(INTERVJU) Jovanović: "Vsako tekmo s slovenskim športnikom bomo prenašali." Tako se je RTV Slovenija pripravila na olimpijske prenose

Kako je potekala priprava na tako zahteven projekt, kot je Tokio 2021?

Če so olimpijske igre na primer leta 2020, se priprave začnejo jeseni 2018. Takrat se od organizatorja dobijo osnovni parametri in do konca leta je treba oddati prve dokumente glede najema prostorov v televizijskem centru, ker morajo skoordinirati želje in potrebe za okoli 150 televizijskih postaj. Od takrat naprej postopek ves čas teče. V posameznih obdobjih bolj intenzivno, potem pride zatišje in nato spet intenzivno. Zaradi covida so se priprave podaljšale za eno leto. Sprejeli smo nekaj manjših korektur. Organizatorji prvotnega plana niso prav veliko spreminjali, drugačna bo le realizacija zaradi omejitev. Priprava traja do otvoritve iger, ker se zelo dolgo čaka na končni seznam potnikov, ki vpliva tudi na program, potem pa še znotraj seznama določanje urnikov posameznih tekmovanj, ker se na primer pri atletiki in plavanju šele dan prej izve, v kateri skupini kdo tekmuje.

Koliko članska ekipa potuje in kako bo razdeljeno delo?

Iz športnega programa nas potuje 25 v več skupinah, tako da bo različna dolžina bivanja. Prva skupina je krenila v četrtek, 15. julija. To je skupina, ki mora v televizijskem centru poskrbeti za tehnične pogoje za delo in sestaviti vse aparature, ki so šle na pot, potegniti vse kable, ki jih je na stotine metrov znotraj naših prostorov. Vzpostaviti je treba tudi vse povezave z Ljubljano. Novinarsko-reporterski del ekipe je na pot šel v torek, 20. julija, in v Tokio prispel v sredo zvečer. Razdeljeni smo približno na pol. Prvo polovico ekipe sestavljajo snemalci, tehniki, montažerji in drugi strokovnjaki za posamezna področja, drugo pa novinarji in reporterji.

​Oprema tudi s kontejnerjem

Kako je z logistiko in tehnično opremo?

Kamere imajo snemalci s seboj, preostala oprema, ki jo bomo uporabljali, je pred dobrim mesecem šla na Japonsko s kontejnerjem. Reportažnega avta nimamo, imajo ga samo velike televizijske korporacije, na primer BBC. Za veliko večino pa velja, da v televizijskem centru, kjer smo zbrani vsi, vsak dobi v svoje prostore ves videomaterial. V vsakem trenutku je na voljo približno 80 različnih signalov. Deset kamer 24 ur na dan kaže kako lepo sliko iz Tokia. Pri atletiki je deset do dvanajst kamer, od teh jih pet snema teke, dve gledalce, štiri skoke v daljino, dve skoke v višino. Vso maso dobimo od tam in tudi zato je treba predhodno priključiti vse kable. Proti Ljubljani bomo od 80 televizijskih slik pošiljali nekje sedem ali osem slik, glede na potrebe.

Kako bodo strogi ukrepi na Japonskem vplivali na vaše delo?

Cepljenje ni pogoj za vstop na Japonsko. Njih zanima samo testiranje. Dvakrat se testiramo pred odhodom, po prihodu pa se bodo morali novinarji, ki bodo v stiku s športniki, dnevno testirati. Drugi, ki bomo bolj po pisarnah, pa na štiri dni, po enem tednu spet vsi. In na vseh lokacijah bo merjenje telesne temperature. Ukrepi bodo najbolj vplivali na stike s športniki, ki bodo omejeni in težje dostopni. Omejeno bo tudi naše gibanje, sploh prvih 14 dni. Vse to se bo poznalo na naših vsebinah in v oddajah, ker ne bomo mogli iti na vse terene in iskati zgodb, kar je osnova novinarskega dela.

Koliko programa bo prenašala TV Slovenija?

