To, da bi mu ob njegovi stoletnici Tržaški pevski zbor Pinko Tomažič zapel pesem, ki opeva pogum in srčnost njegovih tovarišev, ki so se pred 81 leti tam daleč, na jugu Italije, pridružili partizanom, si je Alojz Bucik zaželel že lani, ko je vstopil v stoto leto življenja. "Prav lepo mi je pri srcu, da se še kdo spomni na nas, prekomorce," je bil tedaj hvaležen za obisk. "Bili smo mladi fantje, večinoma stari od 16 do 19 let, povsem brez vojaških izkušenj, a vendarle smo bili narodno zavedni. Vedeli smo, kaj je prav, in se tako tudi odločili," je poudaril Bucik in nam zaupal, da ga "prav boli odnos, ki ga imajo danes nekateri do naše zgodovine. S kakšnim zaničevanjem govorijo o tistih težkih časih, časih, ko smo se morali odločiti, ali se bomo uprli agresorju ali bomo njegovi hlapci."
Pinkoti so držali obljubo
Ko so v Avčah letošnjemu stoletniku 18. junija pripravljali veliko "fešto", kot se za tako visok jubilej spodobi, je predsednica krajevne skupnosti Avče Tina Križnič želela Buciku izpolniti njegovo veliko željo. A ker je bil dogodek sredi tedna in je bilo takrat težko zbobnati na kup več kot 50-člansko ekipo Pinkotov iz Trsta, ji je dirigentka zbora Pia Cah obljubila, da se v Avčah ustavijo v začetku julija, na poti na Most na Soči, kjer so Pinkoti 7. julija nastopili na slovesnosti ob 100. obletnici rojstva narodnega heroja Dušana Muniha, ki je padel leta 1945 v Borštu pri Trstu.
Alojz Bucik je resnično "korenina in pol", je bilo slišati med pevci
In Pinkoti so držali obljubo! Avtobus s tržaškimi pevci se je iz Kanala počasi vzpenjal proti Avčam, ko so se na manjšem trgu sredi vasi že zbirali domačini. Slavljenec je sedel pred svojo hišo na naslovu Avče 20, nedaleč stran, in opazoval dogajanje. Vedel je, kdo prihaja na obisk, tega mu domači niso mogli skriti, a kot da bi še vedno ne mogel verjeti ... "Nikoli si nisem mislil, da me bodo za stoti rojstni dan obiskali člani Tržaškega partizanskega pevskega zbora in mi zapeli," nam je zaupal Alojz Bucik.
Ko smo ga pobarali, kako je imeti sto let, se je le nasmehnil: "Ah, se mi zdi, da je že malo preveč teh let!" Ko to reče človek, ki pred tabo stoji pokončno, kot da si ne bi pred kratkim naložil že desetega križa; ki še vedno vozi avto in gre najraje sam po opravkih "v dolino"; ki želi biti samostojen in hčerki Lidiji, ki z družino živi nedaleč stran, dovoli le, da mu kaj skuha, za vse ostalo pa ji najpogosteje reče: "Pa kaj misliš, da sem nesposoben?"; ki se vsako jutro odpravi na sprehod do pokopališča na začetku vasi, da bi obiskal grob pokojne žene Matilde, pogosto ji nese tudi rože; ki še vedno vsak dan - in to brez očal! - bere Primorske novice, na katere je naročen "že od nekdaj", in je nedvomno med najstarejšimi naročniki našega časnika, v roke pa rad vzame tudi "kako zanimivo knjigo" ... Takrat se ti zdi, da leta sploh več nič ne štejejo in da se utegne celo uresničiti, kar je napovedal najstarejši aktivni članici tržaškega partizanskega zbora, 90-letni Anici Malalan iz Trebč: da bosta njen stoti rojstni dan praznovala skupaj.
Korenina in pol!
Alojz Bucik je resnično "korenina in pol", je bilo slišati med pevci, ki so želeli pozdraviti slavljenca in mu osebno čestitati za visoki jubilej. Vsakokrat, ko je kdo prišel do njega, je vstal in oprt na palico sogovorniku krepko stisnil roko. Vidno ganjen je nato v zavetju sence spremljal skoraj polurni koncert, ki so mu ga pripravili (zdaj že lahko rečemo "njegovi") Pinkoti, srce pa mu je še posebej močno zaigralo ob tisti priljubljeni Mi smo borci, prekomorci. "Ne le našega nonota, tudi vse nas v družini in, upam si trditi, tudi krajane Avč je obisk Pinkotov zelo razveselil. Kakšni glasovi, kakšna energija," je bila navdušena Alojzova vnukinja Nataša Leban. "V veliko čast nam je, da smo lahko izpolnili željo našega tovariša Bucika," pa je povedala Pia Cah.
Alojz Bucik je tako kar dvakrat praznoval stoti rojstni dan. Prvič 18. junija, ko so mu med drugimi prišli voščit tudi predsednik Zveze borcev Marijan Križman, Franko Pleško iz odbora AVNOJ Slovenija, dober poznavalec zgodovine prekomorcev, ki si prizadeva, da vloga in pomen borcev prekomorcev med drugo svetovno vojno ne bi šla v pozabo, in priljubljeni pater Bogdan Knavs, gvardijan samostana na Sveti Gori. Člani Združenja šoferjev in avtomehanikov Nova Gorica so svojega dolgoletnega predsednika Alojza Bucika posedli v mercedes in ga peljali od domače hiše do igrišča ob robu vasi, kjer so mu domači gasilci z vodnim curkom pripravili slavolok. Za dobro vzdušje pa je s prepevanjem partizanskih pesmi poskrbela Izolanka Marjetka Popovski.
