Bojan Tomažič
O čem pišete v koronačasu?
Od marca do danes sem napisal nekaj pesmi, ki bodo objavljene v decembrski številki Sodobnosti, nekaj še precej neizdelanih pravljic v barvi svojega košaškega predmestnega otroštva in tri otroške pesmi z Rudolfovo Hudo mravljico za Umetnostno galerijo Maribor. Ker tudi sicer pišem zelo počasi, pa mi je pravzaprav kar nekaj časa vzelo tudi odgovarjanje na številne intervjuje, povezane z Veronikino nagrado. Ne, ne pišem koronadnevnika, koronaromana pa tudi ne koronapesmi ali pravljic. Pa ne zato, ker virus ne bi bil tega vreden. Nasprotno, je neke vrste orjaško povečevalno steklo, ki je nekajkrat povečalo in potenciralo siceršnje vzorce, napake, krivice, neumnosti pa tudi nekatere dobre plati trenutne družbene situacije v Sloveniji in širše. Kadar imam določeno tematiko tako zelo na dlani, mi njena teža praviloma ohromi prste, pa tudi sicer dlani nikakor ne morem premakniti. Zdi se mi namreč, da je tudi moja roka hočeš nočeš vselej nerazdružljiv del tematike same. Hočem reči: da lahko neko problematiko potežkam, otipam, ubesedim in polnokrvno reflektiram, potrebujem distanco, bodisi časovno bodisi prostorsko.
Vzamete si torej čas.
V hitrem šahu sem zlahka izgubil tudi proti nekajkrat slabšemu nasprotniku. Če pa sem imel dovolj časa, da sem lahko dovolj zbrano in tankočutno prisluhnil, kaj mi pravzaprav pripovedujejo figure na šahovnici, sem na svoje veliko presenečenje tu in tam lahko premagal tudi objektivno precej močnejšega nasprotnika. Takšen način delovanja dandanes seveda ni najbolj praktičen, saj se medtem, ko hamletovsko rešuješ en problem, nakopiči tisoč novih. Morda se tudi zato kdaj počutim najresničnejšega v svetu literature, v katerem čas ne teče le naprej, ampak vsaj deloma tudi nazaj in predvsem navznoter v globino enega samega trenutka. Mi je pa zanimivo, kako danes, ko na kakšnem nastopu berem iz zadnjih zbirk, nekatere pesmi v luči aktualnih koronadogodkov spregovorijo s povsem drugimi poudarki, kot so pred kakšnim letom. In obratno: če bi danes v pesmi, ki naj sicer ne bi imela zveze z epidemijo, uporabil besede maska, bris, izolacija, predihavanje in podobne, bi se siceršnja večpomenskost teh besed hitro skrčila v en sam pomen in poudarek.
Dobra pesem je potrdi-lo za prestop meja
Pesnikovanje je delo v osami, a vseeno ne prenese (občinskih) meja.
Res je, poezija največkrat nastaja v osami. Toda še tako trdovratna osama, v smislu Emily Dickinson, nikoli ni tudi izolacija. In v tem smislu je res tudi to, da dobra pesem v sebi zmeraj nosi vsaj eno verodostojno potrdilo za dovoljen prestop občinskih meja.
Knjižnica je zdaj drugačno mravljišče
Borut Gombač je s knjigami povezan tudi kot knjižničar v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki deluje tudi v koronarazmerah. "Univerzitetna knjižnica Maribor je bila vsaj v določenem segmentu odprta ves čas epidemije. Tudi v času prvega vala smo knjižničarji nudili elektronski dostop do informacijskih virov, pošiljali naročene knjige po pošti in pripravljali virtualne knjižne razstave. Vmes so bile delno odprte tudi čitalnice. Trenutno pa zaradi poslabšanja razmer pač delujemo v skladu z vsemi predpisi. Se pravi, naročene knjige lahko posamezni bralci, zapakirane v pakete, dobijo v pritličju knjižnice. Ob dostopu do vse bogatejše in raznovrstnejše baze informacijskih virov po klasični pošti pošiljamo knjige in kopije v omejenem številu strani, po elektronski pa razne informacije in skenirane članke. Skratka, knjižnično mravljišče se je preselilo v notranje prostore."
