V Baltskem morju se je 28. septembra 1994 razbesnelo hudo neurje. Iz Talina je v Stockholm takrat plul trajekt Estonia s skoraj tisoč potniki in je v zgolj tridesetih minutah potonil. Na plovilu z imenom Estonia je ob tem izgubilo življenje 852 potnikov, preživelo jih je 137. Zgodba o strašni nesreči, ki velja tudi za najhujšo civilno nesrečo po Titaniku zunaj vojnih obdobij, se je za vedno zapisala v zgodovino pomorstva in spomin narodov na severu Evrope.
Pred slabim letom je finska medijska hiša MTV Oy premierno predstavila osemdelno koprodukcijsko nadaljevanko, posneto po resničnih dogodkih na Baltskem morju - o tragediji trajekta Estonia, svetovno premiero pa je serija doživela na lanskem filmskem festivalu v Torontu.
V prvih dneh septembra (tri tedne pred trideseto obletnico nesreče) finska serija z vrhunsko produkcijo, izjemno igralsko zasedbo in poglobljenim pristopom do zahtevne obravnavane teme prihaja na prvi program Televizije Slovenija. Nadaljevanka Estonia na ganljiv in avtentičen način prikazuje posledice tragedije, ki je za vedno zaznamovala mnoge družine in širšo javnost na tem območju Evrope. Za države okoli Baltskega morja je nesreča poleg humanitarne tragedije pomenila tudi političen pretres. Nadaljevanka ne ponuja le dramatičnega pogleda v dogodke tiste usodne noči in preiskovanja nesreče, temveč tudi poudarja pomen resnice, pravice in človeške solidarnosti.
Finski pisec in švedski režiser
V ustvarjanje zgodbe za serijo je zagrizel finski pisec, scenarist in režiser Miikko Oikkonen, režirala pa sta jo Måns Månsson in Juuso Syrjä. Tako za scenarista kot za režiserja je bila nadaljevanka največji projekt doslej, ne nazadnje je celotna produkcijska ekipa štela kar pet tisoč članov. Izhodišče za serijo je bilo odkritje več kot 14.000 dokumentov uradnega skupnega odbora za preiskovanje nesreče, ki so ga ustanovile Finska, Švedska in Estonija in ki ga je finski nacionalni arhiv objavil leta 2019, je v Torontu lani pojasnil Miikko Oikkonen. Scenarist se je odločil gledalcu predstaviti zgodbo s treh zornih kotov - s finskega, švedskega in estonskega, torej iz narodov, vpletenih v tragedijo. "Ko sem se dokopal do gradiva iz preiskave, se mi je zdelo, da bi bilo prav to lahko zelo zanimivo raziskovati v seriji, ti trije vidiki treh narodov, veliko bolj kot sama katastrofa. Potem ko sem se pogovarjal s kolegi na Švedskem in v Estoniji in ugotovil, da ne vem ničesar o tem, kako se je tok dogodkov odvijal v njihovih državah. Takrat sem začutil, da sta širši obseg in tritočkovna perspektiva pravi pristop k zgodbi," je lani ob svetovni premieri pojasnjeval svoje delo Oikkonen.
Ta edinstvena perspektiva treh držav, ki odraža vpletenost Švedske, Finske in Estonije v pomorsko tragedijo in preiskavo, je menda prepričala in privabila k projektu tudi švedskega režiserja Månsa Månssona. Ko se je tragedija zgodila, je imel namreč dvanajst let, in kot večina Švedov je bil prepričan, da je trajekt Estonia "švedska zadeva". Šele ob prebiranju scenarija je razumel, da je šlo za večnacionalno katastrofo.
Kaj se je dogajalo v Estoniji?
Do danes ni veliko znanega o tem, kako je Estonia potonila ali kaj se je v tistem času dogajalo na ladji. Zdaj na svojevrsten način na ta vprašanja odgovarjata scenarist Miikko Oikkonen in režiser Mans Mansson, saj v seriji namreč pripovedujeta zgodbo, ki se je odvijala tisto noč in tedne kasneje. Njuna nadaljevanka je tako drzna in hkrati informativna za vse gledalce, ki neverjetne zgodbe izpred tridesetih let ne poznajo.
Osrednja lika serije sta Ari Luoma-Aho (Pelle Haikilla) in Mikaela Karlsson (Cecilia Milocco). Ari je član finske obalne straže, zadolžen za reševanje ljudi na liniji med Talinom in Stockholmom. Mikaela je duhovnica švedske cerkve, ki nudi duhovno podporo preživelim in svojcem žrtev nesreče. Čeprav se njuni skrbi za žrtve in preživele zelo razlikujeta, sta oba izredno pomembni osebi v celotnem dogajanju. Predana sta svojemu delu, sočutna in hkrati realna v podajanju zgodbe. Mansson je z režijsko dovršenostjo podkrepil prikazano stisko in razsežnost tragedije s sporočanjem, da gre za resnične ljudi in njihove travme, ki so jih izkusili ljudje severa Evrope.