Dvesto petdeset ur od skupnih 3300. Toliko je bilo na voljo in ponujeno znotraj pogodbe od lastnika pravic, ki je zadržal veliko večino. Zelo smo omejeni glede programa, saj bi si želeli več. Je pa res, da tudi naši kadrovski potenciali niso tako veliki, da bi lahko pokazali ekstremno več. A ponujeni program bomo izkoristili do maksimuma.

Bodo pokriti vsi prenosi nastopov slovenskih športnikov?

Bodo, to je naša prioriteta. Vse bo v neposrednih prenosih, razen če bomo imeli smolo, da bosta dva tekmovala v istem terminu. Pri masovnejših športih, kot je na primer maratonsko plavanje, bomo prenašali celo tekmo, pa mogoče Špele Perše ne bomo niti za sekundo videli. Enako velja za golf, pri tem je od režiserja odvisno, koliko bo pokazal posameznega tekmovalca, in na to nimamo vpliva. Vsako tekmo, na kateri nastopa slovenski športnik, bomo prenašali.

​Olimpijski dnevnik

Novost bo vsakodnevni Olimpijski dnevnik z Urbanom Laurenčičem.

To je ena od stalnic, ki jih imamo pri olimpijskih igrah in jih delamo v različnih oblikah. Enkrat so to samostojne oddaje, drugič je to studijski program, česar zaradi časovne razlike ni bilo mogoče izpeljati. Za to smo se odločili, ker v tem času ne bo toliko drugih športnih dogodkov, in bomo našo športno informativno oddajo, ki je na sporedu vsak dan ob 19.45, nadgradili ter gledalcem ponudili razširjeno oddajo. V njej bi skušali dobiti čim več različnih mnenj in ozadij s posameznega dogodka, ki bo slovenskim gledalcem zanimiv in jim bo ponudil več. Studio bo v Ljubljani.

Je uvrstitev košarkarjev spremenila organizacijo dela?

Ni spremenila, je pa to zelo pozitiven dodatek k vsemu. Uvrstitev katerekoli ekipe na igre pomeni še dodatno večjo odmevnost dogodka kot takega. Sploh glede na popularnost Luke Dončića in uspešnost košarkarske reprezentance v zadnjih letih je to samo še en velik plus za naša pričakovanja glede gledanosti. Pa tudi sam dogodek bo verjetno v javnosti bistveno bolj odmevan in spremljan.

Kdo bo komentiral tekme košarkarske reprezentance?

Miha Mišič, ki je že nekaj let naš košarkarski reporter.

Kakšen uspeh košarkarjev napovedujete kot nekdanji komentator košarke?

Joj, sem slab napovedovalec, pa še nehvaležna naloga je, ker te potem lahko vsak drži za jezik ... Olimpijske igre so po eni strani za marsikoga vrhunec kariere in izgledajo nedosegljive. Ko pa si enkrat tam, so možnosti kar naenkrat boljše tudi zaradi ključa celinske udeležbe. Po pravilih mora biti z vsake celine po en predstavnik in s tem je takoj zreducirano število močnih reprezentanc. Na košarkarskem turnirju manjka kopica reprezentanc, ki po kakovosti zagotovo sodijo tja, pa jih zaradi močne selekcije znotraj Evrope, ki je poleg ZDA in dveh južnoameriških reprezentanc najmočnejša, ni. Azija in Afrika nista v igri za večje uspehe, kljub temu da je Nigerija v pripravljalni tekmi presenetila Američane. Imamo realne možnosti za dober uspeh, je pa res, da lahko v nekem trenutku odloča ena tekma, ena poteza, en met. Spomnimo se kvalifikacij iz leta 1992, ko nas je samo en met ločil od uvrstitve na olimpijske igre, zato smo zdaj čakali skoraj 30 let, da smo prišli zraven.

​Košarka ob 6.40

Večina prenosov bo za Evropejce ponoči. Kako bo to vplivalo na gledanost?

