Damin gambit (Queen's Gambit). V glavni vlogi je šah, najmanj gledljiv izmed vseh športov, izmed vseh umetnosti, izmed vseh človeških dejavnosti. Šport, pri katerem je "edina mogoča poškodba izpah čeljusti", dinamiko v igri pa razume le tistih nekaj posvečenih, ki se na igro razumejo nekoliko bolje ... In zdaj se je na Netflixu na vrh gledanosti vseh televizijskih serij prebil šah? Kako je to mogoče?
Zanimivo je, da šah že od nekdaj privlači umetniške ustvarjalce. In ne le umetniške - tudi politike, novinarje in številne druge. Šah marsikje velja kot nekaj ekskluzivnega, nekaj, kar dodaja neko vrednost, predvsem resnost in intelektualni naboj. "Tisti, ki igra šah, je zagotovo pameten, tak že ne bo govoril neumnosti!"
S šahom je povezana tudi kopica posebnih izrazov, ki se uporabljajo pravzaprav le v črno-belem besednjaku in jih pridno povzemajo številni drugi. Da ne govorimo o različnih vojnih ali v zadnjih letih tako opevanih menedžmentskih strategijah in taktikah. To, kar "poznavalci" teh področij prodajajo kot suho zlato, je jasno praktično vsakemu šahovskemu začetniku, tudi takim z nižjimi kategorijami. Načrtovanje, ocena, strategija, taktika, obvladovanje časa, odgovorno odločanje. Prosim lepo - šahovska osnovna šola!
Magična igra
V umetnosti pa ima šah skoraj magično moč. Fascinacija vseh tistih, ki se na igro pravzaprav ne spoznajo, jo pa skrivoma (ali tudi ne) občudujejo, je nepopisna. Koliko knjig, kjer se je šah v tej ali oni vlogi pojavil, je bilo napisanih! Koliko umetniških slik naslikanih! In koliko filmov posnetih!
Pa čeprav se je le nekaj ustvarjalcev na igro zares spoznalo. Omenimo le nekaj velikih: rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov, ki je spisal pravi šahovski roman Lužinova obramba, je bil tudi sam odličen šahist.
Eden najbolj branih evropskih pisateljev dvajsetega stoletja Stefan Zweigg je igri (igral ga je precej dobro) pred smrtjo posvetil čudovito Novelo o šahu.
Vsestranski francoski umetnik Marcel Duchamp je bil šahovski mojster in je domovino Francijo zastopal tudi na predvojni olimpijadi.
Skladatelja, Španec Fernando Arrabal in nedavno preminuli Italijan Ennio Morricone, sta bila odlična šahista.
Ameriški pevec Sting je pred leti v takrat še stoječih dvojčkih v New Yorku izzval samega Garija Kasparova.
Za šahovnico zelo rad sede angleški režiser Guy Ritchie, ki je svojo nekdanjo ženo Madonno neusmiljeno premagoval v igri na 64 poljih, Američanko pa je to tako jezilo, da si je privoščila dolge ure zasebnih lekcij z angleškimi mojstri. Ni šlo …
Šah in film
S prikazovanjem šaha v filmih in televizijskih serijah se je dolgo časa vlekla težava: kjerkoli in kadarkoli se je pojavil, je šlo nekaj narobe. Od tega, da je na šahovnici zmanjkala kakšna figura, da je kateri od junakov povlekel neumnost ali celo nemogoče potezo, do največkrat ponovljene napake, ko je bila šahovnica postavljena narobe in so se šahisti le muzali. In si mislili svoje. Na to temo najdemo ogromno primerov - omenimo le niz filmov o Jamesu Bondu, slovito Vojno zvezd ali legendarni film Casablanca, kjer Humprey Bogart blesti ob prelestni Ingrid Bergman. Tragikomično je bilo pred kratkim, ko je svoje sledilce na družbenih omrežjih s svojo "intelektualnostjo" skušal dodatno očarati naš Luka Dončič. Na posnetku, kjer se sproščeno relaksira ob igranju šaha, je bilo narobe vse …
Ustvarjalci sedme umetnosti šah uporabljajo premišljeno. Ne le, da šah da junaku dodatno, intelektualno dimenzijo, prizori ob šahovnici so lahko tudi neverjetno seksi. Le kdo ne pozna scene iz slovitega filma Afera Thomasa Crowna (1968), kjer blestita Steve Mc Queen kot glavni negativec Thomas Crown in Faye Dunaway kot tista (Vicki Anderson), ki ga lovi, med njima pa se iskri od pohote in medsebojne privlačnosti? Še posebej slaven je kader, kjer jo Mc Queen povabi k igri: "Ali poznate to igro?" "Preizkusite me," zašepeta zapeljiva Faye. Sledila je igra, ki je celo posnemala neki vzorec izpred sedemdesetih let, kar z drugimi besedami pomeni, da sta junaka vlekla smiselne poteze. Preden se je zgodilo …
V zadnjih letih smo dočakali tudi nekaj povsem šahovskih filmov. Kraljica iz Katwe (Queen of Katwe) je čudovit film o deklici, ki se je s pomočjo igre izvlekla iz brezupa ugandskega slama in v rešitev s seboj povlekla tudi svojo veliko družino.
