Nasveti Miše Pušenjak: Najpogostejše napake pri načrtovanju zelenjavnega vrta

Zdaj zdaj vas bodo pričeli srbeti prsti, da bi kaj naredili tudi na zelenjavnem vrtu. Moj prvi nasvet bi bil, da naj zemlja na prostem januarja in nekako do druge polovice februarja še počiva. Vendar brez dela gotovo niste. Saj je treba, kakor večina vsega, tudi delo na vrtu načrtovati. Že naslov pove, da bomo govorili o napakah na vrtu. Naj vam povem, da je največja napaka prav to, da se dela oziroma sajenja in setev ne načrtuje. Naslednja napaka pa je prevelika želja po več in več in več ... S tem zemljo utrujamo in jo izčrpavamo. Zemlja potrebuje počitek - tudi med posameznimi posevki.

Zakaj načrtovati

Večina ljubiteljev domače zelenjave rada seje, sadi, seveda vsi radi pobiramo pridelek, le malo pa je takih, ki radi pred sezono sedejo za mizo in sezono načrtujejo za vsaj nekaj mesecev vnaprej. Slovenci smo narod akcije, delovni, s svinčnikom in papirjem pa nismo najbolj sprijaznjeni. A vedeti moramo, da je zemlja naše osnovno orodje, ki omogoča zdravo pridelavo zelenjave oziroma že pridelavo samo. Pa se mi zdi, da prav z zemljo delamo najslabše.

Zemlja mora biti zdrava, živa, da je tudi dobro okolje za korenine rastlin, samo v tem primeru rastline rastejo res dobro, so zdrave in pravzaprav veliko naše pomoči ne potrebujejo. Zdrava in živa zemlja? Pa saj zemlja ni živa! Seveda je, sicer je skoraj 95 odstotkov tega, kar držimo v rokah, mineralnega značaja, neživo. A za zdravje naših rastlin je zelo pomembnih prav tistih pet odstotkov, v katerih najdemo večino humusa, del tega so tudi zelo številni makro- in mikroorganizmi. Brez makroorganizmov, torej vseh deževnikov, take ali drugačne mrgolazni, organska gnojila ne bodo hranila rastlin. A zelo pomembni so tudi mikroorganizmi, neviden svet v tleh, saj samo oni lahko poskrbijo, da bodo korenine rastlin hranila sprejele, da bodo hranila v njihovi bližini. Imajo še številne druge vloge - od tega, da branijo rastline pred škodljivimi mikroorganizmi (boleznimi), do tega, da znajo hranila in vodo celo "pripeljati" do korenin. Seveda pa ima ta sposobnost omejitve. Večje število, predvsem pa tudi velika raznolikost (biodiverziteta) teh organizmov pa je odvisna predvsem od našega ravnanja z zemljo. Za zdravo in živo zemljo je nujen kolobar, da pa bo ta dovolj raznolik in predvsem širok, je treba načrtovati in tudi shraniti zapiske za naslednja leta.

Kaj je kolobar, verjetno veste

Mnogi menijo, da je kolobar samo nekaj izmišljenega, da ni tako pomemben. Saj gre tudi brez njega. Res je, pri nekaterih botaničnih družinah, kot so na primer razhudniki (krompir, paradižnik, paprika, jajčevec …), se posledice ozkega kolobarja pokažejo zelo pozno, po nekaj letih. So pa nekatere botanične družine zelo občutljive.

Na prvem mestu so zagotovo lobodovke, rečemo jim tudi špinačnice, med katere sodijo špinača, blitva, rdeča pesa, kvinoja, francoska špinača … Takoj za njimi so kapusnice oziroma širše križnice. A tudi pri krompirju, ki je na primer razhudnik, je močan napad koloradskega hrošča lahko posledica ozkega kolobarja. Hrošč namreč prezimi na ostankih rastlin v tleh. Je slabo gibljiv in ne leta veliko. Zato se naslednje leto na svoj plen odpravi peš - po nogicah. Če je torej greda s krompirjem (tudi z jajčevcem) daleč stran, hrošč morda sploh ne bo delal večjih težav.

En vzrok za potrebe po kolobarju je torej ta, da na rastlinskih ostankih vrtnin prezimijo tudi njihovi sovražniki - glive, bakterije, virusi, nekateri škodljivci.

Drugi vzrok je očem neviden. Rastline v tleh za sabo puščajo nekatere kemične spojine, ki praviloma njihovim potomkam in sorodnim rastlinam škodijo; tako narava preprečuje monokulture. Največ semena je običajno ob materinski rastlini - in če tega pojava ne bi bilo, bi se hitro razvile velike površine ene in iste rastline, s tem pa tudi idealni pogoji za širitev njihovih sovražnikov. Razmere v zemlji za rastlino so torej slabe, s tem pa je rastlina tudi manj odporna.

S stališča mikroorganizmov v zemlji je treba vedeti še nekaj: z vsako botanično družino so povezani različni mikroorganizmi. V širokem kolobarju jih imamo tudi veliko različnih, v ozkem pa se mnogi ne pojavijo več, s tem pa se pojavijo večje težave s temi rastlinami. Potem pa začnemo uporabljati sredstva za varstvo rastlin - vedite, da tudi "ekološki" fungicidi zelo slabo vplivajo na vse mikroorganizme, tudi koristne. In pridemo v začarani krog.

