejo proti naravnemu ravnotežju. Ali to ni dovolj? Ni to dovolj jasno sporočilo? Ponovil bom, da je to, kar se nam dogaja, le blago opozorilo, samo spomnilo nas je, da naj nekaj naredimo, dokler je še čas. Če bomo šli na enak način naprej, bo naslednji udarec gotovo veliko težji.
Kaj vi počnete v tem času?
Koronačas sem izkoristil za pisanje meni zelo ljube knjige z naslovom Viveka, ki govori o spoznavnih metodah za razkritje iluzije. Poletje sem bolj ali manj preživel v družbi z vetrom in desko za jadranje. Zelo sem vesel, da sem lahko tudi sodeloval pri druženju na Rogli pod imenom Ena zavest. Veliko mi pomeni, ker smo uspeli pokazati, da lahko življenje gre naprej tudi ob epidemioloških ukrepih. Predavanja, vadbe, celo plese smo imeli zunaj, na odprtem, upoštevali smo fizično razdaljo, v prostorih smo nosili maske. Nič manj svobodne se nismo počutili, ni nam padla krona z glave, usmerili smo se v notranje povezovanje. Za jesen pripravljam nekaj tečajev v živo, veliko tega sem prestavil v on-line. Življenje gre naprej. Vsem polagam na srce, naj se ne bojijo. To bo prešlo, zdaj je najpomembnejše, da potrpimo, se prilagodimo enostavnim navodilom in se izognemo neposredni nevarnosti. Potem pa bo pomembno, da se ne vrnemo na stara pota. Vsak mora v svoje življenje sprejeti spremembe, vsi skupaj jih moramo sprejeti v družbo.