Denis Živčec
Povsem sezula me je novica, da je te dni bojda zelo modno najeti detektiva in ga poslati za vrat svoji boljši polovici. Ta potem na veliko vohlja in stika, preži v grmovju in opreza, ali se ljubezen vašega življenja skrivaj dobiva še s kom. V grmovjih pred cenenimi moteli in po restanem krompirju smrdečih restavracijah, ki oddajajo sobe na uro, mora biti kar živahno.
Kdo ve, koliko ljudi te dni tresočih rok doma čaka na fotografije, ki bodo osebo z druge strani zakonske postelje, če ta sploh še spi tam, prikazale v objemu nekoga drugega, verjetno mlajšega in vitkejšega, ni pa to nujno. Zakaj? Kako neverjetno slabo naložen denar, ki bi ga raje investirali v sanacijo lastne vodne trajne in si tako zvišali možnosti, da bo vaš naslednji partner boljši ulov. Vem, ni lahko priznati, a če se nam zdi, da nas partner vara, to najbrž tudi drži. Za to ni treba biti Nostradamus ne Agatha Christie. Kaj sploh pridobimo s tem, da ga zalotimo s hlačami pri kolenih? Pogreta župa se za dobro izkaže le malokrat, pa še takrat pušča žarek priokus. Z leti vse manj verjamem, da se je zveze treba oklepati z vsemi štirimi. Če ne gre, je brez zveze. Mazohizem je padel iz mode. Mučenikom ne postavljamo več kapelic. Še najmanj vredno je vztrajati zaradi otrok, ki vas bodo nato vse življenje krivili, da so zaradi vaše neodločnosti in neumnega prepričanja, da sami v tem svetu ne boste preživeli, odraščali sredi prepirljivega kaosa, ki jih je zabrazgotinil do smrti. Sploh, ker se v času, ko se vse vrti okoli ega, ne znamo več tehtno pogovarjati in imamo raje dramo kot resnično iskanje rešitev. Američani imajo nenavaden pregovor. Z ljubeznijo je kot s prdenjem: če moraš potisniti na silo, je najbrž drek.
Razmišljam. Je skok čez plot res dober razlog za razpad zveze? Naše zakonske postelje so natrpane s spomini na ljudi, s katerimi smo nekoč spali. Morda nam celo med seksom misli kdaj uidejo h komu drugemu. Najbrž obema. Ker kakorkoli partnerja že obrneš, z leti zadeva nekoliko izgubi rajc. Tako je pri vsem v življenju. V resnici smo otroci, ki jih reči najbolj vznemirjajo, dokler ne postanejo naše. Je to, da partner vsake toliko spi z nekom drugim, morda celo z nekom, ki ga ne bo videl nikoli več, ter se potem skesan, obložen z darili in še vedno malce razvnet, vrne k nam, res tako slabo? Je lahko prav afera tisto, kar vrne ogenj v zakonsko življenje? Ko avto crkne, potrebujemo pomoč drugega akumulatorja. Ali varanje res pomeni, da je ljubezni konec? Ni nujno. Vse je stvar stališča in dogovora. Kot povsod v življenju.
So pari, ki svingajo. So pari, v katerih eden od partnerjev obožuje drugega gledati med seksom s tretjo osebo. So pari, ki ogenj ohranjajo tako, da virtualno seksajo z drugimi, nato pa fantazije v dejanja prelijejo v domači spalnici. So pari, ki so sami sebi povsem dovolj. In so pari, ki so nazadnje seksali takrat, ko je televizijski program še napovedovala Metka Centrih Vogelnik, zdaj pa skupaj ostajajo le še zaradi otrok in kreditov. Vse je bolje, kot živeti nesrečno in nezadovoljeno. Če ljubezen izpuhti, sveta ne bo konec. Življenje brez strasti pa je bedno. Dobro je na partnerju najti nekaj, kar se nam zdi atraktivno. Pa naj bo to seksi osebnost, dobre noge, fetiš ali - ultimativni afrodiziak - denar. Nisem prepričan, da je monogamnost sesalcem zares v krvi. Razen tistim malim afriškim srnicam, pri katerih je tako, da ko ena pogine, druga leže poleg nje in v nekaj dneh prav tako pogine. Kar se mi zdi kar patetično.
