Preživeti okusno popoldne ali večer v Hiši Franko je vzgib za prihode dobrojedcev z vsega sveta. Nekateri pridejo v Posočje zgolj zaradi obeda pri Ani Roš, precej pa je takšnih, ki obisk podaljšajo in povežejo z drugimi gastronomskimi doživetji v regiji. Najbližje vinske kleti v Furlaniji in Brdih so oddaljene dobre pol ure vožnje, v Posočju pa je nekaj izpostavljenih gostišč in drugih ponudnikov, ki kličejo po obisku.
Med množičnostjo in butičnostjo
Posoški turizem je ujet med množičnost in gnečo na eni strani ter butičnost in ekskluzivnost na drugi. Za sobivanje teh dveh konceptov je med Trento in Kanalom verjetno dovolj prostora, a je zanj nujno kakovostno in usmerjeno upravljanje destinacije ter udejanjanje zavez o zelenem in trajnostnem turizmu.
Kaže, da bo letošnje leto rekordno in bodo v Posočju prešli mejo milijon turističnih prenočitev. Največ v apartmajih in kampih, saj je hotelov komaj za vzorec, med njimi pa le nekaj butičnih namestitev višjega razreda, ki ponujajo tako udobje kot mir in diskretnost.
V tej kategoriji so gotovo najbolj izpostavljena Nebesa nad Livkom pri Kobaridu, "štiri hišice za dva, ujete na razgledni terasi med nebom in zemljo", koder gospodari Maja Roš Kanellopulos s soprogom Samom, in Kekčeva domačija v Trenti, nekoliko naprej od izvira Soče. "Tu smo zares v osrčju Julijskih Alp, tam je Jalovec, na drugo stran Prisojnik in Razor, zadaj Triglav," bos, v neposrednem stiku z mehkim tepihom iz materine dušice, zanosno pove Mitja Lo Duca, ki je trentarsko domačijo, na kateri so pred pol stoletja snemali film Srečno, Kekec! prenovil za turistično rabo. Gostje v suitah in nekoliko odmaknjeni hišici za dva so v veliki večini tujci, v pomembni meri Američani, ki iščejo mir in spokojnost. Kekčevo domačijo imajo radi mladoporočenci, za kosilo ali večerjo pa se je treba dogovoriti. Zna se zgoditi tudi kakšno presenečenje, da gostiteljema Joži in Mitji pomaga kateri od znanih kuharskih mojstrov. Glede vinske spremljave ni skrivnosti: v glavni vlogi so ekološka vina iz kleti Ducal v Svečini na Štajerskem, koder še eno dodelano zgodbo Mitja Lo Duca ustvarja s sinom Timom.
"Uspel sem kupiti še eno hišo tam čez, ko jo obnovimo, bo tudi ta na voljo gostom," pravi ob slovesu na pragu mistične Kekčeve domačije Mitja Lo Duca, ki pa ga skrbi preveč naključjem in stihiji prepuščeni turizem v Posočju. Kakorkoli, pri njih so odločeni, da ostanejo trdno na začrtani poti. Tudi z dediščino Kekca se bodo letos, ko je okrogla obletnica snemanja filma, tesneje povezali.
Zadnja sredozemska stopnica pod alpskimi vršaci
Kobarid je kulinarična prestolnica Posočja, o tem ni nikakršnega dvoma. Nekoč so bili tamkajšnji gostinci povezani v Kobariški krog, pripravljali so in še vedno pripravljajo kulinarični festival, Jestival, dokumentarec o Ani Roš in Posočju na Netflixu pa je pripeljal nove goste. "Prvi dve leti po Netflixu sta bili res dinamični," se spominja Aleš Hvala iz družinskega hotela Hvala Topli val v središču mesta, ki je s soprogo Tanjo ter sestro Vesno in njenim možem Gorazdom, glavnim v kuhinji, zdaj vez med starši, Cvetko in Vladimirjem, začetnikoma družinskega posla, in mlajšo generacijo, Žigo in Nejcem, ki suvereno obvladata ples med mizami v restavraciji Topli val. Takšno ime ima restavracija v hotelskem pritličju z razlogom, saj sta se Cvetka in Vladimir pred skoraj petimi desetletji vrnila v Kobarid iz Portoroža z zamislijo o ribji restavraciji. Včasih so k njim prihajali večinoma italijanski gostje, zdaj jih je veliko manj, a Topli val ohranja dolgoletno usmeritev in je neke vrste zadnja sredozemska stopnica na poti do alpskih vršacev. Poleti so na terasi v večini nemško govoreči gostje, radi pa prihajajo tudi domačini, saj je "Topli val v Kobaridu najboljša tolminska gostilna".
"Vsak drugi dan grem zgodaj zjutraj na pot in opravim standardni krog, da v kuhinjo pripeljem najboljše možne surovine. Ni mi težko, rad vozim," pravi Hvala. Najprej gre v Videm, se spusti v Gradež, prek Trsta pride v Istro, v Ljubljani se dobi z dobavitelji iz Kvarnerja. "Pri vsakem jemljem tisto, kar ima najboljše in kar so ulovili. Zavedam se, da kakovost stane, a smo se odločili, da na poti od morja do krožnika ne delamo kompromisov," odločno pove.