In če že ves čas govorimo o tegobah, ki jih je prinesel virus, pove tudi nekaj dobrega. "Medtem ko sem zadnja leta po svojih najboljših močeh boril proti vse bolj hladnemu daj-dam knjižničnem informacijskem sistemu, lahko iz svoje osebne izkušnje in iz izkušenj nekaterih svojih sodelavcev rečem, da je virus spet nekako povezal bralce in knjižničarje. V tistem kratkem človeškem stiku, ko izročiš paket s knjigami bralcu, je čutiti nekakšno povezanost, zavezništvo in obojestransko hvaležnost. Seveda pa upam, da bodo bralci kmalu spet naselili tudi naše čitalnice in da bo knjižnica znova zaživela tudi s številnimi dogodki, povezanimi s promocijo knjig. In da se bralci ne bodo preveč navadili tega, da jih knjiga ali skopiran članek preprosto že čaka pri knjižničarskem pultu, skratka, da se bo vrnilo tisto brskanje po policah, zaradi katerega ob ozkotirnem ciljnem iskanju zmeraj najdeš tudi neprecenljivo širino tistega, česar prvotno sploh nisi iskal."
Politiki, ki odločajo o omejitvah, so rekli, naj sedimo na kavču in gledamo televizijo. Ali ne bi bolj prišel prav nasvet, da vzamemo v roke knjigo?
Seveda so med knjigami tudi take, ki ne dosegajo ravni drugih, pa take, s katerimi se nikakor ni mogoče strinjati. Ampak takšnim knjigam v bran moram takoj jasno in glasno povedati, da so problematični predvsem njihovi avtorji. Če so slednji pogosto neprebojno zaprti v svoj črno-beli svet in tudi pod še tako jasno izkazano težo dokazov največkrat pod nobenim pogojem ne priznajo lastnih zablod, arogance, primitivnosti in podobnega, so knjige, ki so jih napisali, pa če so še tako plehke in prazne, zmeraj odprte in so se prej ali slej pripravljene prepričati in pod težo nasprotnih argumentov njihovih knjižnih sorodnic priznati svoje napake in stranpoti. Ko na televiziji ali radiu sledim kakšni okrogli mizi ali drugi debati o tej in oni aktualni temi ali ko berem puhle spletne komentarje v svoj edini prav prepričanih posameznikov te ali one barve, pogrešam prav to. Tisto tankočutno uho znotraj knjižnih platnic, ki zaradi svoje globine ne sliši le tega, kar želi slišati že vnaprej.
Pesnikov je v Sloveniji tudi veliko, takšnih in drugačnih. To ne more biti slabo, ali pač?
Ne, to v osnovi seveda ni slabo. Zaradi mene lahko vsakdo, ki mu to kaj pomeni, izda svojo knjigo. Toda seveda pod pogojem, da število izdanih povprečnih oziroma podpovprečnih knjig finančno ali kako drugače ne vpliva na izdajo tistih res kvalitetnih. Naj naredim primerjavo s športom. Če bi Slovenijo preplavilo morje dobro obiskanih rekreativnih prireditev, to seveda sploh ne bi bilo slabo. Če pa bi recimo zaradi tega zmanjkalo denarja za dostojno kondicijsko in drugo pripravo vrhunskih športnikov, ki premikajo meje človeškega telesa in uma ter se večinoma s športom tudi preživljajo, pa takšna uravnilovka seveda ne bi bila na mestu.
Svetu okoli sebe je treba tako tankočutno prisluhniti, da spregovori sam
Ali za nadpovprečne pri nas res zmanjkuje denarja?
Če za pesniško zbirko, ki je bila proglašena za najboljšo zbirko leta, ne dobiš nikakršnega honorarja in si založba ne more privoščiti niti recimo trdnih platnic, to ni samo žalostno, ampak nedopustno. Seveda, jasno je, da še veliko več denarja, kot ga iz državnih in občinskih blagajn posrkajo povprečne knjige, izpuhti drugje, a vseeno … Ko vidiš, da si nekdo, ki ima očitno veliko pod palcem, lahko za svojo knjigo s poezijo, ki je sam ne bi uvrstil niti v šolsko glasilo, privošči vrhunskega oblikovalca, to nekoliko boli. In ko vidiš verze iz omenjene knjige na steni ugledne kulturne ustanove, ti, milo rečeno, gre na bruhanje. Predstavljate si, da bi vrhunska avtomobilska znamka v svojih prodajnih prostorih predstavila na pol rjaveč avtomobil z razbitimi šipami in polpraznimi pnevmatikami.