Glede tega ni dvoma. Ponoči bo gledanost zanesljivo manjša. Namesto dobre gledanosti med 17. in 22. uro bomo imeli bistveno slabšo gledanost med 2. in 7. uro zjutraj. Edina sreča v tej nesreči s časovnim zamikom je ta, da bodo vse ključne tekme, kar se Slovenije tiče, ob dokaj normalnih urah, od osme naprej. Dve košarkaški tekmi Slovenije bosta ob 6.40, ampak tiste ključne, ko govorimo o medaljah, bodo pa vse po 8. uri. Ne vemo edino, kako se bo razpletlo plavanje, saj so finali ponoči. Vse drugo, kjer so možnosti za odličja, torej jadranje, kajak, kanuji, plezanje, judo, vse to bo po 8. uri. Vsaj to nam je šlo na roko.

Vse več športnih dogodkov prenašajo komercialne televizijske postaje, olimpijske igre pa ostajajo stalnica RTV-ja. Se finančno izide?

Strošek je velik, točnih podatkov nimam. Naša prednost je širok kader. Ne vem, ali ima katera komercialna televizija na voljo 30 novinarjev in reporterjev. Takšen projekt je tudi velik zalogaj. Strošek ni samo v nakupu pravic, ampak tudi v realizaciji. Zelo redki so bili poskusi, da je kdo od drugih televizij skušal priti zraven. Res pa je, da obstaja nevarnost, da bo kdo v prihodnje zakupil pravice za cel balkanski prostor, kot je bilo s kvalifikacijami za svetovno prvenstvo v nogometu. Takrat ne bomo več mogli konkurirati. Ko kdo ponudi desetine ali stotine milijonov in zakupi pravice za Srbijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Slovenijo in mogoče še Bolgarijo ali Romunijo, kjer ma svoje televizijske postaje, nacionalna televizija ne more konkurirati. Podobno se že dogaja v Skandinaviji. V preteklosti je bil tudi poskus, da lastniki pravic olimpijskih iger niso ponujali v celoti, ampak je bilo možno odkupiti posamezni šport posebej. Če bi obveljala ta filozofija, bi bila velika nevarnost tekmovanja s konkurenco, sploh glede zanimivejših športov, na primer košarke letos. Naša želja je, da olimpijado pokrivamo tudi v prihodnje, na našo žalost pa gredo cene vedno bolj navzgor. Pravice so vedno dražje, marketinški potencial pa v Sloveniji ne narašča tako hitro oziroma v določenih trenutkih celo stagnira. V vsaki stvari, ki jo televizija kupuje, ne samo športnih dogodkov, na nek način vlaga v svoj imidž in je to kot neko oglaševanje.

Katere igre bodo to za vas, veterana športnega novinarstva?

Saj jih ni toliko. V športnem programu imamo sodelavce, ki so bili na več igrah kot jaz. Prvič sem bil vodja projekta 2008. v Pekingu, nato še 2012. v Londonu in 2016. v Riu de Janeiru, zdaj bom vodja četrtič. Govorimo o letnih igrah, na zimskih bom prihodnje leto v Pekingu prvič. Moje prve olimpijske so bile v Sydneyju 2000, ampak tam nisem bil kot novinar, temveč sem se že uvajal v uredniško delo. Takratno vodstvo je investiralo v moje izobraževanje. Vmes sem manjkal v Atenah 2004., ker sem bil pri drugi televizijski hiši, potem sem se vrnil.

Kakšen bo v Tokiu vaš delavnik?

Čisto pisarniški. Približno od osmih zjutraj do polnoči sem vez med tem, kaj imamo in česa nimamo. Nekje osem slik, kot sem že prej povedal, pošljemo proti Ljubljani, še kakih pet pa jih je treba spremljati, če se zgodi kaj zanimivega, da pravočasno reagiramo. Moje delo je še vsakodnevna koordinacija s številnimi službami v Ljubljani glede tega, kaj morajo narediti, kaj posneti, kdaj in kako kaj pride, vodenje novinarskih ekip in razdeljevanje nalog, kdo gre na katero tekmo. Razporejam tudi delo snemalcev, čeprav v osnovi tega doma ne počnem. Tukaj pa so snemalci tisti, ki se priključijo novinarjem. Načeloma vsi že vse vejo, ker so že izkušeni, čeprav vedno poleg izkušenih zraven pošljemo še koga novega, da se uči. Delo na terenu je najboljša šola za vse.