Ta zgodba se začne pred več kot dvema stoletjema, natanko 9. maja 1806 v Slavini pri Postojni. Tistega dne se je v tej vasi v kmečki družini rodil Janez Nepomuk Kalister. Bil je bister fant, komaj pismen, kaj več kot svojega imena in priimka ni znal napisati, bil pa je zelo podjeten. O njem obstaja tudi neka legenda, po kateri naj bi se v času, ko se je Napoleonova vojska umikala iz Ilirskih provinc, dva francoska vojaka na njegovem domu, kjer sta prenočevala, pogovarjala o nekem skritem zakladu, ki naj bi ga on ponoči odkopal in skril drugam. To legendo omenja revija Kronika v številki, ki je izšla leta 2010. Njegovo življenje pa je dokaj podrobno opisano tudi na Wikipediji.
Janez Nepomuk Kalister
Ko je bil star 15 let, je začel trgovati z žitom in usnjem, potem je dobavljal seno in oves za kobilarni v Lipici in Prestranku. Korak naprej je naredil, ko je dobil v zakup nekatere davščine, in leta 1840 je bil že tako bogat, da je kupil graščino Mlinski dvor pri Postojni, v istem času pa je kupil tudi prvo hišo v Trstu, kjer se je ukvarjal z domala vsemi dejavnostmi, ki so bile v tistem času donosne: z nakupom ladij, predilnico bombaža, posojanjem denarja. Bil je verjetno najbogatejši Slovenec v mestu, ki se je močno razvijalo, ker je v času velikega preseljevanja in bogatega trgovanja postalo uradno avstrijsko pristanišče.
Premoženje je zapustil nečakoma
Vendar Kalister ni bil skopuh. Veliko je daroval v domače kraje, tudi cerkvi na Slavini, ustanovil je posebne sklade za živinorejce in sadjarje na Pivškem ter s štipendijo omogočil številnim dijakom in študentom obiskovanje šol in univerz. Pomagal je številnim prebivalcem na Pivškem, ki so se znašli v težavah. V Trstu je bil zelo priljubljen, decembra 1864, ko je umrl, je njegovemu pogrebu sledilo več tisoč ljudi, med temi 80 duhovnikov. Njegov nagrobnik je bil baje prvi s slovenskim napisom na tržaškem pokopališču.
Obnova bo stala okoli sedem milijonov evrov
Janez Nepomuk Kalister ni imel otrok in glavnino premoženja je zapustil dvema nečakoma, to sta bila Franc Kalister in Josip Gorup, katerih šolanje je podpiral. Nekaj časa sta skupaj upravljala premoženje, nato sta se razšla. Gorup se je preselil na Reko, kjer je dodatno obogatel, imel je veliko otrok, bil je med najuspešnejšimi podjetniki, povzpel se je zelo visoko, leta kasneje kot poslanec tudi v deželni zbor Kranjske, bil je v stiku z ljubljanski županom Ivanom Hribarjem, med njegovimi mecenskimi deli pa je ustanovitev dekliškega liceja v Ljubljani, ki so ga zgradili po načrtu arhitekta Maksa Fabianija; zgradba, Mladika, je danes sedež slovenskega zunanjega ministrstva. Ampak Gorup nas pri tej zgodbi ne zanima.
Franc Kalister, rojen prav tako v Slavini leta 1839, je ostal v Trstu. Bil je uspešen podjetnik, velik slovenski domoljub in denarni podpornik slovenskih društev v Trstu, med drugim slovenskega dnevnika Edinost. Trst je v tistem času cvetel, konec 19. stoletja se je mesto povečalo, veliko Slovencev se je preselilo s podeželja in niso bili vsi delavci ali služkinje. Veliko jih je obogatelo, Slovenci so imeli banke in podjetja, bili so pridni in uspešni. To je bilo v tistem času za italijansko jedro Trsta zelo moteče.
Franc Kalister zgradi palačo ...
Lahko si samo predstavljamo, kako so meščani sprejeli Kalistrovo odločitev, da leta 1879 zgradi v središču mesta, na trgu pred postajo Južne železnice, ki je še danes glavna tržaška železniška postaja, veliko petnadstropno palačo; v pritličju je bilo skladišče, kajti Kalister je tudi trgoval s tekstilom, dve nadstropji sta bili namenjeni njegovemu stanovanju, v tretjem nadstropju so bile pisarne njegovih podjetij, v zadnjem nadstropju je stanovala služinčad. V tistem času se je italijanski iredentizem močno okrepil in leta 1882 je bil na smrt obsojen in usmrčen Wilhelm Oberdank, ker je pripravljal atentat na cesarja Franca Jožefa. Oberdank - njegovo ime so kasneje poitalijančili v Guglielmo Oberdan - velja za prvo smrtno žrtev italijanskega iredentizma, ki je bil takrat uperjen proti Avstriji; sovraštvo do Slovencev se je razplamtelo kasneje, po prvi svetovni vojni in vzponu fašizma.
Franc Kalister je umrl leta 1901. Bil je oženjen, imel je dva otroka, eden je umrl v otroških letih, drugi sin je še upravljal premoženje, ki je začelo počasi kopneti. Umrl je leta 1948 brez potomcev. Tako je rodbina ugasnila. Ostala pa je velika palača, ki je počasi propadala. Zamenjala je nekaj lastnikov, ki v njeno ohranjevanje in obnovo niso veliko vložili.