Magnet za izletnike in počitnikarje
Soča in z njo vse Posočje sta močan magnet za izletnike in počitnikarje. Motivov za prihod je precej, med najbolj izpostavljenimi so dejavnosti na reki, pohodništvo in kolesarjenje, jadralno padalstvo, muharjenje, dediščina prve svetovne vojne in soške fronte, veliko je tudi tranzitnih turistov, zlasti motoristov, ki naredijo ovinek za izlet ob turkizni Soči. Peščica gostov v Posočje pride zaradi gastronomije, v prvi vrsti zaradi mednarodno uveljavljene kuharske mojstrice Ane Roš, ki ima na pročelju Hiše Franko v Starem selu pri Kobaridu dve Michelinovi zvezdici.
V Toplem valu zagovarjajo pripravo jedi s čim manj posegi. Uvod naj bo surov, to je skoraj nujno priporočilo. Ondan so bili po nekaj istrskih ostrigah v primerjavo dani karpačo iz orade in brancina, prav poseben izziv pa je bilo okušanje trisa rakcev: sladkastih rdečih kozic iz morja ob Siciliji, mesnatih, polnih modrih kozic iz Severnega morja in sladko-slanih kvarnerskih škampov. "Malvazija Fon 2021 ima dovolj mineralnosti, da bo povezala okuse," priporoči vinsko spremljavo Žiga Hvala, hišni somelje, ki nima zadrege pri svetovanju glede vin, obenem pa je mentor in sodelavec nekaj let mlajšemu bratu Nejcu. Vinska karta je strukturirana, izbor izžareva eleganco, ki jo terjajo morske jedi, obenem pa je dovolj mednaroden, da pokrije čim širšo paleto okusov. "Izziv so vina pravih letnikov in medletniške primerjave, kar zanima tudi goste," pove Žiga. Zamisli, kaj vse bi moralo biti v kleti, je neskončno, a je družinski dogovor, da gredo korak za korakom.
Po školjkah in ribah, ki jih sfilirata spretno in urno kot kje v Dalmaciji, gosta na koncu obeda zelo nazorno spomnijo, da je v Kobaridu, saj prinesejo na mizo ikonično krajevno jed, kobariški štrukelj po receptu pokojne none Pepce, ki pa ga s sladkim vinom iz kleti Gordia povežejo s toplim Sredozemljem. Ko pride mimo še Ana Roš v družbi novinarke Lonely Planeta in pohvalita fante, je še bolj jasno, da je Topli val v vrhu slovenske ponudbe morskih jedi. In do morja pravzaprav ni daleč: z bližnjih hribov se ob lepem vremenu svetlika tam doli na jugu.
Bistro Polonka v hiši s sinjim pročeljem
Par korakov stran je v hiši z nezgrešljivim sinjim pročeljem Polonka, priljubljeni bistro Valterja Kramarja, gonilne sile kobariške gastronomske scene zadnjih dveh desetletij. Trdno je stal za preporodom Hiše Franko, s strastjo in odprtostjo za novo pa je gotovo močno vplival tudi na karierno pot nekdanje soproge Ane Roš, ki se je zaradi kuhalnic in loncev odrekla diplomatskemu parketu. Kramar, ki se je v domači gostilni zapisal gostinstvu, je imel v mladih letih nekaj sreče, da se je zbližal z Joškom Sirkom iz Subide, kritičnim in prav tako iščočim gostincem, ki je na italijanski strani Brd trasiral pot k ustreznemu razumevanju dediščine za sodobno gastronomsko rabo. Mladega Kramarja je skupaj z Matejem Tomažičem iz Majerije v Vipavski dolini usmeril v someljejstvo in na pot odkrivanja novih okusov in njihovih podob. Kar tesno sta Kramar in Sirk povezana še danes, ne nazadnje v Emiliji Romanji pod zemljo skupaj starata planinske sire. Ti so nasploh Kramarjeva strast, posebej igriv postane njegov nasmešek ko ponudi dolga leta zorjen sir. Izbor staranih tolminskih sirov je zato obvezen krožnik v Polonki, prav tako frika in angleški rostbif, kultni krožnik Hiše Franko vse od njenega odprtja leta 1973. Z idrijskimi žlikrofi s pestom iz luštreka in njoki z jagenjčkovo bakalco se Kramar sprehodi po širši regiji, divjačina in postrvi pa so posoški standard. Seveda so na sporedu tudi kobariški štruklji. Polonka je priljubljen lokal, v sezoni se napolni pozno popoldan, ko lakota premaga utrujene rekreativce.
