Matic Sever
Tokrat ne pišemo o jesenskih podleskih, temveč o pravih žafranih z rodovnim imenom Crocus, med katere spadajo tudi pri nas naravno rastoči spomladanski žafrani. Sedaj je še vedno sezona sajenja spomladanskih čebulnic, nekatere pa v tem času že cvetijo ali pa so tik pred tem, da pričnejo poganjati cvetne popke. Taki so tudi jeseni cvetoči žafrani, ki večinoma izvirajo iz Male Azije in z Bližnjega vzhoda.
Ker te vrste izvirajo iz krajev, kjer so poletja vroča in suha, izkoristijo jesenski dež in zato tudi ob tem času zacvetijo. Naša klima in talne razmere jim tako ne ustrezajo najbolje, a kljub temu lahko precej let presenečajo s svojo barvitostjo in šarmantnostjo. Izberemo jim čim bolj odcedne lege na sončnih ali polsenčnih mestih. Sadimo pa jih globoko, vsaj deset centimetrov. Še najbolj pomembno je, da pozimi na rastišču ne zastaja voda. Glede hranil niso zahtevni, zato dodatno gnojenje praktično ni potrebno.
V vrtu jih sadimo v družbo rastlin, ki jih jeseni ne bodo ovirale pri cvetenju. Za zanimivo podlogo lahko uporabimo pisane liste navadne ali bršljanovolistne ciklame. Še posebno v skalnih vrtovih in motivih so dobrodošla družba nizke blazinice, kot so avbrecije, iglaste plamenke ali floksi, repnjaki in podobne. Prav posebno sliko pa dobimo, če ti žafrani zacvetijo med filigranskimi listi okrasnih trav, kot je na primer Carex montana ali C. Kyoto.
Po vrtovih se najpogosteje goji Crocus speciosus, ki izvira iz Grčije, Turčije in Irana. Osnovna vrsta ima velike vijolične cvetove, ki se razprejo na vitkih stebelcih največkrat v oktobru. Odbranih je bilo kar nekaj sort z različnimi cvetovi. Crocus speciosus Albus ima malce manjše cvetove v snežno beli barvi in z rumenim grlom, cveti pa konec oktobra, Aitchisonii ima zelo velike cvetove v intenzivno sivkino vijolični barvi, Conqueror je modrovijolična in zelo raščava sorta, Oxonian pa ima prav tako velike modrovijolične cvetove s še bolj intenzivno oranžnimi prašniki in pestiči.
Za gojenje je zanimiv na primer pravi žafran Crocus sativus, ki je poznan kot začimba in ima zanimive vijolične cvetove s temnejšimi progami. C. ligusticus ima cvetove v intenzivnem, malce toplejšem odtenku vijolične. Zanimiv je tudi C. cartwightianus Albus z belimi cvetovi in intenzivno rdeče obarvanimi prašniki ter pestiči.
Sam sem prvič nekatere od omenjenih žafranov posadil že pred leti in moram priznati, da se jih vsako jesen, ko se mnoge rastline že poslavljajo z rumenenjem, zelo razveselim. Me je pa še posebno razveselilo dejstvo, da v resnici ni vedno tako, kot piše v strokovni literaturi. Že več kot deset let ti žafrani dobro uspevajo tudi na nekoliko bolj glinenih tleh in tudi na drugi lokaciji v precej senčnem delu na severni strani hiše, kamor sonce posije le zjutraj in pozno popoldne. Ti dve rastišči torej precej odstopata od njihovega naravnega, pa so se kljub temu obdržali. Velja torej poskusiti, zavoj gomoljčkov ne stane toliko, da bi se ob morebitnem neuspehu vznemirjali zaradi "napačne" odločitve.
