Na obisku v Siriji, kjer se cerkveni zid naslanja na steno džamije

Prijetno toplo je bilo v domačih Pekrah, ko sem se aprila vrnila s potovanja po Združenih arabskih emiratih (ZAE), Libanonu in Siriji. V te države redno potujem že vrsto let in bila sem prepričana, da dobro poznam njihove klimatske razmere. Marčne temperature v Siriji in Libanonu so bile običajno podobne našim majskim, v ZAE pa se je konec marca pričenjala kopalna sezona. Zato sem v kovček zložila kopalno garderobo za ZAE in toplo športno jakno za večerni hlad v Libanonu in Siriji. Jutra v Pekrah so bila hladna, zato sem pred odhodom na graško letališče oblekla zimsko bundo. Niti v sanjah nisem pomislila, da bo zimska bunda postala bistven del moje garderobe v Libanonu in Siriji; s toplo športno jakno pa sem se sprehajala po peščeni plaži v emiratu Sharjah.
Da bo vreme turbulentno, je napovedal že polet iz Frankfurta do Dubaja. Nad Perzijskim zalivom, ki je sicer znan po močnih zračnih tokovih, je naš jumbo jet premetavalo kot igračko. In ko si močno želiš trdnih tal, kajti človek ni ptica, nas je kapetan obvestil, da zaradi močnega vetra trenutno ne moremo pristati na letališču v Dubaju. To se je zgodilo šele po 45 minutah kroženja nad Perzijskim zalivom. Vreme v Dubaju in sosednjem emiratu Sharjah je bilo ves čas našega obiska hladno. Bila so sicer redka sončna obdobja, ki jih je prekinjal hladen veter in nebo se je v trenutku pooblačilo. Hladno vreme je s plaže pregnalo vse kopalce, razen ruskih turistov, ki so kljub nizkim temperaturam vztrajali v morju in hotelskih bazenih.

Gospa, v Sharjahu ste

Prehoda med sosednjima emiratoma Dubaj in Sharjah potnik ne zazna, nekako tako kot bi prehajali z levega na desni breg Drave. Sharjah je spalno naselje Dubaja, kajti stanovanja so v tem emiratu cenejša. Seveda pa morajo rezidenti vzeti v zakup nepredstavljive zastoje na cestah ob jutranjih prometnih konicah. Verska pravila pa so v emiratu Sharjah veliko strožja kot v sosednjem mednarodnem Dubaju. Alkohol je striktno prepovedan in na moje vprašanje v hotelu Sheraton, ali lahko v baru spijemo kozarec vina, je natakar zelo strogo odgovoril: "Mam you are in Sharjah now." (Gospa, zdaj ste v Sharjahu.) Tudi napovedovalke na Sharjah TV so pokrite, program je veliko bolj resen in versko obarvan kot v sosednem Dubaju. Težko si predstavljam, da bi ruski turisti, ki prevladujejo v hotelih, preživeli svoj dopust brez kapljice alkohola. Ko sem se o tem pogovarjala s svojo rusko prijateljico v Damasku, se je le posmehnila: "V njihovih hotelskih sobah je dovolj vodke."

Pesek je ozelenel

Letalski polet iz Dubaja v Bejrut, glavno mesto Libanona, je bil neobičajno dolg zaradi zaprtega zračnega prostora nad Sirijo. Letalo je moralo poleteti vse do turške Antalije, kjer se je obrnilo in preko Cipra pristalo v Bejrutu. Bivši novinar Večera, gospod Srečko Niedorfer, je na facebooku zapisal, da so jutra nad Mariborom čudovita, potem pa nebo skazijo sledi avionov. Nebo nad Sirijo je ves čas vojne zrcalno čisto, ponoči pa ga krasi nepregledna množica zvezd.
Bejrut nas je pričakal v hladnem in deževnem vremenu. Meni tako ljubo sprehajališče ob obali Sredozemskega morja je bilo kljub pozni uri polno sprehajalcev in tekačev. To mesto me vedno znova navduši z rekreativnim duhom njegovih prebivalcev, kar za druge arabske prestolnice ni ravno značilno.

