Franja Žišt
Le še največji optimisti svojih avtomobilov niso preobuli v zimske čevlje. Sama sem to storila pet pred dvanajsto, v zadnjih večernih minutah, tik preden so mojstri na predvečer enega od dveh največjih vulkanizerskih praznikov pri nas zaprli svoje delavnice. "Koliko je to enih pnevmatik!" mi je šinilo skozi misli, ko sem na poti do avtomehanikov opazovala množice avtomobilov na cesti in parkiriščih. Več kot milijon osebnih avtomobilov imamo registriranih Slovenci. Pa vsak po štiri letne in po štiri zimske gume. Samo zaradi avtov je v obtoku - bodisi na njih, bodisi v garaži - več kot osem milijonov črnih gumijastih krogov. To je toliko, kot ima Avstrija prebivalcev, pa smo samo ena majhna država na sončni strani Alp. Seveda je, predvsem zaradi varnosti, malo pa tudi zato, ker mnogi za pleh skrbijo bolje kot sami zase, treba pnevmatike tu pa tam nadomestiti z novimi. Ne na denimo vsakih osem let, kot to delamo avtomobilistični analfabeti, bolj smotrno je avtu privoščiti novo obutev celo vsaka štiri leta. Ko začneš množiti prejšnje številke še z vsemi temi menjavami, se ti od števila gum na tem svetu lahko zrola. Časi, ko so pnevmatike letele na razne kresove, so k sreči menda mimo. Kam neki danes strpamo grmade vseh teh kavčukastih produktov?
Strogo tehnično se s tem vprašanjem nisem ubadala vse do pred kratkim. Do potepanja po vzhodni Afriki, kjer so odslužene reči ljudi veliko bolj vidne očem in vesti, kot so pri nas. Saj niti ni treba na drugo celino, kaj šele južneje od ekvatorja, da vidiš, kako je živeti med vsemi mogočimi odpadki, ki jih dnevno proizvaja človeštvo. Najsi gre za obalo Skadarskega jezera na albanski strani ali pa rajski Zanzibar - povsod lahko vidiš, da plastika in druga potrošna roba predstavljata že kar enega od horizontov prsti, ki se ga včasih še nismo učili v šoli. Ne le na površini, bagri ob cesti, ki kopljejo luknje za bogsigavedi kaj že, razgaljajo plasti smeti, ki so se nabrale v minulih letih in se pomešale s prstjo v neslutene globine. Precej žalostna slika. A ima v Afriki tudi drugo plat. "Nikar si ne drznite s seboj prinesti kakšne plastične vrečke!" je v jutranjem mraku na letališču v Nairobiju ponavljala navodila, ki jih je dobila od agencije, mlada Kanadčanka Anneli, preden se je podala na pot od kenijske prestolnice do južnoafriškega Johannesburga. V kar nekaj afriških državah so plastične vrečke namreč že prepovedane. V Keniji ti za prodajo, izdelavo ali zgolj nošenje plastičnih vrečk grozi globa do 38 tisoč dolarjev ali zaporna kazen do štirih let. Pravo kriminalno dejanje. Plastike v celoti Kenijci sicer še niso čisto izpodrinili, a na tržnicah vsi prodajalci tiščijo na primer spominke v alternativne papirnate ali platnene vrečke.
Če so plastične vrečke pri njih za razliko od razvite Evrope skoraj že preteklost, pa je avtomobilske pnevmatike mogoče srečati na vsakem koraku. Ne le na avtomobilih, temveč kot svojevrsten spomenik našega časa. Kakšno gugalnico iz gum najdemo tudi na domačih tleh, tam pa iz gum gradijo ograje, pregrade med cestami, pobarvajo jih belo in rdeče in jih uporabijo za označitev bankin, postavijo jih namesto klopi, obesijo cele ali razrezane in vanje zasadijo rože, uporabljajo jih kot okras ... "Uh, s temi lahko narediš še pa še kilometrov, praktično so neuničljive," pokaže na svojo obutev Masaj, odet v tipično rdeče kockasto ogrinjalo. Goodyearke, michelinke in morda tudi kake sava eskimo S3 končajo na njihovih podplatih, z dodanim jermenom predelane v udobne in neuničljive sandale, ki jim dobro služijo za spremljanje živine po tamkajšnjih savanah. Na tem kontinentu kontrastov, kjer veliko bosih otrok preživi cele dneve s smrkljem in nasmehom na ustih, teka okoli hiš ali po plažah, se vrti okoli palice ali pa enostavno ne počne nič, je poleg univerzalne govorice sveta - nogometa, kakopak - ena najbolj priljubljenih iger afriških otrok ... kotaljenje avtomobilskih gum. A njihovo veselje, navdušenje in vriskanje ob tem nikakor ne morejo biti v uteho in tolažbo tako imenovanega razvitega sveta.
