(INTERVJU) Kamenko Kesar: Tretja bo bolj zrajcala moške. Kaj pa žena? Bo imela še vedno prav?

Lepo bi pozdravil svojo mamo, šaljivo začne pogovor ob kavi avtor knjige Žena ima vedno prav Kamenko Kesar. Če bi bili na televiziji, bi verjetno pomahal v kamero. "Koliko imava prostora?" Še preden okvirni številki 7000 dodam - znakov, hudomušno pripomni: "Sedem jurjev bom dobil za to. Svaka čast. Ti dobiš pa koliko?" No, na koncu sva skupaj ustvarila dvakrat toliko znakov, ker z duhovitim Kamenkom drugače ne gre.
Vseh 1500 izvodov satire je prodal v prvih dveh mesecih, nato še tisoč več. Z izidom je lovil počitniško branje in ga ujel, zato je ob koncu dopustov priložnost spregovoriti o odzivih na lahkotno branje življenjskih zgodbic Kamenka in njegove žene Alenke. Ker ena ni nobena, kot sam pravi, je Kesar izdal to drugo knjigo, namignil pa nam je tudi, da je že izbral naslov za tretjo. Čeprav ni nastala še nobena zgodba.
Po knjižni uspešnici Mene ne bo noben jebo lahko sedaj ljudje prebirajo tudi zbrane kolumne, združene pod naslovom Žena ima vedno prav. Pisati ste začeli kot bloger, se imate sedaj za pisatelja?
Ne vem, kdaj sploh postaneš pisatelj. Si pisatelj, ko izdaš knjigo? Dve? Zdi se mi, da jaz ne sodim tja. Pisatelji so ... Jaz ne sodim tja. Pisatelji so resni. Saj, ko pogledam nazaj, moje delo je zelo resno. Kdo ve, pod kaj sem sploh spravljen na polici v knjižnici. Pravzaprav nisem imel cilja, da bom pisal knjige. Če se ne bi v nekem trenutku začel poigravati z idejo, da vsaj eno naredim. Če ne bi Mladinska knjiga takrat prišla do mene, je vprašanje, ali bi se sploh lotil tega projekta. Meni se zdi čisto vsaka stvar, ki se je lotim, nadgradnja tega, kar je bilo do tistega trenutka. Blogati sem začel, ker sem želel nadgraditi to, kar sem interno komuniciral v podjetju, v katerem sem delal. To je bil takrat Microsoft. Ker sem videl, da tam zadeve dobro funkcionirajo, maili, način komunikacije so bili dobro sprejeti. To je šlo v blog na Večeru. Zame je bil neberljiv, ker sem želel v tistih letih nekaj pametovati, in prva knjiga je prišla kot nadgradnja, ali lahko iz tega kaj naredimo. Zgodbe so bile že napisane, bilo jih je treba le obdelati in uredniško sestaviti. Tudi ne vem, ali je kdo do takrat svoje bloge že objavljal. Mislim, da sem prvi, ki sem jih zbral in objavil v knjižni obliki. Je pa bila problem prve knjige slaba promocija, v založbi je šla v mašinerijo in se ni z njo nihče ukvarjal. A je bilo kljub temu prodanih okrog dva tisoč izvodov.

Zveni arogantno

Kaj je privedlo do tega, da ste napisali drugo knjigo, če pravite, da ni bilo prave promocije?
Pred časom sem začel iskati neki izdelek, da ne bi bil več odvisen zgolj od naročnikov, za katere delam v agenciji. Zakaj pa ne bi poskusil s knjigami? Kaj bi se zgodilo, če bi se tega bolj resno lotil? Ali lahko izdam knjigo, za katero vem, da bo uspešna? Zgodbe sem imel, bile so napisane. Združil sem jih v rdečo nit, v odnos moški - ženska. Bil je poskus, ali lahko samozaložba (tako ali tako vse delamo sami) izda takšno knjigo. Ko bi vedeli, koliko je bilo neprespanih noči, kako zelo sem to podcenil ...

