Ko mišice začnejo utrujati možgane, postanem nervozna

Da ne bo pomote, poznam cele črede človeških samcev, ki so si v krizi srednjih let vpičili v zatilje, da tekanje, poganjanje pedal in švicanje v modernih športnih, pretežno poliestrskih tekstilijah preganja staranje. Ob poti nekateri celo razvijejo mišice. Ali pa ne in ostane le pri utrujenih, z rdečico oblitih obrazih. Kakorkoli. Ta čreda, kljub vsem naporom, motivacijskim zapisom ter vznesenim heštegom nima niti približno toliko sledilcev kot gospod, ki je nedavno postal dr. epidemiologije. Da ne bo pomote, ničesar nimam proti zdravemu življenjskemu slogu, tudi kdaj premagam stopnice na Kalvarijo, absolutno je nujen, če želimo podaljšati fit življenjsko dobo, sploh v zdravstvenem sistemu, ki ima takšna akutna stanja kot naš. Ampak ko mišice začnejo utrujati možgane, pa postanem nervozna.

Še bolj kot izkrivljanje znanstvenih dejstev v imenu zdrave kmečke pameti influencerja skrbijo odzivi. Denimo prirejene fotografije izmučenih infektologov in epidemiologov, ki te dni prepričujejo ljudi, naj zavoljo zdravja soljudi podajo podatke o tem, s kom so se družili. In norčevanje, ki so ga sprožile objave omenjenega in njegovih somišljenikov. Izvajanje v smislu, da je nekdo fit in zatorej dobi licenco za pridiganje drugim, tisti z doktoratom pa ni fit in tega ne sme, vodi v mračno dobo frenologije. Kaj sledi? Bomo namesto diplom in doktoratov merili mišice? Bodo kmalu naša sodišča obsojala ljudi na podlagi obraznih potez? Ti imaš nizko čelo in velike uhlje, zato s teboj nekaj ni v redu? In ko se histeriji pridružijo še posamezniki iz zdravniškega ceha, ki iz bogsigavedi kakšnih razlogov želijo svoj trenutek slave in košček pararesnice, je histerija popolna. Seveda vsega tega ne bi bilo, če bi z vrha dobivali jasne in dostojne, predvsem pa dosledne informacije, ki ne bi dopuščale dvoma in zanikanja resnice. Tako pa se je iz cele kolobocije skotilo odlično gojišče za nestrpnost. In kdo nasrka? Medicinske sestre in zdravniki, epidemiologi, skratka ljudje, ki nimajo časa napenjati mišic in pisati postov o tem, da pa virus res je resničen. Negodovanje je še najmanj, to precej trpežni in utrjeni ljudje v belem in modrem še prenesejo, ampak sledijo tudi zmerjanje in grožnje. In strah. Res je, da zdravstveni sistem šepa, da marsikdo pritiska na številke zdravstvenih ustanov, pa se le vrti v začaranem krogu. A res je tudi, da so primeri, ko ljudje, vključno z avtorico teh vrstic, čisto normalno pridejo do obravnav pri zdravnikih.

Zdi se, da je razum odpovedal. Kapituliral in se predal množični histeriji zanikanja dejstev. Nekako podobno kot otroci, ki mislijo, da bodo, če si bodo zakrili oči, postali nevidni, sedaj množice upajo, da bo težava izginila, če jo bodo dovolj vztrajno zanikali. In morda ob tem še nahrulili kakšno sestro, ki "tako ali tako samo kadi in pije kavice". Naj povzamem še zgodbo z oddelka covid intenzivne nege, kjer so nedavno sprejeli enega od dvomljivcev. Od začetka je, prepričan o neobstoju virusa, celo zavračal kisik in zgoditi se je moral priklop na ventilator ter druge podporne sisteme, da je ugotovil, da je zadeva hudo resna in da brez ljudi v skafandrih ne bi preživel.

Tudi prelet zdravstvenih ustanov z letali je bil pretiran, a res mi ne gre v glavo, kako smo od slavljenja ljudi v belih in modrih uniformah v pol leta prišli do zmerjanj, žaljenj in nestrpnosti. Pri vsem skupaj dajmo, prosim, razumeti, da so v tej situaciji sive celice pač pomembnejše od napenjanja mišic. Naj bo v naravi ali na družbenih omrežjih.