Se mi zdi, da imate prav, zato ne bom izkoristil ponujene priložnosti o vrtanju v slogu, da so na pol prazne gume lahko tudi na pol polne.
Haha, razumem, gre za vrtanje v smislu kozarca, ki je na pesimistovo žalost že na pol prazen in na optimistovo veselje še vedno na pol poln. Toda optimizem in pesimizem gor ali dol - vožnja z le na pol praznimi (ali na pol polnimi) gumami bi bila zelo nevarna.
Nagrada je za knjigo, ne za pisca
Ali pesnik, ki prejme Veronikino nagrado, postane velik? So nagrade pesnikovi doktorati? Ste je veseli?
Obstaja že malo oguljena fraza - ki jo največkrat uporabijo razni nagrajenci in seveda deloma drži -, da je nagrada potrditev njihovega dela in velika obveznost in odgovornost za naprej. Po drugi strani pa: nekdo, ki mu poezija ni zgolj hobi ali nekakšna terapija, nekdo, ki hoče pisati poezijo z veliko začetnico, preprosto mora zmeraj pisati svojo najboljšo pesem, najboljšo zbirko leta. In ko sedeš pred prazno stran, ti nagrada ne pomaga prav veliko. Zato sam s kančkom dvoumnosti pravim, da je nagrada v prvi vrsti nagrada za knjigo in ne za tistega, ki jo je napisal. Zaradi nagrade je ta vsaj nekaj časa deležna večje pozornosti, kot bi je bila sicer. Vesel sem bil dejstva, da so recimo v Mestni knjižnici Ljubljana po razglasitvi nagrade naročili še osem dodatnih izvodov zbirke. Pa tudi, da mi je odlična pesnica Nina Dragojević, s katero sva skupaj nastopila malo po podelitvi nagrade, sporočila, da si v ljubljanskih knjižnicah ne more izposoditi moje knjige, ker so vse že izposojene. Seveda je bilo za pričakovati, da tako frekventna izposoja neke pesniške zbirke ne bo imela dolgega roka, a vseeno … Ko recimo danes kje berem iz nagrajene knjige, nekako čutim, da me poslušalci morda poslušajo za odtenek bolj pozorno. Kar mi veliko pomeni, pa četudi si kdo ob poslušanju morda reče, da mu ta poezija zaradi tega ali onega razloga ni všeč.
S konico konice jezika ste naslovili nagrajeno zbirko. Že naslov pove, da ste velikokrat obrusili vsako pesem. Kako je to videti?
Čeprav je takšno iskanje kipa v kamniti gmoti lahko zelo naporno, travmatično in predvsem povzroča dolge nespečne noči - saj se ti kamen kdaj tudi po stotih nespretnih poskusih vsakič znova razlomi pod dletom, kladivom, brusilnikom in prsti -, v takšnem brušenju uživam. Pesem nikoli ne pade z neba, je resno in naporno delo, ki je tesno povezano s človekovim specifičnim telesnim ritmom in značajem. V času svojega ukvarjanja z glasbo sem imel velike težave, ker istega komada nisem zmogel zaigrati še enkrat popolnoma enako. Tudi moja nikoli ustaljena kracasta pisava je na grozo mojih osnovnošolskih in srednješolskih učiteljic že od nekdaj silila na vse strani hkrati. Skratka, do konice konice jezika izbrušeni verzi so nekaj, kar me nekako usredišči, utelesi, obteži in upočasni, da lahko s polnimi pljuči vdihnem čas. Naj se sliši še tako protislovno, ampak natančnost izraza me osvobaja, saj mi prav tovrstno vzletišče šele omogoča polnokrvni polet v neznano.
Žirija Veronikine nagrade je napisala, da v tej pesniški zbirki z jezikom eksperimentirate, iščete pomenske robove, ga razgrajujete, besede trgate na zloge, črke, pračrke ..., da bi našli možnosti za nadaljnjo pot in da bi v njem zasijale nove podobe. Zelo strogo se sliši.