... in ta je žalostno propadala
In tu se začne drugi del zgodbe. Tokrat v živo, ne več na osnovi zgodovinskih zapisov. Sogovornica je gospa Barbara Lokar, upraviteljica nepremičninske družbe Fincat s sedežem v Trstu. Gre za družbo družine Lokar, ugledne slovenske družine, ki nadaljuje dolgoletno tradicijo družine Polojaz, katere dolgoletni lastnik in upravitelj je bil Libero Polojaz, ded gospe Lokar. Danes ni več v rabi beseda mecen, ki je veljala za oba Kalisterja in Gorupa, ampak družina Polojaz je, tudi preko svoje fundacije, veliko prispevala k delovanju kar nekaj organizacij slovenske manjšine na Tržaškem, sama družba Fincat pa je lastnica prostorov, v katerih domuje nova slovenska knjigarna v središču Trsta. To so ugledni prostori, lepo opremljeni in brez odločilnega sodelovanja lastništva odprtja slovenske knjigarne ne bi bilo.
"Pred približno 30 leti sta inženir Zini in moj oče kupila tri nadstropja palače Kalister," začne pripovedovati Barbara Lokar. Zini je bil znan tržaški podjetnik, gradbenik in nepremičninar. Z Lokarjevim podjetjem Fincat sta ustanovila podjetje Zifin in to podjetje je odkupilo tri nadstropja palače, pritličje in prvo nadstropje je odkupila Tržaška kreditna banka. Precej let kasneje je inženir Zini umrl in njegovi dediči so delež prodali, banka je šla v stečaj, zamenjalo se je kar nekaj lastnikov. "Ugotovili smo, da palača propada, in nekaj je bilo treba narediti, jasno pa nam je postalo, da to lahko naredimo samo, če smo sami edini lastnik," pripoveduje Barbara Lokar in pojasni, da so odkupili še preostale prostore.
Pa se je pojavil podjetnik iz Riminija
Dolgo so razmišljali, kako naj bi palačo obnovili, in najenostavnejša rešitev bi bila, da bi jo preuredili v stanovanjski objekt. "Potem se je pojavil neki podjetnik iz Riminija, ki ima v Italiji pet hotelov, in predlagal, da bi v palači Kalister odprli hotel. Trst se je v zadnjih letih turistično močno razvijal, postal je zanimiva destinacija za Italijane in tujce, lokacija na trgu pred glavno železniško postajo in nedaleč od starega tržaškega pristanišča je izredno privlačna, tukaj so v pripravi pomembni načrti za gospodarski razvoj. Predlagal je, da bi palačo preuredili v hotel visoke kategorije, v pritličju bi bila restavracija, odprta za javnost, v nadstropjih najmanj 90 sob, on pa bi hotel prevzel kot najemnik. Predlog se nam je zdel zanimiv in dogovorili smo se." Seveda nekaterih storitev ne bo. Hotel ne bo imel lastne garaže, ampak je ob postaji je velika garažna hiša. Tudi bazena ne bo, kar bi lahko bila ovira za priznanje kategorije pet zvezdic, bodo pač samo štiri. Ampak lokacija je edinstvena, središčna, lahko dostopna, tik železniške in avtobusne postaje, le nekaj minut peš do strogega mestnega središča.
Pravi čas za nov hotel v Trstu?
Pa je to res najprimernejši čas za odpiranje hotela? "Trst je turistično zelo zanimiv, obiskujejo ga Italijani in tudi tujci. Smo optimisti, prepričani, da bo tako tudi po pandemiji. Če pa se bo turizem zaustavil, če ljudje ne bodo več tako množično potovali po svetu, lahko računamo predvsem na italijanske goste. Že letos poleti smo lahko ugotavljali, da kriza ni dosegala zastrašujočih napovedi in so Italijani veliko potovali po Italiji," glasno razmišlja Lokarjeva.
Družba Fincat bo v dogovoru z najemnikom palačo prenovila in preuredila. To ni lahek posel in Lokarjeva pripoveduje, da so dogovarjanja s spomeniškim varstvom zelo zahtevna. Uskladiti je treba namreč zahteve spomeniškega varstva s standardi, ki veljajo za take hotele. Podrobnosti je veliko, od zamenjave oken, ki so v glavnem dotrajana dvojna okna še iz 19. stoletja, do notranjih vrat, ki ne ustrezajo protipožarnim predpisom, pa do parketa, ki je, kjer je še ohranjen, star in preperel. Iskanje kompromisnih rešitev je težavno, vendar je optimistka; ne nazadnje je občina že odobrila nekaj gradbenih dovoljenj, tudi pročelje palače je že prekrito z zidarskim odrom, kar potrjuje, da dela že tečejo. Gre za veliko investicijo, vredno okoli sedem milijonov evrov. Predvideli so, da bi hotel odprli v letu 2022, morda se bodo zaradi pandemije covida-19 dela nekoliko zavlekla, morda v leto 2023.
Je še kaj izvirnega?
In kaj bo ostalo od nekdanje palače, kaj bo spominjalo na družino Kalister? "Zagotovo grb na pročelju s črkama F. K., torej Franc Kalister, v notranjosti pa žal bore malo. Seveda stopnišče, nekaj poslikav, ki so ohranjene, tudi nekateri kamini, ki še obstajajo, skratka, kar se da ohraniti, bo ohranjeno. Žal ni ostalo nič, kar bi spominjalo na družino Kalister. Ni pohištva, ni slik … Tistega, česar ni, ni mogoče ohraniti, žal …" zaključuje Barbara Lokar svojo pripoved in še dodaja: "Ta palača je bila slovenska, že 30 let je spet v slovenskih rokah in tako bo tudi v prihodnje." V brk tistim, ki so Slovence vedno izrinjali iz mestnega jedra na obrobje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
