Ko sem se preselil na omenjeni naslov, je na ožjem območju moje hiše stala frančiškanska cerkev s samostanom. Na nasprotni strani ulice je stal svetovno znani hotel Slavija z živo glasbo, teraso in bifejem v pritličju. Poleg gostov iz vsega sveta je gostil tudi elitne plese Mariborčanov in vsaj tretjino dneva je v njenem baru preživel Božo Podkrajšek. Ali se ga kdo še spomni? Slavija je bila tudi bazni hotel za Zlato lisico. V njej so prebivale največje smučarske zvezde. Danes v pritličju prodajajo solato, krompir in zelje. Daleč smo prišli.
Malo severneje, onkraj Partizanske ceste, ki je bila takrat še nabita s prometom, tako kot vse ulice v soseski, vključno s Slovensko, Vetrinjsko in Grajskim trgom, je bila znamenita Modna hiša,v kleti pa Emona, dobro založena trgovina tudi s tehničnim blagom, pa seveda obvezen bife. Nad njo so bila v mogočni stavbi z naslovom Partizanska 3-5 znana mariborska podjetja: Ferromoto, Založba Obzorja, Hidromontaža in Komunaprojekt. Vsa, razen Komunaprojekta, so propadla, ni jih več. Komunaprojekt je bilo elitno projektantsko podjetje, v katerem so bili zbrani odlični mariborski arhitekti, med katerimi je treba omeniti arhitekta Branka Kocmuta, ki je zasnoval urbanistični načrt centra mesta in lociral večino objektov, ki sedaj predstavljajo okolico mojega doma.
Naprej, do Astorie in Grajskega trga, mi niti ni bilo treba iti, saj je bilo okrog naše hiše dovolj živahno. Ob njej je zrasla poslovna stavba Inženiring biroja in enote Nigrad kanalizacija. V pritličju te zgradbe je bil znameniti bife Meblo, ki je med ljudmi dobil ime po trgovini s pohištvom v pritličju naše hiše. Zraven je bila še trgovina Mladinske knjige. Bife je bil od jutra do večera nabito poln, kot mestni avtobusi v prometnih špicah; težko je bilo iti mimo, ne da bi te kdo potegnil vanj.
V istem kareju med Ulico Vita Kraigherja in Kopališko ulico se je takrat še nahajalo mestno kopališče, po katerem je ulica dobila ime Kopališka ulica. Nasproti kopališča je bila zgrajena upravna stavba Večera, uglednega dnevnika. V zlati dobi je imel Večer 100 tisoč izvodov prodane naklade. Znameniti novinarji pa so organizirali izlete za bralce Večera, pa piknike in še marsikaj. Ob zgradbi Večera je bila trgovska hiša Merkur, kjer se je dobilo vse, od igle do lokomotive; lokomotivo seveda kot igračo znamenite Mehanotehnike iz Izole, ki je tudi ni več, tako kot ne Merkurja.
Za Merkurjem se je v zgradbo vselila Probanka, ki je zgradbo olišpala, da je kaj. Naj se vidi razkošje! Pa je razkošje trajalo le malo časa, saj je tudi banka propadla, tako kot Merkur, ostala pa je svetleča fasada, ki še danes priča o lišpu in zapravljanju.
Kmalu po tem, ko sem se vselil v našo hišo, so severno od nje pričeli graditi stavbo SDK, Službe družbenega knjigovodstva, ki je skrbela za red v financah takrat skoraj izključno državnih podjetij. Marsikdo je lahko hvaležen SDK, da ima pokojnino, saj so tam skrbeli, da so bili pred izplačilom plač poravnane vse obveznosti in tudi prispevki za pokojnine. Danes zgradba propada.
Še malo severneje ob frančiškanskem samostanu je takrat zevala globoka jama, saj so župana ustavili, preden bi začel graditi veleblagovnico. Župana se niso usmilili, luknje pa se je usmilila Komunalna banka Maribor, ki je zgradila mogočno bančno stavbo; sedaj, po petdesetih letih, se ji slabo piše. Ni več ni ponos mariborskega gospodarstva, ni več v slovenski lasti in najverjetneje jo bodo Ogri preselili v Ljubljano.
Ob Merkurju je bilo sprva neurejeno parkirišče, nato pa je zrasla upravna stavba Veme, Veletrgovine Maribor, ki je imela sto poslovalnic in kjer smo Mariborčani dobili skoraj vse, kar smo potrebovali. Česar pa ni bilo mogoče dobiti pri Vemi, smo dobili v Lipnici. Veme že dolgo ni več. Propadla je tako, kot je skoraj vse v Mariboru. Poslovna stavba še stoji in v njej domujejo razni uradi, v pritličju pa sameva Likovni salon.
Ob Titovi cesti, južno od Slavije vse do Ulice kneza Koclja, je zeval na pol prazen prostor: makadamsko parkirišče, trgovina Smreka, kjer so prodajali premog in drva, pa gradbeni material in celo cement, če so ga dobili. Pa še dve stanovanjski hiši sta bili, ena ob Ulici Vita Kraigherja, druga pa ob Ulici kneza Koclja.
V Maribor pa so prišli neki prevaranti z juga in mestu ponudili gradnjo luksuznega hotela z igralnicami, bazenom in še marsikaj na tem prostoru. Zasedli so celoten prostor, skopali globoko luknjo, in ko je luknja bila skopana, so sporočili, da za nadaljevanje gradnje denarja ni in naj mesto luknjo odkupi in poskrbi, da bo zapolnjena in odpravljen nered, ki ga je mogočna luknja povzročila. Mesto je moralo luknjo odkupiti in po velikih mukah zgraditi podzemne garaže, kjer je prostore dobil tudi najboljši sosed in nam stanovalcem Ulice Vita Kraigherja omogočil nakup prehrambenega blaga.
Vmes smo dobili svojo državo in upanje, da nam bo bolje.
Nad garažami je zrasel City s trgovinami, bifeji, picerijo. Nad vsem tem pa so bili poslovni prostori. Pa vse, kar se v Mariboru zgodi, propade in propadel je tudi City, ki sedaj sameva in ostaja le še spomin na slavne dni, ko je gostil znamenito Esmeraldo, ki je City napolnila do zadnjega kotička in je bila resna nevarnost, da se hiša zruši. Od znamenitega Cityja živi samo še južna polovica, kjer deluje davčna uprava in nekaj uspešnih podjetij.
Danes je vse propadlo. Ni več ... Lahko bi še našteval, česa vsega ni več, kar je bilo in kar je Mariboru dalo videz uspešnega in cvetočega mesta.
Samo petdeset let je minilo, pa ni več Slavije, ni več Merkurja in tudi Večer se je pobral iz svoje hiše. Gradbeniki so nam zapustili nedokončan skelet, ki žalostno propada ob Ulici slovenske osamosvojitve, ki je bila prvotno Kopališka in kasneje Svetozarevska ulica. Kdo ve, če bi še bila Kopališka, bi mogoče skelet kdo dokončal.
Župan Kangler nam je uredil Trg Leona Štuklja, kjer so občasno prireditve. Najbolj obiskano je martinovanje, kar priča, da se Mariborčani spoznamo na vino, ga nadvse obožujemo, manj pa vinograde, ki obrobljajo sever mesta.
Da pa ni vse črno, je v tem znamenitem kareju Narodni dom. Včasih je bil tam Dom JLA, ki so ga baje Mariborčani podarili slavni Jugoslovanski ljudski armadi in se ji oddolžili za osvoboditev. Danes je to zopet Narodni dom, ki je postal uspešni kulturni center mesta.
Kdo ve, kaj bo čez petdeset let.
