Lenart, od majhnega in nepomembnega trga do središča Slovenskih goric

Minilo je dobrih 825 let od prve pisne omembe Lenarta v Slovenskih goricah. Njegovi zametki segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime.

Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov, že leta 1196 pa je bil kraj v lasti šentpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se listinsko tudi prvič omenja, in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III. za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah - pri Svetem Lenartu (apud Sanctum Leonardum). Listino hrani dunajski državni arhiv. Leto 1196 seveda ni bilo začetek ne življenja in ne naselbine na območju današnjega Lenarta, je pa kraj prvič pisno omenjen in trajno zapisan v ohranjenih pisnih virih. Zato lahko ta datum prav brez zadržka štejemo za lenarški "rojstni dan".

Zametki kraja pa so bili mnogo starejši, saj so se tod v dolgi zgodovini podila mnoga ljudstva, od Keltov do Rimljanov pa Slovanov in Ogrov. In tudi na Turke ne smemo pozabiti v letih, ko je Lenart že bil na takratnih zemljevidih kot nepomemben majhen trg. Čeprav je treba zapise o turški navzočnosti v Lenartu in divjanje Turkov po okolici jemati s precejšnjo rezervo, saj zgodovinsko to še vedno ni dokazano.

Pridigal je in zdravil

Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru.

Zavetnik lenarške župnijske cerkve je sveti Lenart. Rodil se je okoli leta 500 v Orleansu v plemiški družini, ki je bila v prijateljskih odnosih s krščanskim frankovskim kraljem Klodvikom. Vzgajali so ga za viteza, a je kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor pa je zahajal tudi reimski nadškof sveti Remigij, ki je svetega Lenarta seznanil s krščanstvom in ga kasneje tudi krstil. Sveti Lenart je kasneje postal puščavnik v gozdu blizu Limogesa v Franciji. Kronisti poročajo, da je v svoji puščavniški celici živel molitveno in spokorno samotarsko življenje. Postal naj bi škof v Reimsu (nekateri viri poročajo, da je dejansko prejel tudi škofovsko posvečenje), a on se je odločil, da bo ostal puščavnik. K njemu so prihajali številni iskalci pomoči, pridigal je in zdravil. Postal je priljubljen svetnik, zelo čaščen v Franciji in južni Nemčiji pa tudi na Slovenskem, saj mu je posvečenih okoli 70 cerkva, največ podružničnih. Veliko jih je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni turške sužnosti. Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in tudi živine, zlasti konj. Goduje 6. novembra in velja tudi za vremenarja. Pregovor pravi: Kakršno na Lenarta kane, takšno do božiča ostane.

Sankt Leonhard in Windisch Büheln

Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti. Dovolj je bilo tudi pitne vode, saj je Lenart že od nekdaj slovel po vodnjakih s kvalitetno pitno vodo. Na slemenu se je uveljavila pravilna parcelacija zemljišč, v kraju se je razvijala obrt. V srednjeveškem času se je njegova trška funkcija prav zaradi ugodne prometne lege, tranzitnih poti in razvite obrti krepila.

Trške pravice je Lenartu potrdil Friderik IV. leta 1447, a te pravice je dejansko imel že pred letom 1332, ko se prvič omenja trški sodnik. Trškega sodnika so volili vsi polnopravni tržani, potrjeval pa ga je hrastovški gospod. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskih sejmov.

Do leta 1918 se je kraj imenoval Sankt Leonhard in Windisch Büheln, od konca prve svetovne vojne do leta 1952 pa se je naselje imenovalo Sveti Lenart v Slovenskih goricah. V Lenart je bilo naselje preimenovano na osnovi zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb.

Nič več Sveti Lenart

Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svetega Lenarta v Slovenskih goricah del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi in odpravijo vsa svetniška imena krajev. Ostalo je le še ime Lenart v Slovenskih goricah, vse do danes.

