(INTERVJU) Skladatelj Borut Kržišnik: Kar govorim z glasbo, ne govorim kot glasbenik, ampak kot človek, državljan sveta

Zaradi virusa so umetnosti, kulturi onemogočili, da govori, nastopa, opravlja svoje funkcije. Kaj pravite na to?

Kultura je zelo občutljiva za zaprt prostor, vendar je za njo še bolj kot virus nevaren zaprt, ksenofobičen miselni prostor, ki ga vzpostavljajo avtoritarne oblasti. Pandemija sicer ni odkrila ničesar bistveno novega, ničesar, kar se ne bi v bolj diskretnih oblikah dogajalo že prej v zgodovini. To, kar pa je razkrila - in to na spektakularen način - je, s kakšno lahkoto in v kakšnem obsegu je mogoče manipulirati z ljudmi ter do kakšne grozljive stopnje se je razvila diktatura kapitala. Ravno tako grozljivo je, da se v zadnjih stotih letih zahodne demokracije ni razvil družbenopolitični mehanizem, ki bi učinkovito onemogočal fašistične pojave. Nobeni masovni miroljubni protesti se niso izkazali za učinkovite in še bolj skrb vzbujajoče je, da tudi sama pravna ureditev z ustavo vred ni sposobna preprečiti vzpona fašizma.

O tem govorite kot glasbenik in tudi psiholog, kar ste po izobrazbi?

To, kar govorim z glasbo, ne govorim kot glasbenik, ampak kot človek, državljan sveta. Če bi delal kot psiholog, bi ravnal enako. Vsaka stroka ima svoj kodeks, s katerim si prizadeva vzpostavljati ravnovesje med dobrobitjo posameznika na eni strani in sistema na drugi, in na še posebej spolzkem terenu delujejo politika, ekonomija, vojska, policija, znanost, kjer je ta meja še bolj zabrisana. Tako v vsaki stroki obstaja točka, kjer ta lahko postane sistemsko bolj učinkovita, ampak na račun posameznika. Na ta način se z logiko profita ali s tako ali drugačno ideologijo ali konstruktom opravičujejo nepravičnosti in hudodelstva, od izkoriščanja delavcev, teptanja človekovih pravic, ekonomskega terorja pa vse do vojn in hudodelstev proti človeštvu. Ne ideologija ne dobrobit sistema ne moreta biti opravičilo za te legalizirane zločine.

Kateri od glasbenih projektov, v katerih ste delali, se vam je zdel najbolj zanimiv?

Vse te različne projekte težko primerjam. Vedno pa se mi zdi zanimivo, ko spremljam, kako določene ideje v različnih kontekstih drugače delujejo. Prav tako je intrigantno, ko se iz vseh sestavin staplja nova celota, ki je ni mogoče v celoti predvideti.

Zdaj že nekaj časa delate glasbo za filme, gledališče in glasbe za plesne predstave. Kakšno delo je to? Z manj komunikacije, a z več avtonomnosti?

Popolnoma odvisno od projekta in režiserja. Pri filmu je običajno, da se glasba postavi, potem ko je snemanje filma končano, glasba se uvršča v postprodukcijsko fazo, vendar pa redki režiserji, in Peter Greenaway je med njimi, potrebujejo glasbo že pred snemanjem, tako da lahko gibanje, ritem kamere in dogajanje v prizoru usklajujejo z glasbo. Po drugi strani obstajajo koreografi, ki ustvarijo koreografijo v tišini, brez poznavanja glasbe, na katero se bo plesna predstava izvajala, in prvič slišijo glasbo šele, ko je koreografija končana.

Računalnik, s katerim ustvarjate, je postal inštrument, orkester, vendar gotovo poznavanje računalništva ni dovolj, treba je biti skladatelj in glasbenik.

Pravzaprav se sploh ni treba spoznati na računalništvo, če hočemo ustvarjati glasbo na računalniku, podobno kot ni treba, da smo avtomehaniki, če hočemo voziti avtomobil. Pri tem sta poglavitnega pomena njegova specifična narava in zmogljivost, ki nam omogoča prijeme, ki z živim igranjem niso dosegljivi.

Danes je duše v računalniku približno toliko kot v ščurku, ste rekli v enem od intervjujev, vendar se bo vse bolj in bolj približeval človeku, saj so navsezadnje njegovi osnovni procesi enaki kot tisti v možganih. Ali bo torej mislil še kaj več od tistega, kar mu človek naroči oziroma dovoli?

Umetna inteligenca je še zelo daleč od kakršnegakoli razumevanja sveta okoli sebe. Tudi vzročnih povezav ali bolj enostavnih interakcij med različnimi elementi ne dojame po njihovem bistvu, temveč na svoj piflarski način. Po drugi strani pa poseduje neznansko zmogljivost na formalnih področjih, kot sta matematika ali statistika, ter razpolaga z dostopom do praktično vsega znanja, ki ga je ustvarila človeška civilizacija. To, česar pa še ne zmore, je tako imenovana človeška umetna inteligenca, ki jo odlikujejo samozavedanje, samoiniciativa, zdrav razum, čut za smisel, vrednote, etiko in podobno. Razvoj umetne inteligence pa vse hitreje drvi proti cilju, ki ga omenjate, ta bo gotovo ena največjih prelomnic v človeški zgodovini.

Veliko tistega, kar je bilo narejeno za napredek, je povzročilo nazadovanje. Iz zgodovine vemo, da ljudem očitno ni dobro dati preveč učinkovitih orodij v roke, ker vse pokvarijo. Zdajšnji čas pa je sploh poln negativizma.

Napredka ni mogoče zaustaviti. Nadzorovanje razvoja in uporabe jedrskega orožja je bilo do sedaj relativno uspešno, vendar se za njegov majhen obseg zlorabe po drugi svetovni vojni lahko zahvalimo predvsem dejstvu, da se prav vsi zelo dobro zavedajo, da v jedrski vojni ni zmagovalca. Kljub temu je vsaj osemkratkrat prišlo do roba jedrske vojne, ki jo je preprečilo nič drugega kot spontana, trenutna človeška odločitev. Čeprav so vsi pogoji bili izpolnjeni za pritisk na rdeči gumb, je človeška intervencija delovala kot napaka v sistemu, kot človeški faktor v brezhibnem stroju za destrukcijo, in prav ta napaka je večkrat rešila svet pred nuklearno vojno. Če bi ves protokol odločanja bil prepuščen, na primer, umetni inteligenci, bi danes svet bil že v postjedrski dobi. Ta primer na najboljši možni način ilustrira alarmantnost pri razvoju nove velike panoge v vojaški industriji, in to so avtonomna orožja.

So spletne možnosti skladateljem, glasbenikom predvsem v korist?

Seveda. Veliko glasbenikov živi od igranja na odru in stika z občinstvom, in čeprav se internetni dogodki ne morejo primerjati z živimi, je med pandemijo vsak način glasbene akcije na spletu zelo dobrodošel. Predvidevam, da bo gotovo marsikateri spletni prijem za glasbeno izražanje ostal v uporabi tudi po pandemiji.