V zadnjem času najbrž več razmišljamo o občinah kot kadarkoli prej. Prepoved gibanja med njimi je seveda pri tem naredila svoje. Nekako se počutim kot v osnovni šoli, pri predmetu SND (spoznavanje narave in družbe). Poleti smo torej imeli posebno edicijo SND-ja, spoznavanje naše države, zdaj že drugič podrobneje sodelujemo pri SNO-ju ali spoznavanju naše občine, naslednja stopnja predmeta bo potem SMČ ali spoznavanje mestne četrti, predzadnja stopnja bo SLD ali spoznavanje lastnega dvorišča in nekako zadnja, SLH/S ali spoznavanje lastne hiše oziroma stanovanja. Tako nekako. Model je vsekakor bilo treba testirati spomladi, ko še ni bilo tako hudo, da ga lahko z mirno vestjo uporabimo zdaj, ko je res alarmantno. Ker živim v občini Maribor, mi v teoriji resnično nič ne manjka, razen tega, da bi človek ravno takrat, ko ne sme, najraje nekam pobegnil, da se malo prevetri. Si pa predstavljam, da je v manjših občinah lahko mnogo težje vzdržati to prepoved, predvsem tam, kjer ni vseh mogočih trgovin z živili, pasjo hrano in gradbenim materialom. Vsekakor se mi zdi pravi fenomen, da so v tem času najbolj nabito polna parkirišča pred Bauhausom in Obijem. Bomo si pač bajte in flete zrihtali v nulo. Končno! Slovenski perfekcionizem na vrhuncu. Sosed prijateljev - nekje na slovenskem podeželju - je v prvem valu kljub finančnim stiskam začel obnovo hiše. Sam svoj mojster seveda, izolacija, okna, fasada, polni program. No, zdaj se je lotil še strehe. Pravi, da je tako vesel, da je končno lahko doma in da lahko nekaj postori tudi za svoj dom. Pa saj ne veš, kaj bi si mislil.
Seveda si vesel zanj, ker mu to toliko pomeni, malo si jezen nase, ker si že od februarja v neprestanem krču, kako boš spravil skupaj za vse mesečne stroške, in šparaš kot budalo, po drugi strani pa se moraš prav tresniti v betico in si ob tem reči, da smo si pač vsi popolnoma različni, da je tudi prav tako in da naj vsak poskrbi zase na način, ki bo zanj najboljši. Če gospodu pomaga prčkanje okoli hiše, super! Če meni pomaga sprehod ob Dravi, v moji občini seveda, super! Če tebi pomaga, da ne delaš nič in buljiš Netflix, tudi super. Ne bo pa "super", če bomo ob vsem tem lastnem egoizmu vsi popolnoma izgubili naš družbeni kompas. Veliko je bilo v zadnjih dneh slišati frazo "človek človeku človek". Ne pozabimo nanjo. Vedno več je tudi tistih, ki ne vedo, kaj bodo lahko naslednji dan jedli in kako bodo sploh zmožni ohraniti streho nad glavo. In seveda so tukaj še naše zdravstvo ter vsa tragedija in drama okoli tega. Besna sem kot ris, da se v vsem tem času, od prvega vala do drugega, ni storilo prav nič, da bi zdravstvo imelo sploh možnost obstati. Ko poslušam izjave obupanega zdravstvenega osebja, mi gre dobesedno na jok. Pa saj jim nihče ne bi mogel niti zameriti, če bi vsi po vrsti vrgli puško v koruzo in se umaknili. In kaj počnejo namesto tega? Borijo se in borijo, v nemogočih razmerah, brez sredstev, z golo pripadnostjo svojemu poklicu, z lastnim znanjem, logiko, strategijo in improvizacijo, da rešijo čim več človeških življenj. Na prvi bojni liniji zdaj prav nikomur ne pomaga tistih vojaških 800 milijonov evrov. Kako krvavo bi bili potrebni za te nemogoče zdravstvene razmere … Dobesedno krvavo! Močno upam, da vsaj vojsko preusmerijo v bolnice, kjer bo vsekakor veliko bolj potrebna kot na naši nesrečni južni meji. Bitko zdaj bijejo drugi "vojaki", tisti pravi heroji.
Pomagajmo jim! Razrahljanih koncev je še zmeraj več kot preveč. Pomagajmo jih držati pokonci. Vsaka glava in vsak par rok šteje. Zdaj je skrajni čas, da končno odpremo svoj družbeni kompas in vsaj skušamo biti človek človeku človek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