Lenart kot naselbina in kasneje kot trg je nastal in se relativno počasi razvijal na stičišču pomembnih prometnih poti proti Mariboru, Ptuju, Radgoni in Cmureku. A izredno ugodne prometne lege v bogati zgodovini ni znal nikoli dodobra izkoristiti. O njegovi ugodni prometni legi govorijo tudi podatki o številu vprežne živine. Leta 1837 na primer je bilo v trgu 50 volov in 38 konj ali nekaj nad 40 vpreg. V starejših zgodovinskih obdobjih so bili voli številnejši od konj, nato pa se je razmerje krepko prevesilo v prid konj. In še ena zanimivost: do 18. stoletja je segal gozd do prvih hiš v trgu, topoli ob današnji Mariborski in Ptujski cesti pa so rasli dolga desetletja in bili ena od značilnosti trga, ki je kljub ne ravno gospodarsko pomembni vlogi postajal nesojeno središče Slovenskih goric.

Okrajno sodišče pomemben mejnik

Lenart je nekoliko večji pomen pridobil leta 1850, ko je dobil okrajno sodišče, potem ko zanj v bližnji Sveti Trojici niso bili zainteresirani in niso zagotovili pogojev za njegov nastanek. Leta 1869 je štel trg Lenart 548 prebivalcev (leta 1961 pa 871). Že leta 1965 jih je v kraju živelo več kot tisoč. Kot centralni kraj (osrednjih) Slovenskih goric je razvil obsežno gravitacijsko omrežje, in to ravno zaradi ugodne prometne lege.

Današnja Mariborska cesta v središču Lenarta je bila po drugi svetovni vojni del severne magistrale med Mariborom in Gornjo Radgono in naprej do Murske Sobote. Z njo je Lenart postal vezni člen v prometni povezavi Podravja in Pomurja, in to po modernizaciji severne magistrale najprej v letih 1960 in 1961 do Lenarta, nato pa še bolj leta 1961 po izgradnji ceste med Lenartom, Benediktom in Gornjo Radgona. Ta cestni odsek je omogočil, da so se lahko prometni tokovi izognili dolgemu obvozu čez nekdanje Gradišče, današnjo Sveto Trojico v Slovenskih goricah.

Modernizacija severne magistrale do Lenarta, vključno z ureditvijo središča Lenarta v letih 1960 in 1961, je pospešila urbanizacijo v Lenartu, po letu 1970, ko začnejo pri Lenartu nastajati prvi dislocirani obrati mariborske industrije, pa še industrializacijo in deagrarizacijo. Vse to priča o pomenu kvalitetne prometne povezave in urejenih cest za razvoj vsakega kraja. Lenartu je modernizacija nekdanje severne magistrale med Mariborom in Gornjo Radgono v začetku šestdesetih let minulega stoletja omogočila, da je počasi utrjeval vlogo centralnega naselja v Slovenskih goricah in začel postajati pomembnejše gospodarsko-zaposlitveno, upravno-politično in kulturno središče Slovenskih goric.

Leta 1989 postane mesto

Ob minuli 825. obletnici prve omembe kraja je prav, da spomnimo še na eno pomembno letnico. Leta 1989 je bil Lenart razglašen za mesto, dobil je svoj grb in zastavo. Razglasitev je svečano opravil takratni predsednik slovenske skupščine Miran Potrč, predlog KS Lenart, da se naselje Lenart razglasi za mesto, pa so pred tem konec septembra 1989 potrdili tudi vsi trije zbori takratne občinske skupščine Lenart. Od takrat je Lenart počasi dobival resnične atribute mesta.

Danes je Lenart središče Slovenskih goric in to funkcijo še krepi. Sploh pa je zanimiv zaradi pozitivnih demografskih gibanj, saj se prebivalstvo v mesto priseljuje. To je dober znak za prihodnost. Mesto Lenart je kraj s pozitivno demografsko sliko; leta 2008 je bilo v mestu 2711 prebivalcev, leta 2019 pa že 3204. Zato se lahko strinjamo z oceno poznavalcev razmer, da je Lenart mesto prihodnosti in priložnosti, sploh če bo kmalu dobil že zdavnaj prepotrebno in celo dogovorjeno razbremenilno cesto - severno obvoznico.