Pomnimo: kolobarjenje, ki pomeni, da na isto mesto pride čim kasneje rastlina iz iste botanične družine, je osnova zdrave zemlje, žive zemlje, s tem pa zdravega vrta.

Kaj ima kolobar z načrtovanjem

Za večino nas pravzaprav vse. Tudi sama sem kot zelo mlada začela delati na posestvu, kjer so se pridelovale zelo različne vrtnine - in to celo za seme, kar je še težje. Naslednje leto sem točno vedela, kaj in kje je raslo, še tretje leto je nekako šlo. V četrtem letu pa so tudi moji mladi možgani že odpovedali. Še huje je na vrtu, ki ga obdelujemo več let. Preprosto pozabimo, kaj je raslo na posamezni gredi pred dvema letoma. Naj pa povem, da je priporočen razmak med pridelavo posameznih rastlin na istem mestu zelo različen. Od dveh let pri manj občutljivih razhudnikih do treh let pri srednje občutljivih vrtninah, pri najbolj občutljivih, špinačnicah in križnicah, pa celo pet ali šest let. To pa si le redko kdo še zapomni. Zato je zelo smiselno, da si v januarju ali februarju na list papirja naredimo načrt, kje bo kaj raslo v prihodnjem letu.

Zakaj še je dobro načrtovati? Zato, ker se spomladanska sajenja in setve začnejo hitro - in nekako polnimo vrt z rastlinami, potrem pa nam kasneje, v maju, preostanejo spet iste grede za plodovke. In smo v težavah. Ozek kolobar je najpogostejša napaka, zaradi katere vrtnine na vrtu niso tako zdrave, kot bi si želeli. Kakšen je pravzaprav ta razmak, kolobar? Poznati moramo seveda botanične družine, sorodnost med vrtninami. Na srečo jih ni veliko. Potem pa moramo poznati njihovo občutljivost na ozek kolobar. Že prej sem omenila razhudnike, kjer povsem zadošča dvoleten kolobar.

Stročnice, upam, da jih vsi poznate, zahtevajo vsaj trileten kolobar. Enako velja za kobulnice, med katere uvrščamo korenček, peteršilj, zeleno, pastinak, pa tudi zelišča, kot so komarček, kumina, janež. Med košarice spadajo solata, radič, endivija, črn koren in tudi sončnice. A tukaj je majhna razlika. Solata lahko pride na isto mesto vsako drugo leto ali pa, če je tako lažje, spomladi solata, za njo še endivija, potem pa dve leti brez košaric. Drugače pa radič in endivija zahtevata triletni kolobar, enako velja za črni koren. Sončnice pa bi morale imeti še daljši premor, celo petleten. Tudi bučevke bodo povsem zadovoljne v triletnem kolobarju. Čebulnice oziroma lukovke, kot jim zdaj pravilneje rečemo, zahtevajo štiriletni kolobar, še bolje pa je, da pridejo na isto mesto vsako peto leto. Križnice in že prej omenjene lobodnice pa so izredno občutljive in potrebujejo vsaj petletni kolobar.

Kaj še lahko naredimo narobe

Vedno pogosteje opažam, da je jeseni na vrtu preveč radiča in endivije. Pravzaprav je cel vrt zasajen s tema vrtninama, nekaj vidim še kapusnic, pogosto pa ne brstičnega in listnatega ohrovta, ki bi morala biti na vsakem zimskem jedilniku ... morda le kakšen por in greda zimske solate. A vedite, da je radič dokaj občutljiv na ozek kolobar, zato ga potem rade napadajo koreninske uši, posebej če ga v želji po visokem pridelku še preveč gnojimo. Gnojenje pa je tako rakasta rana večine vrtičkarjev. Koreninske uši se potem kasneje raje naselijo na solati (sorodnica radiča je) in endiviji, a jih zaradi ozkega kolobarja potem zelo težko odpravimo. Zato je moj nasvet, da ne pretiravajte. Običajno dobim odgovor, da pojedo toliko solate - posebej pozimi. To je sicer res. A pridelamo je lahko samo toliko, kolikor nam omogoča velikost našega vrta.

Pred letom sem slišala odlično obrazložitev nekega ekološkega kmeta. Mogoče boste razumeli, kaj hočem povedati. Ko smo bili pred nekaj leti s pridelovalci na obisku na ekološki kmetiji, so enega od pridelovalcev vprašali, zakaj ima tako majhno število krav v reji. Pa jim je dogovoril, da jih samo toliko lahko na svoji kmetiji prehrani pravilno - tako, da so zdrave, zadovoljne, s tem pa mu dajo več mleka. Enako velja za vrt - če želite zdrav, dober pridelek zelenjave, lahko na določeni površini pridelate samo toliko, kot ta omogoča. V želji po več postane naša zemlja zanje negostoljubna, slaba, potem pa začnemo na vrtu opažati vedno več težav.

Vestno načrtovanje je v veliko pomoč tudi pri zdravstvenem varstvu vrtnin. Zato se dela kar lotite zdaj, ko je zunaj še vse sivo in narava počiva. Tako bodo ostali vaši možgani in prsti zaposleni, ne bo vas prehitro vleklo na prosto. Nujno prekrijte gredice s česnom, česnova muha bo kmalu na pohodu!