Kaj jesti v Madridu? Prepusti se ulici

Madrid je eno tistih mest, kjer ti ne more biti dolgčas. Utrip je tak, da človeka kar ponese po ulicah in trgih, in ker je hoja včasih utrujajoča in telo potrebuje počitek in okrepitev, se še enkrat pokaže, da je Madrid pravi kraj tudi za to.

Ni se treba sprehajati po raznih spletnih straneh in kulinaričnih vodnikih, da bi v španski prestolnici dobro jedli in ob tem tudi kaj popili. Le ena stvar je pomembna – če si ne želimo preveč izprazniti denarnice, se umaknimo zgolj dve ali tri ulice proč od tistih, ki vodijo proti glavnim prometnicam in trgom, ki jih oblegajo tujci. Cene bodo zelo zmerne in namesto sedem evrov bomo za pivo odšteli le štiri in pol, kava bo namesto tri evre stala evro in 60 centov, krožnik tapasov pa 20 evrov namesto 35. In primerjav lahko naštejemo še in še.

Prepusti se ulici in namigu

Kaj jesti v Madridu je vprašanje, na katerega je odgovor preprost: prepusti se ulici in potem morda kakšnemu namigu nekoga, ki je že bil tam. Sploh, če se druži z domačini, pa ve zato še za kakšno malenkost, ki je tujci zlepa ne zaznajo. A za začetek velja omeniti kraj, prostor, ki ga v veliki meri oblegajo tako domačini kot tujci (čeprav so ti v manjšini). Trg San Miguel, Mercado de San Miguel uradno. Tržnica, odprta od leta 1916, pod njeno streho pa celodnevno dogajanje, ki se mu velja prepustiti. Tapasi vseh mogočih oblik, velikosti in okusov, točilni pulti, na katerih ponujajo pivo, in ločeni točilni pulti z vinom in žganimi pijačami. Med vsem tem pa množica ljudi, starih in mladih, domačinov in tujcev, ki se gnetejo ob mizah, pri stojnicah in točilnih pultih. Vonj po ocvrtih morskih sadežih in ribah, večinoma cvrejo inčune, je zaznati po vsem trgu, a odprt tržni prostor ni zadušljiv. Nasprotno, vonj te kar ponese k bližnji stojnici in za 14 evrov se v škrniclju ali na krožniku znajdejo ocvrti lignji, rakovi repki, inčuni in še kakšna školjka za povrh. Nekomu bolj tekne meso rakovice na morskih algah ali ocvrti lignji s terijaki omako, za tiste, ki imajo raje meso kot kaj iz morja, pa se najdejo empanade z različnimi nadevi, gobji klobuki z govedino in česnom, kruhki z mesnimi kroglicami, chorizo klobaso ali natrgano svinjino. K rdečemu vinu se lepo poda pršut, nabodala z olivami, med katerimi se znajde vse, od choriza do pršuta, sira, pečenih školjk, česna, pečene paprike in kdo bi vedel kaj še. Na tem trgu so na najslabšem vegetarijanci – razen nabodal z olivami ali kaj morskega bo težko najdi kakšno čisto zelenjavno jed.

Morda pisto manchego – jed iz dušene mešane zelenjave, ki pa jo praviloma postrežejo z jajcem na oko na vrhu, zato velja ob naročilu opozoriti natakarja, naj bo jed postrežena brez jajc (velja seveda za vegane). Španci so pač izjemni ljubitelji mesa, poleg tega je za Madrid, čeprav je daleč od morske obale, značilno, da njegovi prebivalci obožujejo vse, kar je iz morja.

Najbolj preprost madridski sendvič: lignji v bageti

Zato ne preseneča, da je eden najbolj značilnih madridskih sendvičev povezan z morjem. Bocadillo de calamares mu pravijo, je pa sila preprost – v prerezano bageto naložijo ocvrte obroče lignjev. Konec. Nekateri sicer včasih dodajo majonezo ali kaj podobnega, a pravi Madridčani nad tem že zavihajo nos, ker tak dodatek v njihov sendvič pač ne sodi.

