(INTERVJU) Sara Hutinski: Odbojkarskih let ne bi zamenjala za nič na svetu

O mariborski odbojkarici Sari Hutinski smo v Večeru zadnjič poročali pred dobrima dvema letoma in med drugim zapisali, da je bil to pogovor z vitko, čedno in zgovorno mladenko, ki bi lahko hodila po manekenskih brveh, a se je odločila za odbojko. Čeprav je že tedaj tarnala, da ji poškodbe ne prizanašajo, ni bilo slutiti, da se bliža konec njene bogate in uspešne odbojkarske poti. Da je odbojki pomahala v slovo, je 20. junija leta 1991 rojena Hutinskijeva razkrila v našem pogovoru v Športnem centru Galić pod Pekrsko gorco, kjer si je našla priložnostno delo. "Napočil je čas, ko sem morala sprejeti težko, a edino umno odločitev. Poškodbe mi niso prizanesle, pustile so tudi posledice, ki mi ne dovoljujejo več igranja odbojke. Z njo odhaja tudi del mojega življenja, ki bo za vselej globoko zapisan v mojem srcu," je pogovor začela še vedno vitka, čedna in zgovorna Sara Hutinski.
"Odbojko sem začela igrati v Mariboru, pri Novi KBM Branik. Majico serijskih državnih prvakinj sem nosila od leta 2007 do 2013 in z njo osvojila pet naslovov državnih prvakinj, tri pokalne lovorike in tri naslove prvakinj srednjeevropske lige. Leta, ko sem igrala za mariborski klub, so nepozabna," se je zarisal nasmešek na 186 centimetrov visoki blokerki.

Dokazala se je na tujem

Mariborčanka se je v tujino podala poleti leta 2013, ko je podpisala pogodbo s češkimi prvakinjami, ekipo Prostejova, kjer je bila njena soigralka še ena nekdanja odbojkarica Branika in reprezentantka Sonja Borovinšek. "Za Prostejov sem igrala eno sezono, prvič sem tudi okusila igranje v ligi prvakinj, nato sem tri sezone igrala v Franciji, eno sezono za Venelles in dve sezoni za najbolj trofejni francoski ženski odbojkarski klub Cannes. Nato sem eno sezono nosila majico italijanskega kluba Filottrano Pallavolo, poleti leta 2018 pa sem podpisala pogodbo za romunski klub Alba Blaj, ki je maja istega leta igral v finalu lige prvakinj. S tem klubom sem v sezoni 2018/2019, v kateri ni ponovil dosežka iz prejšnje, spet zaigrala v ligi prvakinj, vendar se v tem evropskem tekmovanju in tudi v državnem prvenstvu nisem naigrala. Delno zaradi težav s poškodbami, delno tudi zaradi trenerja, ki je bil čudaški in samosvoj, nisva se razumela in Romunija mi ni ostala v prijetnem spominu," se spominja sogovornica, ki ji je v najbolj prijetnem spominu ostala sezona, v kateri je igrala za Filottrano. "V vseh klubih sem se trudila, da bi prikazala najboljšo igro, ko mi niso nagajale poškodbe, sem lahko zaigrala vrhunsko. To mi je uspevalo zlasti v Filottranu, kjer sem v povprečju na tekmo dosegala po deset in še več blokov, s čimer sem bila pri vrhu blokerk izjemno kakovostne prve italijanske lige."