Kot v bivši Jugoslaviji

Prehod libanonsko-sirske meje je kot vedno dolg in poln formalnosti na libanonski in sirski strani meje. Neustavljivo me spominja na čase v stari Jugoslaviji, ko smo tako prehajali v Avstrijo, Italijo in druge evropske države. Za vstop v Sirijo po legalni poti sta potrebna vizum in uradno vabilo osebe, ki jamči za tvojo varnost. Skrbni sirski uradniki so na meji razobesili plakat z vsemi državami sveta, njihovimi zastavami in cenami vizumov, ki niso za vse enake. In tukaj je sledil šok. Na plakatu so bile vse države, članice Združenih narodov, razen ene. Uganite, katere! Slovenije, seveda! Sirski uradnik se je opravičil, češ da so podatki nekoliko zastareli, pa ni bilo tako. Na plakatu so bile namreč navedene vse republike bivše Jugoslavije: Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija in Črna gora; vse razen naše države. Lahko zatrdim, da je Slovenija v Siriji in sosednjih državah skoraj neznana. Prav tako sem prepričana, da Slovenija ni ciljna država nobenega izmed beguncev z Bližnjega vzhoda, ker za njo preprosto niso slišali.
Taksist v Bejrutu je na naše pojasnilo, da prihajamo iz Slovenije, vprašal, kaj je to, ne, kje je to. Ko smo mu pojasnili, da nas je le dva milijona, je pripomnil, da je v Libanonu toliko sirskih beguncev. Sedaj se sirski begunci iz Libanona vračajo domov, verjetno malo tudi pod prisilo. Videli smo kolone avtobusov in tovornjakov, ki so prečkali libanonsko-sirsko mejo. Globoko se me je dotaknila tragika teh ljudi, ki so utrujeni in apatični sedeli na starih kovčkih, v katerih so svoje skromno premoženje tovorili nazaj v domovino. Kdo daje pravico svetovnim in lokalnim politikom, da tisoče in tisoče ljudi prisilijo v begunstvo.

Vojakom in uradnikom OZN ni hudega

Danes je Sirija znana po vojni, ubijanju in uničevanju domov. Le malokdo ve, da je to dežela, ki je zibelka civilizacije. To je dežela, kjer so posadili prvo oljko, posejali prvo pšenico in sezidali prvo poljedelsko vas v zgodovini človeštva. Prvi plug in kosa sta bila uporabljena v Siriji in tukaj je bilo žito prvič zmleto v moko 7000 let pred našim štetjem.
Sirski jezik je del aramejskega jezika, ki ga je govoril Jezus Kristus. Aramejščino še vedno govorijo v Maluli, katoliškem romarskem središču blizu Damaska, ki je bilo nekaj časa v rokah islamske vojske. Sedaj je Malula zopet v rokah vladne vojske, zato je po svoje razumljivo, zakaj sirski katoličani tako vneto podpirajo predsednika Asada. Zanje je ta trenutek edini porok miru in varnosti v Siriji.

Sožitje muslimanov in katoličanov

Na avtocesti do Damaska je kljub koncu vojne še vedno veliko kontrol. Prezebli vojaki se stiskajo v barakah, zbitih iz lesa in lepenke, in dokaj naveličano pregledujejo potnike. Vozimo se mimo mest in vasi, ki so se znašli v ospredju vseh svetovnih medijev, ko so jih zasedale tako imenovane uporniške sile, predvsem Islamska država. Sedaj so mesta in vasi ob avtocesti končno osvobojeni, življenje se vrača v normalne tirnice in to je občutiti na vsakem koraku. Gostinski lokali in trgovine so polni, kajti vojnega obleganja mesta je konec. Sicer pa Damask sedaj doživlja novo obliko invazije. To so avtomobili, ki so zaparkirali vse ulice in predvsem pločnike v mestu. Če si pešec, to pa so v Damasku in v večini arabskih dežel predvsem reveži, neprestano tvegaš, da postaneš žrtev brezobzirnih voznikov.