Ampak vse je res

Kakšni so odzivi bralcev, bralk na knjigo?
Izjemni. Odzivi so tako dobri, da sem sprejel to, da znam pisati. Ko ti toliko ljudi, ki so v stroki, pohvali jezik. Ljudi, ki se smejijo in se ne morejo nehati smejati. Tistih par mesecev, ki sem jih vložil v to, na 18 let podlage. Očitno znam pisati, očitno sem v tem dober.
Kako ste poskrbeli, da je bila knjiga med nastajanjem dobro zavarovana in zaščitena?
Dva oblaka, dve varnostni kopiji. Nemogoče je bilo, da bi šlo kaj narobe.
Ljudje, ki vaju s soprogo poznajo, so komentirali, da pa čisto vse ne more biti res. Nekaj zgodb v knjigi je gotovo izmišljenih. Koliko odstotkov resnice je v tem, da ima žena vedno prav?
V osemnajstih letih sem samo enkrat napisal zgodbo, ki ni bila resnična, ki je bila čisto izmišljena. Od preko tisoč zgodb je le ena takšna. Pri vseh drugih je v osnovi vse res. Je pa pisanje velikokrat začinjeno, igram se z dramaturgijo, včasih kakšno stvar izpustim pa kdaj kakšno dodam. Za kar vem, da mi bo izboljšalo končni rezultat. Ampak pod črto je vse res. Če v knjigi napišem, da sem dve minuti stal in nisem vedel, kaj bi, mogoče to nista bili dve minuti. Predvsem rad izpostavljam napake, ki jih delam. Pa tudi moram reči, da je moja žena noro bolj prijazna, kot je v knjigi. Zelo redko mi kdaj odrezavo odvrne. Ampak kaj boš imel, prijazno ženo? (Smeh.) Aja, žena ima vedno prav: mislim, da sva nekje na pol-pol.
Prijazna žena se torej ne prodaja?
Potem bi jaz moral biti drugačen. Moraš najti nasprotni pol. Alenka mi dovoli, da se igram s tem.
Že pri vaši prvi knjigi so imeli nekateri ljudje pomisleke zaradi naslova.
Tudi pri drugi jih imajo. To je meni sicer fajn, ker pomeni, da sem ujel nekaj, o čemer imajo ljudje mnenje. Pri prvi knjigi je bila to beseda jebo, čeprav je v SSKJ. Tudi pri drugem sem vedel, toliko moške poznam, kako bodo reagirali. Pa kako bodo reagirale ženske. Sem obkrožen z njimi. Vedel sem, da se bodo moški hitro razdelili na tiste, ki jim to ne bo zabavno, tiste, pri katerih se bo oglasil ego, in tiste, ki so precej samozavestni in sprejmejo zabavo in pozicijo med spoloma, partnerjema. Največ je takšnih.

Prva, druga, tretja

Komu je knjiga prvenstveno namenjena?
Ženskam nad 30 let, ki z njo želijo povedati nekomu nekaj, ali čisto za zabavo. Vse ženske nad 30 so imele kakšen odnos s partnerjem. Če ga niso imele, imajo prav tako močno mnenje o tem. Mi je pa zelo zanimivo pri tej drugi knjigi, da sem dobil veliko odzivov žensk, ki so mi rekle, da njihov mož prebere le kakšno knjigo na deset let ali sploh ne bere, ko pa je videl, kako se žene smejijo pri branju knjige, ali je slišal zanjo, sedaj čaka, da pride na vrsto za branje.

Doktor goveje juhe

Datum izdaje tretje knjige je ... drugo poletje?
Če se lotim knjige danes, mogoče poletje. Ampak ne bom se je lotil danes. Imam reden posel, naročnike. Mojih osem, deset ur dnevno gre tja.
Ob vseh vaših zadolžitvah vam je prosti čas gotovo zelo dragocen.
Biti z otroki in družino mi je iz dneva v dan pomembneje. To je absolutno. Potovati sem se zelo nasitil v poslovnem svetu. Če mi lahko nekdo zagotovi, da bom odpotoval nekam in spremljal lokalne ljudi, jih opazoval in iz tega vlekel zgodbe ... Zaradi zgodb bi šel. Ampak za to mi ni treba iti daleč. Lahko grem v Šiško ali do soseda. Postajam zelo ... Daj mi mir. Vedno pogosteje razlagam ženi, da bi travo kosil za zaslužek. Pa še na zraku bi bil. Celo otroštvo sem preživel v gozdu. Iz Maribora sem, s Tezna; zraven Stražuna sem živel.
Vas bralke na ulici ustavljajo, pocukaj za rokav, ko vas prepoznajo?
Ja, nonstop. Zelo veliko je tega, a sam tega niti ne vidim. Ko z Alenko hodiva po ulici, mi ona reče, ta te je pa prepoznala. Ali ko se z nekom pogovarjamo in se kdo zaplete. To je stranski učinek, brez tega je težko. Ne gradim svoje prepoznavnosti zaradi knjige, ampak promoviram knjigo na edini način, ki ga imam.
S svojimi zgodba ste dovolili ljudem precej poglobljen pogled v vajino življenje. So kakšne zgodbe, o katerih niste nikoli pisali, ki jih je morda žena, ki ima vedno prav, cenzurirala? So stvari v vajinem življenju, za katere v knjigi ni prostora? Spalnica?
Velika večina stvari ni za javnost. Iz tega, kar je napisano, dvomim, da lahko kdo zadene, kako mi živimo. Ja, lahko reče, zelo je zabavno, ful se vam dogaja. Prigode že poznajo, ampak če bi jih vprašal, pri katerem hišnem opravilu sem res dober, ne verjamem, da bi kdo vedel. Recimo goveja juha. Jaz sem doktoriral iz goveje juhe. Kup stvari je, ki jih ne delim. Alenka mi je cenzurirala doslej samo eno zgodbo. Rekla je, nočem, da tako izpadem. Samo enkrat sem šel res čez rob.