Ponovno se dogajajo žolčne razprave o dandanes očitno (nemogočem) mirnem sobivanju človeka z divjimi živalmi. Od pamtiveka in Erjavčevih časov si delimo razgibano krajino in zlasti gozdove s temi presnetimi zvermi - zlasti medvedom, volkom in risom, tudi šakalom. Po prelepi deželi med alpskimi vršaci in neskončnimi stepami, kjer je davno valovilo Panonsko morje, pa vse do Jadrana danes krožijo nadvse različni podatki o nenehno naraščajočem številu divjadi ter manjših in velikih zveri.
Razburjenje in nestrpnost sta veliki in še naraščata. Raj pod Triglavom naj bi gostil največ medvedov v Evropi, od nekaj deset do fantastičnih 1200 kosmatincev in še več. Sorazmerno menda narašča še populacija volkov, naši gozdovi gostijo tudi njihove sorodnike šakale, le plahi in skrivnostni risi so skromno zastopani. Kot drugod po svetu pa tudi manjše zveri uspešno osvajajo urbano krajino in se selijo celo v mesta.
Pisatelj in presnete zveri
Pa se najprej ozrimo v preteklost: veliki ljubitelj in poznavalec narave Fran Erjavec (1834-1887) je bil nadvse zanimiv v naši književnosti. O obdarjenem pripovedovalcu je veliko vedel, povedal in zapisal njegov prijatelj, pesnik Simon Gregorčič, ki je menda razpolagal s celotnim Erjavčevim obširnim in nedvomno ambicioznim opusom. Erjavec nam je želel zapisati in poljudno predstaviti vse tu živeče živalske in še rastlinske vrste. Tako so postopoma nastajale Podobe oziroma Slike iz narave. V prvi sliki v tretjem zvezku Vaj iz leta 1855 je objavil opis žabe v domači mlaki. Žal je veliko poučnega in hkrati zabavnega branja izgubljenega, tako tudi poglavje o ribah in drugih vodnih živalih. Seveda v Erjavčevih časih ni bilo ne googla ne avtov in je moral možak peš prehoditi ljubo domovino in še črpati iz klasičnih tujih pisnih virov. Koračil je po njenih ravnicah, hodil skozi doline in tesni, osvajal griče in se vzpenjal po hribovju ter prečesal gozdove, brodil po močvarah, preiskoval skrivnosti jezer, rek, potokov vse do žabje domovine mlake.
Kdo ali kaj ogroža koga ali kaj?
Ko še ni bilo kovinskih ovir
Domače in tuje živali so veliko več kot zabavno poljudno branje, Erjavec je bil namreč umetnik in naravoslovec, vsaj zelo blizu znanstvene pravilnosti in estetske dovršenosti. V mnogih počitniških potovanjih je prehodil hrvaško in slovensko zemljo, pri nas je najbolj poznal Goriško, Primorsko, Istro in Notranjsko in je pisal, "da na slovenski zemlji, kar je je od sinjega morja do Drave in Mure, ni (bilo) takih zveri, ki bi človeka zalezovale in ga iz zasede napadale in raztrgale. Pač jih imamo nekaj, ki so tako močne in divje, da utegnejo včasih ljudem biti v resnici nevarne. Vesele so, če jih ta pušča na miru. Toda človek ima drugo za bregom. Delajo mu škodo, na paši mu trgajo in davijo živino, v gozdu srne in zajce, s katerimi bi se rad sam okoristil, zato zveri preganja na vse kriplje, strelja jih in ubija, nastavlja jim pasti in zastruplja vabo, razdira njih brloge."
In tako je vse do danes, ko se zadeve še zapletajo in grozi vojna naravovarstvenikov proti tistim, ki na svoji koži občutijo posledice vse pogostejših srečanj z zvermi na pretesnem prostoru. Kako najti razumno in pravično naravno ravnotežje v svetu, kjer življenje uravnavamo le še po sebičnih koristih?