Teorije zarote obstajajo in tresoča kamera
Kot pri številnih nacionalnih tragedijah so se tudi v zgodbi trajekta Estonia pojavile različne teorije zarote. Zapisi dogodka so pomanjkljivi in preiskave brodoloma so bile nekajkrat ustavljene. Znano je, da so ladjo Estonia uporabljali za prevoz orožja v času, ko je bila Estonija še del Sovjetske zveze, vendar ni jasno, ali je bilo na ladji orožje tudi, ko je potonila. Tako je tudi v seriji prikazano, da se švedska in finska vlada nista izogibali odgovornosti, a bolj zaradi pritiska javnosti kot pa česa drugega. Politična drama sicer ni veliko časa v glavnem planu televizijske zgodbe, a je za verodostojnost še kako pomembna oziroma nepogrešljiva. Vsaka stran tehta in išče razloge, odgovornost in možnosti, kaj bi lahko storili, da bi se izognili tragediji. Vseeno enostavnih odgovorov ni. Izpovedi preživelih pretresajo ne le Estonijo in Finsko, ampak tudi nekatere druge evropske države.
Nadaljevanka prinaša večplastno pripoved, ki združuje osebne zgodbe preživelih, preiskovalcev in družin žrtev, hkrati pa raziskuje skrivnosti, ki obkrožajo dogodek. Finska, Estonija in Švedska so po nesreči sicer ustanovile skupno preiskovalno komisijo, z njihovim končnim poročilom pa pravzaprav ni bil zadovoljen nihče in tako še dandanes ni povsem jasno, zakaj je trajekt potonil.
Ustvarjalci so se odločili, da bo za sam način snemanja uporabljena zelo "realistična kamera", ki se poslužuje bližnjega plana. Prav tako ima prikazovanje tiskovnih konferenc dodatno realistično noto, saj uporabijo tresoč posnetek kamere, kar daje občutek realnosti v času in prostoru. Še vedno pa tak posnetek ni moteč. Režiser Mansson, ki je pred leti sodeloval pri snemanju serije Černobil, je tudi s tonom oziroma zvokom ustvaril strašljivo ozračje, sploh v času samega potopa ladje.
Estonia je zgodba o politiki, o preživetju, o čustvenih travmah, hkrati pa obvešča o dogodku, ki ga je večina medijev zunaj severne Evrope morda prezrla. In čeprav gre za brutalen prikaz travmatičnega dogodka, vseeno pritegne in zadrži pozornost gledalca. Tudi odziv občinstva na Filmskem festivalu v Torontu je ustvarjalcem napovedal uspeh in potrdil njihove želje v času nastajanja zahtevnega projekta.
Roman Estonia
Trideset let stara tragedija v Baltskem morju je navdihnila pisatelja Avgusta Demšarja pri ustvarjanju zadnjega dela trilogije Vodnjaki. Ob izidu knjige je povedal, da je že dolga leta želel v svoje delo vključiti tragedijo iz leta 1994, saj se je nekoč z njeno zgodbo srečal v Talinu, ko je tam deloval kot gostujoči predavatelj. Ob tem se je pisateljeva domišljija razbohotila in v trilogiji Vodnjaki je našel priložnost, da kriminalista Vrenka poveže z Estonio.
Po kriminalnih romanih Cerkev in Tajkun je tako Demšar letos krog trilogije zaključil z romanom Estonia, ki je izšel pri Založbi Pivec. Zgodba se prične zdaj že davnega leta 1994, ko mlad par z otrokom obišče prijatelje na Švedskem. Starša se odpravita na izlet v Talin, v Stockholm pa se vračata s trajektom Estonia. Zgodi se brodolom in oba utoneta v ledenem Baltskem morju skupaj s še 850 žrtvami. Njuno deklico Ivo posvoji švedska družina.
Trideset let kasneje hčerka Iva želi spoznati domovino staršev in se z možem vrne v Slovenijo, odločita se obnoviti družinsko hišo v Vodnjakih. Pri popravilu vodovoda na dvorišču odkrijejo človeško okostje. Nenavadna odkritja zapletejo zgodbo, še več - pojavijo se celo novi umori, kar vzbudi zanimanje upokojenega kriminalista Martina Vrenka. Ugotovi, da je bilo truplo zakopano v dneh slovenske osamosvojitvene vojne, DNK-okostja pa žrtev celo povezuje s Švedinjo Ivo. Zgodba se vse bolj zaplete z novim umorom, ni pa tudi daleč vprašanje, kako je ta povezan z brodolomom Estonie.