In kdo bo jim zameril. Kot povsod po Španiji tudi v Madridu radi jedo, in to v družbi. Pogosto je v zgodnjem dopoldnevu videti družbo, tudi žensko, ki ob kavi ali soku grizlja olive, lomi kruh z namazom iz sesekljanega paradižnika ali z vilico nabada pečen krompir, obložen z umešanimi jajci (ena od priljubljenih jedi v Madridu), pa tudi košček krompirjeve tortilje se pogosto znajde na mizi. Če nič drugega se na mizi, potem ko gostje naročijo pijačo, znajde skodelica čipsa, še bolj pogosto kakšne mešane solate in toliko vilic, kolikor je gostov. Nekaj majhnih tapasov sodi k vsaki pijači, ki jo naročiš v Madridu.

Včasih k vsaki »rundi« pride krožnik drugačnih tapasov. Siru in chorizu na primer sledijo mešane olive s kislimi čebulicami, skleda solate s krompirjem, paradižnikom, jajci in rdečo čebulo. Za neodločne ali tiste, ki bi radi v kratkem času pokusili čim več, je najbolje sesti v lokal, v katerem ponujajo kar mešane tapas krožnike. Ducat različnih tapasov in vrč sangrije – 34 evrov, in to ob madridskem največjem trgu, Plazi Mayor. Mesne kroglice v paradižnikovi omaki, francoska solata, kroketi z rakovimi repki, pa kroketi s tuno in krompirjem. Ocvrte rezine jajčevcev, ocvrti lignji in školjke pa rakovi repki s česnom, s sirom polnjene majhne zelene paprike, pečeni kolobarji krvavice, koščki ocvrte polenovke … V debeli senci in ob sangriji ter začudenem natakarju, kako sva dve gostji pojedli vse, kar je bilo na krožniku, zadostuje za dobro razpoloženje. Madrid v malem. Da bi bila podoba madridskih tapasov bolj popolna, bi veljalo pokusiti še pečena svinjska ušesca, a nekaj je treba pustiti tudi za naslednji obisk. Tako kot pečenega mladega, še mlečnega odojka. Kaže, da bo treba v Madrid tudi jeseni ali pozimi, ko tovrstne jedi bolj teknejo kot na 30 stopinjah.

Chorizo klobasa v jedeh na žlico

A tipična madridska hrana je še veliko več kot le tapasi, pršut in morski sadeži. Madridčani naravnost obožujejo mesno-zelenjavne jedi, ki jim velikokrat dodajajo stročnice. Cocido Madrileno je ena takih jedi, seveda značilna za zimski čas. Svinjina, čičerika, zelenjava in chorizo klobasa. Vampi, ki jim včasih dodajo še rezine krvavice in chorizo klobaso ter začinijo z mleto rdečo papriko, da je barva jedi še bolj rdeča, so prav tako ena znanih in priljubljenih zimskih jedi na žlico. Omeniti velja še pollo en pepitoria, jed iz piščančjega mesa z gosto omako iz mandljev in žafrana. Žafran je sploh priljubljena začimba v Španiji, ta država je tudi znana po pridelavi žafrana, za iranskim je eden najbolj cenjenih sploh. Je pa v Madridu mogoče naleteti tudi na hrano kakšne druge pokrajine. Paelje valenciana ni treba posebej omenjati, zato pa morda galicijsko hrano. Naključno izbrana restavracija v bližini znanega bolšjaka El Rastro je bila pravo odkritje.

Nihče ne bo žejen!

Ob vseh mogočih jedeh in tapasih seveda ne gre brez dobrega piva in vina. Obojega imajo v Španiji v izobilju. Pivo Mahun (Mau) in Estrella pa Alahambra, njihova rdeča in rose vina (tudi bela seveda, a bolje jim uspevajo rdeča vina), španske penine, pa sangrija … nihče ne bo žejen. In povsod sveže stisnjen pomarančni sok, da ima človek občutek, da je slastno, sočno sladko pomarančo.