Zakaj medved lomasti po žitu
Erjavec piše, da je "naša najnevarnejša zverina medved, ki ga človek od nekdaj na vso moč zatira. Biva povsod po velikih goratih gozdovih, kjer v pečinah in med skalami najde zavetje. Največ jih je na Kranjskem, po prostranih gozdovih, ki pokrivajo svet okoli Snežnika ob hrvaški meji, od koder zahajajo v bližnje kočevske in ribniške gozdove … Na Štajerskem so ga dodobra iztrebili, Pohorje ga nima več, samo v Savinjskih (Solčavskih) planinah ga še časi slede, kamor pa lahko prehaja iz Kamniških hribov. Sploh se ta zver rado potepa daleč naokrog … Rado se oglaša pri čebelnjakih in si privošči kakšen panj … Po uradnih podatkih so na Kranjskem med leti 1870 in 1879 ubili 45 medvedov, leta 1879 jih je padlo kar petnajst … V Istri je bržčas zatrt. Tudi po Goriškem so jih iztrebili, edino na Bovškem, v Koritnici in na izviru Soče, v Trenti, se pokaže še kak kosmatinec … V Trenti so zadnjega medveda ubili 1871. na sv. Marka dan, ki bo vsem ostal v spominu: Cerkvenec Anton Tožbar strelja in zadene medveda. Ranjeni medved zarjove, zbere zadnje moči in se razkačen vrže proti lovcu, ki mu je zdrsnilo v snegu, mož pade in medved ga pograbi za spodnjo čeljust ter mu jo z jezikom vred odtrga …"
Volk se moža ne loti
V Erjavčevem času v naših gozdovih še ni bilo šakalov. Ljudi je bilo strah požeruha volka. Tako je naš poznavalec in uživalec narave med drugim zapisal: "Grdogledi je sicer boječ in strahopeten, toda kadar pritisne glad, takrat se ojunači in pograbi tudi otroka ali celo ženo. Volk je po velikosti in rasti podoben ovčarskemu psu. Medel je in koščen, čez trebuh preščipnjen. Na prvi pogled se mu pozna, da ga trapi vekovečen glad. Je močan in žilav kakor jeklo. Od psa se razlikuje po širokih, zastavnih prsih, po debelem vratu in po visečem repu, največ ga pa izdaja hudi in srepi pogled … Ne zatira se na Hrvaškem, od ondod namreč prihajajo volkovi čez Kolpo v Kočevske in Snežniške gozde, od koder časih zahajajo daleč v notranjo deželo, klatijo se po vsem Dolenjskem, Notranjskem, po Istri in vsako leto zaide kateri čez Nanos na Goriško, čez Hrušico pa na Gorenjsko. Volk je ponočna zver. Podnevi se skriva po gozdovih, kjer preleži in drema ves dan. Ponoči pa dirja okrog in prehodi hribe in doline, da si napolni vedno prazni in kruleči želodec. Žre vse, kar mu pride pod zobe, bodisi miš, jež ali lisica, kuščar, kača ali žaba. Ako najde mrhovino, nažre se je do sitega, lačen se poda v polje ter si glad potolaži z bučami, s koruzo ali celo krompirjem. Ker pa se loti divjadi, mu je človek tako neizprosen sovražnik. Leta 1879 je zaklal volk v Trnovskem gozdu v Krniškem lovišču v dveh ali treh dnevih 23 srn in srnjakov."
Kaj vidi ris skozi steno
"Nekdanji velikanski gozdi, v katerih je poleg medveda gospodaril ris, so poraženi. Človeški rod se je množil od leta do leta ter je zato gozde preobrazil v črte in laze, v njive in senokoše ali pa v kraške kamnite puščave … Strah pred risom je popolnoma prazen, vsaj pretiran. Groznejšega, nego je v resnici, ga delajo razne pravljice o njegovi nenasitni krvoločnosti in neverjetni bistrovidnosti. Ako bi bilo pravljici verjeti, vidi ris celo skozi steno. No, tudi to je mogoče, toda gotovo samo ondi, kjer je luknja v steni … Na slovenski zemlji je ris dandanes malone zatrt. Samo v velikih, že omenjenih Snežniških gozdovih se še nahaja, dasi je tudi ondi že na majhnem številu. Ondod pohaja, zlasti pozimi, po Javorniku, zaide tudi v Borovniške gozde in tja v Hrušico. Zadnjega so v okolici Ljubljane ubili 1870. leta ... Star ris tehta do trideset kil in je velik kakor srednji mesarski pes, samo da ni tako zalit in ne tako okoren.
Ne ponavlja rad
Na psa spominja tudi po visokih nogah, glava pa ga izdaja za zver mačjega plemena. Najlažje pa ga je poznati po črnih štrlečih čopkih na ostro prirezanih ušesih in po kratkem, na koncu črnem repu. Dlake je sivkasto rdeče, po trebuhu umazano belkaste, po životu in po nogah je rjavkasto pikast in lisast."
"Kakor vse mačke se tudi ris rad sonči raztegnjen ali na hrbtu ležeč. O mraku oživi in gre na lov, po katerem ga vodi največ čuda tenak sluh in tudi bister vid, nos mu pri tem ni v korist, ker tako slabo voha, da nobene divjačine ne more slediti … V drznem, do pet metrov dolgem skoku se vrže na plen, zadere mu ostre kremplje globoko v meso ter mu pretrga vratne žile. Ako se mu prvi skok ne posreči, ne skače rad v drugo. Tudi on dela največ škode med divjačino, zlasti srnami, v slast mu gredo tudi koze in ovce. Kakor volk, ali pa še bolj pohlepno, trga in kolje tudi ris brez usmiljenja, dokler čuti še kako živo glavo. Poročajo, da je v eni noči zaklal trideset ovac."
In spopad se nadaljuje vse do današnjih dni. Človek, ki si prisvaja vse večje dele nekdanje divjine, je - podobno kot glede vseh eksistenčnih zadev - seveda prepričan, da iznakaženi in utesnjeni divji svet s svojimi prebivalci ogroža prav njega. Rešitve so krute, čeprav bi bilo možno tudi zgledno, če že ne harmonično sožitje, če se ne bi ravnali zgolj po profitnih načelih. Ali morda v znameniti knjigi vseh - Bibliji (Stari in Novi zavezi) - kje piše, da je treba božje kreacije pobijati in z njimi služiti lepe denarce?