Za reprezentanco s ponosom

Hutinskijeva je pečat pustila tudi v slovenski reprezentanci. Igrala je za vse mlajše reprezentančne selekcije, majico članske pa je prvič oblekla leta 2012. "Ko mi je bilo 17 let, sem imela zahtevno operacijo na križu in tedaj je kazalo, da zaradi tega ne bom več igrala odbojke, vsaj vrhunske ne. Toda moja velika želja po igranju je bila močnejša od posledic operacije in poznejših bolečin, ki so se pojavljale v križu, zaradi česar sem morala na še dva operativna posega, poleg tega pa sem prestala še operaciji kolena in desnega ramena. Nikoli nisem imela ustrezne rehabilitacije in morda je tudi to razlog, da še sedaj občasno čutim posledice operativnih posegov, zlasti na križu. Zaradi operacij moje telo ni bilo več sposobno prenašati vseh obremenitev, kakršne zahteva igranje vrhunske odbojke, zato sem se junija lani najprej odpovedala igranju v reprezentanci, ko mi je lani poleti potekla pogodba z Albo Blaj, pa sem sklenila, da končam odbojkarsko pot," z grenkim priokusom razloži Hutinskijeva. "Za reprezentanco sem igrala s ponosom, na vsaki tekmi sem se trudila po najboljših močeh, zaradi bolečin v križu sem velikokrat stisnila zobe."

Samo odbojka, nič drugega

Otroška in mladostna leta zdaj že nekdanje odbojkarice niso bila posuta s cvetjem. Stara je bila dve leti, ko se je s Ptuja preselila v Maribor. "Oče in mama sta se razšla, brat Alen in jaz sva ostala z mamo. Večkrat smo se selili z enega konca Maribora na drugega, vmes smo živeli tudi v Račah in Poljčanah. Ko mi je bilo štirinajst let, sem se osamosvojila in tedaj tudi začela igrati odbojko pri mariborskem klubu, že leto dni pozneje pa sem podpisala profesionalno pogodbo. Od takrat dalje je bila odbojka na prvem mestu, pomenila mi je vse, zaradi nje sem prekinila šolanje. Če se ozrem nazaj, mi ni žal niti urice, ki sem jo namenila odbojki, odbojka je bila moje življenje. Dala mi je veliko življenjskih izkušenj, izoblikovala me je v osebnost, dala mi je različne vrednote, ki me spremljajo in me bodo spremljale v življenju. Tudi veliko dežel sem videla, spoznala siromaštvo in revščino na en strani in bogastvo na drugi, ne nazadnje govorim pet jezikov. Let, ki sem jih živela kot odbojkarica, ne bi zamenjala za nič na svetu," ponosno pove.
Pogovor je nanesel še na brata Alena. "Tudi nanj sem ponosna, presrečna sem, ko vidim, kaj mu je uspelo, saj vem, da je bila tudi njegova pot do odbojkarske vrhunskosti trnova. Vedno je bil borec, garač, verjel je, da lahko s trdim delom postane izjemen odbojkar. Pa še družino v Beogradu, kjer namerava živeti po končani igralski odbojkarski poti, si je ustvaril."

Morda bo kmetovalka

Sara je že leto dni brez odbojke. "Po glavi se mi mota veliko misli, kako naj si začrtam življenje. Največ časa preživljam s fantom Renejem, nekdanjim odličnim tekvondoistom. Pomagam mu pri polaganju parketa, v baru ŠC Galić pa kelnarim. V obeh primerih gre za občasno delo, kajti zaradi težav s križem se v parketarstvu ne vidim, še manj pa v gostilniški dejavnosti. Spoznavam, da življenje ni tako črno in da lahko počnem veliko stvari, o katerih med igranjem odbojke nisem veliko razmišljala. Z Renejem sva navdušena nad ribolovom, ribe loviva v ribnikih Pragersko, Transom in Betnava, tudi za Dravo se kdaj podava. V Transomu sem na suho potegnila krapa, težkega dvanajst kilogramov. S fantom na Spodnji Polskavi obnavljava kmečko hišo z nekaj zemljišča in jeseni naj bi bila nared. Upam, da bom uživala na podeželju, zemlje je toliko, da bo mogoče kmetovanje, okoli sebe pa želim imeti tudi različne domače živali. Tudi na izobraževanje nisem pozabila, toda vse ne gre naenkrat. A ne v trenerskem poslu, me ne veseli. Je zahteven, stresen in negotov. Za takšen posel moraš imeti tudi močne živce. Takšne, kot jih ima moj nekdanji trener v Novi KBM Branik in reprezentanci Bruno Najdič, ki je znal brzdati moje mladostne muhe, in zelo sem mu hvaležna, da sem pod njegovim vodstvom vsestransko zorela."