Kramar je v Polonki pustil več pečatov. Enega s pivom Feo, poimenovanem po legendarnem kobariškem pesniku in nasploh umetniku Ivanu Volariču Feu, avtorju duhovite domislice "najlepša jutra so zjutraj". Mikropivovarna izdeluje šest različnih piv, eno od njih, Feo Fora, zori v gruzijskih kvevrih pri vinarju Urošu Rojacu na Gažonu. Kramar ima tudi zelo dober vpogled v svet sonaravno pridelanih vin, konec koncev je tvorec vinske podobe Hiše Franko. V Polonki ima sicer kratko, a referenčno vinsko karto, pod pultom pa vselej kakšno presenečenje. V bistvu pa je gostitelj stare šole: z enim očesom vselej pri mizah z drugim pa na vratih, da pozdravi goste ali se poslovi od njih. Ko ugasnejo luči v kuhinji, je Polonka barček, po potrebi tudi s plesiščem ...
Kramarjeva sled je vtkana tudi v manjšo prodajalno vin Drink Slo Wine, ki jo ima v središču kraja Alen Audič, Mariborčan, ki je delal v Hiši Franko v njegovem vinskem "oddelku" in se odločil, da bo ostal v Kobaridu ter sonaravna slovenska vina predstavljal mednarodni publiki. Pravi, da so odmevi dobri in da se po degustaciji marsikdo odloči za nakup vin, kakršnih dotlej še ni okušal, nekatera med njimi je zaradi mikro serij tudi težko izbrskati. Med drugimi so v Audičevem portfelju Štajerci Urbajs, Zorjan, Šuman, Matic, Keltis in Valentan, med Primorci pa denimo Batič, Štemberger, Fon, Nando, Gordia …
Na robu Kobarida je znamenita Mlekarna Planika, steber živinoreje in kmetijstva v Posočju, ki vedno znova navdušuje s svojimi izdelki, v muzeju ob njej in na kmetiji pri Bovcu pa turistom tudi nazorno pokažejo, kaj in kako delajo. Par minut vožnje proti jugu je tik ob cesti v Idrskem še ena tradicionalna postojanka, gostišče Jazbec, ki ima tudi 20 sob. Njihova ponudba je klasična, pravzaprav železni repertoar s kar močnim lokalnim dotikom. Da je priljubljena, pričajo številni avtomobili in motocikli pred njo. "Nikoli ne vemo, kako bo. Tudi če ni nikogar, se lahko v trenutku ustavi skupina motoristov in je že polno," pripoveduje vselej nasmejani Boštjan Jazbec. "Zdaj delamo cele dneve. Ko zapade sneg, pa zapremo in jaz grem tja gor," pokaže navdušeni deskar proti hribom.
Spokojno presenečenje v Logu pod Mangrtom
Bovec, najbolj turistični kraj v Posočju, je gastronomsko precej bos, nekaj domiselnih uličnih jedi ponujajo na osrednjem trgu. Hotel Dobra vila nima več restavracije "za izven", a dobrojedce čaka izjemno prijetno presenečenje v Logu pod Mangrtom, koder imata gostilno zakonca Yuki Nakao in Tomaž Sovdat, domačin iz bližnje vasi Kal - Koritnica. Spoznala sta se v Hiši Franko, delala tudi v Dobri vili, zdaj pa sta že nekaj let na svojem, v Restavraciji Mangrt. V jedilnicah v hiši z debelimi zidovi so predmeti in oprema iz prejšnjega stoletja, mir in umirjenost pa sta svetlobna leta stran od vrveža ob Soči.
Gost nima veliko izbire: štiri ali šest hodov. Začne se s filigransko natančnimi pozdravi iz kuhinje z različnimi variacijami ovčjih in kozjih sirov, k opečenim jelenovim jetrom je čips s sardoni. Lokalnost okrepi polenta s krompirjem na češnjevem džemu s kozjim sirom in pehtranom, ta se ponovi v nenavadno okusnem in svojskem sladoledu iz ovčjega mleka. Jasno, Yuki Nakao je slaščičarka! Tudi Sovdat ima lepo vinsko karto, ki je skorajda povsem primorska.
Za Posočje velja podobno kot za druge kraje: razliko naredijo dobro zastavljene družinske zgodbe. A razvojni potencial je mogočen, kar pa ne pomeni, da je treba po prvem milijonu prenočitev startati k naslednjemu. Negotovost, ki je prevevala dolino v minulem desetletju, ko ni bilo jasno, ali bo Kanin ali ga ne bo, ali bodo v Bovcu odprli kak hotel, na koncu pa je prišla še epidemija, gotovo vpliva na razmislek o karieri. Tako domačinov, ki se sprašujejo, ali naj ostanejo, kot iskalcev priložnosti od drugod in ne nazadnje kapitala. Brez umnih turističnih naložb ni napredka, mednje pa sodijo tudi naložbe v prometno in drugo infrastrukturo. Zdaj, ko si ozke, v nekih drugih časih zasnovane in zgrajene prometnice med Kobaridom in Vršičem delijo avtomobilisti, motoristi, kolesarji in tudi pohodniki, pohajkovanje po Posočju nikakor ni mikavno. Svojevrstna oaza ostaja le še nekoliko odmaknjeni Breginjski kot, ki pa se po načelu prelivne posode prav tako hitro polni.