Glavni junakinji Beth Harmon naslov šahovske velemojstrice
Zelo priljubljeni so filmi o legendarnem Američanu Bobbyju Fischerju, kar je precej logično. Fischer je s svojim bojem proti "sovjetski komunistični pošasti" zgodba že sam po sebi, njegov končni uspeh pa nekaj epskega, kar se da zlahka prikazati na filmu. Svoje so dodali še nemogoč Američanov značaj, številne kaprice in dejanja, ki pogosto niso imela nič skupnega z racionalnim razmišljanjem.
Zanimiv je kolumbijski film Kritično mišljenje, pa film po že omenjenem romanu Lužinova obramba. Dobri filmi, nekateri med njimi tudi odlični in vendar hitro pozabljeni. Šah pač ni gledljiv, je bila najpogostejša ocena. Pa čeprav je junak Bobby Fischer.
Damin gambit
Ko je Američan Walter Tevis leta 1983 spisal novelo z imenom Damin gambit, se mu verjetno ni niti sanjalo, da bo čez skoraj štiri desetletja s svojo zgodbo obnorel svet. Gre za izmišljeno zgodbo, ki sledi življenju ameriške sirote, šahovske čudežne deklice Beth Harmon, med prizadevanjem, da bi postala največja šahistka sveta, medtem ko se bori s čustvenimi težavami in odvisnostjo od mamil in alkohola. Zgodba se začne sredi petdesetih let in se nadaljuje v šestdesetih letih, ko ji leta 1968 končno tudi uspe. Zgodba sama po sebi ne bi bila nič posebnega - konec koncev gre za v določeni meri prepisan Fischerjev življenjepis. In vendar je nekaj pomembnih razlik, najpomembnejša je vsekakor ta, da je Beth deklica. Za dekleta pa v šahu, igri, kjer moški povsem dominirajo, ni prostora.
Ne pozabimo: leta 1983, ko je Tevis napisal roman, o sestrah Polgar nihče še niti slišal ni, najboljša šahistka tistih let se je sukala okrog stotega mesta na svetovni jakostni lestvici. Druga posebnost je otroštvo glavne junakinje, ki ga je Beth preživela v krščanski sirotišnici, kjer so otrokom dajali tablete za pomirjanje. Beth se jih je hitro navadila, s svojo odvisnostjo (ki je s časom postajala vse hujša) pa se bojuje vse do konca.
Konec preteklega leta je roman prišel v roke enemu od vodilnih pri Netflixu in zgodilo se je ... Naročil je kratko serijo s sedmimi epizodami in zahteval, da glavno vlogo odigra čudovita Anya Taylor-Joy. Dokaj neznana igralka, na katero pa so pri Netflixu že nekaj časa stavili in iskali primerno vlogo zanjo. Hitro so ji priključili še nekaj znanih imen: Bill Camp je zaigral njenega mladostnega učitelja, Marielle Heller nadomestno mamo (Beth so v najstniških letih posvojili). Vlogo šahistov so prevzeli še bolj slavni fantje: Thomasa Brodyja smo občudovali v Igri prestolov, Harryja Mellinga kot Dudleyja v filmih o Harryju Potterju, Jacoba Fortuna Lloyda v Vojni zvezd. Toda vsi, prav vsi, so ostali v globoki senci neverjetne glavne junakinje. Poglejmo si nekaj kritik njenega igranja: "Anya se odlikuje v mirnih trenutkih, njene veke se zožijo, ko zdesetka nasprotnika, njeno celo telo pa odseva jezni obup, ko se igra obrne proti njej." Ali: "Njene poteze niso vedno popolne, toda neponovljiv je njen magnetni pogled, ko strmi navzdol v objektiv kamere, njen trmasti odsev pa grozi, da ga bo presekal na pol ..."
Izkazala sta se tudi režiserja Scott Frank in Allan Scott. Zavedala sta se, da bi bilo pogubno, če bi se v seriji pojavile kakršnekoli strokovne, šahovske napake. Zato sta se za pomoč obrnila kar na najvišjo instanco, Garija Kasparova osebno. Tako skozi vso serijo sledimo pazljivo izbranim primerom, odločilna partija, kjer Beth premaga nepremagljivega ruskega velemojstra Borgova, pa sledi neki davni partiji Vasilija Ivančuka iz leta 1993. Ustrezna raven torej!
Prvo epizodo so pri Netflixu lansirali 23. oktobra. Že pet dni pozneje je bila najbolj gledana v kar 55 državah sveta! Na vrhu še kar vztraja, trenutna ocena (okrog 9/10) je med najvišjimi kadarkoli podeljenimi, kot vedo povedati navdušenci spletnih filmov. Neverjetno, glede na dejstvo, da je v glavni vlogi prav tisti dolgočasni, negledljivi šah z začetka naše zgodbe. Morda pa le ni tako negledljiv?
Kakorkoli že, gledalci po svetu zahtevajo nadaljevanje, vsaj drugo, če ne še več sezon. Pa čeprav knjižna podlaga ni napisana, to ne bi smel biti problem.
In veliki, resni šahovski svet? "Serija Damin gambit je za priljubljenost šaha naredila več kot Fide v vseh svojih (skoraj) sto letih. Zato glavni junakinji, nepremagljivi, čudoviti Beth Harmon podeljujem naslov šahovskega velemojstra. Vem, da ga bo častno nosila!" je zapisal Arkadij Dvorkovič, predsednik Mednarodne šahovske zveze (Fide).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