Nisem prepričan, ali mi je povsem uspelo, ampak niti slučajno nisem nameraval pesmi hermetično zadušiti in zaplesti. Res pa je, da poezija moje zadnje zbirke morda zahteva od bralca kanček več zbranosti in predvsem pozornosti do slehernega na videz še tako nepomembnega detajla. Se pravi, da zahteva prav to, kar nam v vsakdanjem življenju zaradi želje po vsesplošnem posploševanju zadnje čase pogosto uhaja. Ko takole razmišljam z distance, se mi zdi, da sem podzavestno v podtalje zbirke skril nekakšen magnet, ki se skriva med besedam in ki z jasnimi in nezavajajočimi sledmi zahteva pozornost zase. To niso pesmi, ki od bralca zahtevajo duhomorna dešifriranja. Bralčeva možnost svobodnega in netendenčnega razumevanja zbirke se skriva v količini njegove pozornosti.
Središče središča ni točka, ampak globina
Je to vseeno odmik od vaše komunikativnosti?
Ne, nikakor ne gre za neprebojno kompleksnost, ki od njega zahteva nadčloveški napor. Besede je pač treba le dovolj skrbno odčitati in jim s tankočutnostjo in sproščenostjo prisluhniti. Skratka pot h konici konice jezika ni nekakšen zakompliciran egotrip, ampak tih, a na stežaj odprt dialog.
Kanček neraziskane in osvobajajoče globine
Kako izbirate teme in kje lovite metafore in rime?
Pravzaprav nikoli ne izhajam iz velikih tem. Če lahko malo pretiravam, bi lahko celo rekel, da določene teme največkrat same izberejo mene. Kot brskanje po knjižnih policah ni pomembno le zaradi vnaprej določenega cilja iskanja, ampak tudi zaradi knjig, ki te ob tem pocukajo za rokav, lahko rečem, da je podobno tudi s temami, ki se jim posvečam v svoji literaturi. Neutrudno brskam, poglobljeno raziskujem, pretehtavam in modrujem o nečem, pa me nenadoma najde to, česar sploh nisem iskal. Lahko gre za komaj opazen vidni ali slušni drobec iz narave, mesta, predmestja, nenavaden zasuk misli ali čustven utrinek. Skratka, moje pesnjenje se praviloma ne rojeva iz velikih tem, ampak iz minornosti, iz skorajda naključnega detajla. Gre preprosto zato, da je treba svetu okoli sebe tako tankočutno prisluhniti, da s svojim skritim ali spregledanim jezikom spregovori sam. Seveda pa je v prvi vrsti treba skrbno prisluhniti tudi besedi sami. Če ti to uspe, bo sama poiskala natanko tisto formo, metaforično ali mimetično podobo, pa seveda tudi ritem in zven, ki ji za prikaz določene tematske nianse pač ustreza.
Ker pravite, da je pesnjenje garaško delo in da ga radi opravljate, vam želim še veliko garaškega dela. In tudi čarovnije in čarobnosti, kar bralcem nudi poezija.
Hvala! Ja, pesnjenje je v osnovi garaško delo. Največkrat se trudiš zaman in tvoj umotvor pristane v košu za smeti. Včasih ti vendarle uspe in tedaj je trud poplačan. To, da namesto tebe piše nekakšen vilinski nadtelesni navdih, je larifari. Tudi če pišeš še s tako zelo ošiljeno konico konice pisala, če si še tako osredotočen in usrediščen, se prava poezija v resnici nikoli kompaktno ne zapre vase. Središče središča ni točka, ampak globina, sem zapisal v eni od pesmi. Zmeraj torej ostane vsaj kanček neraziskane in osvobajajoče globine, pretanjene skrivnosti. In če me že izzivate s čarovnijo in čarobnostjo: čarovnija ostane čarovnija le, če je v njej vsaj kanček skrivnosti. Zato se mi je najbolj čaroben dogodek v zadnjem času zgodil pred dnevi, ko me je v poštnem nabiralniku čakala zbirka mojih pravljic, pravkar izdanih pri založbi Litera, z naslovom Skrivnost lebdeče knjige.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