Dolar dobrodošel, evro ne

V Siriji se posluje samo z gotovino, kot tuja valuta je na prvem mestu dolar, evrov ne sprejemajo nikjer. Vrednost sirske lire je zelo nizka, zato moraš pri menjavi iz tujih valut denar prenašati kar v vrečkah. Pri visokih vsotah sodeluje pri štetju denarja več ljudi in to je v Siriji postal neke vrste poklic. Denar ima v arabskem svetu izredno velik pomen in beseda masari (arabsko: denar) je ena najpogosteje slišanih v pogovoru. V državi obstajajo ljudje, ki lahko v gotovini brez težav plačajo 350.000 dolarjev za stanovanje, to so predvsem vojni dobičkarji. Večina ljudi pa se bori za golo preživetje in zelo natančno spremlja cene kruha, mleka, riža in drugih osnovnih živil. Pred centrom za socialno pomoč v središču Damaska se vsak dan vije dolga vrsta prosilcev, predvsem žensk in starejših ljudi.
V prestolnici Sirije bo potrebna takojšnja obnova vse infrastrukture, saj se ves čas vojne, torej več kot sedem let, vanjo ni vlagalo. Pogled na zanemarjene fasade nekoč bleščečih vil ob glavni mestni aveniji, kjer je bila tudi ambasada bivše Jugoslavije, odraža vso tragiko vojne. Ob vpadnici v Damask nas že od začetka vojne pozdravlja nedokončana stolpnica, obdana z gradbenimi odri, ki so sedaj zaradi rje začeli odpadati eden za drugim.
Nacionalna televizija ima oddajo Dobro jutro, ki jo vodijo tri mične voditeljice; program je približno enak kot pri nas: kuhanje, nasveti, nagradne igre. Prav neverjetno, kako si državna televizija prizadeva, da bi vojno in pomanjkanje umaknila izpred oči javnosti.
To. kar najbolj občudujem pri sirskih ljudeh obeh veroizpovedi, so njihova izredna podjetnost, iznajdljivost in čut za preživetje. Nikjer nisem srečala tako marljivih in spretnih čevljarjev, krojačev ali frizerjev kot prav v Damasku. Mislim, da ni večje kazni za sirskega begunca, kot če mu ne pustimo delati in postane odvisen od pomoči države gostiteljice. Prav podjetnost, spretnost in pridnost so lahko dodana vrednost sirskih beguncev, ki so prišli v Evropo. Moj zapis o Damasku ne bi bil popoln, če ne bi nekaj besed namenila prometnim policistom, ki so nekakšne maskote tega mesta. Oblečeni v značilne uniforme z belimi čeladami na glavi neutrudno in strpno urejajo gost promet na damaščanskih ulicah. Svoje delo so vzorno opravljali tudi v času najhujših obstreljevanj mesta in pri tem tvegali svoja življenja; so strogi in avtoritativni, hkrati pa prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč udeležencem v prometu. Vračajo me v prejšnje čase Maribora, ko so podobno urejali promet miličniki na Glavnem trgu.
Vrnitev iz Sirije in Libanona je potekala v skladu z vremenskimi spremembami. Damask je zajela močna ploha, ki je na poti do libanonske meje prešla v leden dež. Nad Bejrutom se j odprlo nebo, ko smo se vkrcali v letalo za Frankfurt. Šele nad Turčijo smo se dvignili nad nevihtne oblake in v daljavi se je zarisala naša Evropa.
Spomnim se svoje stare mame, pripadnice avstrijske manjšine, ki je morala zapustiti Slovenijo takoj po koncu druge svetovne vojne. Nam vnukom je vedno govorila: "Ljubo doma, kdor ga ima."