Pred leti je bilo treba dokazovati, da gluhoslepi ljudje obstajajo. Danes so vpisani v ustavo, toda ...

Slovenija je peta država - po Avstriji, Finski, Madžarski in Portugalski -, ki je svoj znakovni jezik vpisala v ustavo, in prva država, ki je vanjo vključila tudi jezik gluhoslepih. Slovenska ustava se namreč po novem dopolnjuje z novim 62. a-členom, ki zagotavlja pravico do svobodne uporabe in razvoja slovenskega znakovnega jezika, ob tem tudi do svobodne uporabe italijanskega in madžarskega znakovnega jezika v občinah, kjer sta uradna jezika italijanščina ali madžarščina, in do svobodne uporabe ter razvoja jezika gluhoslepih. Velik korak, ki našo državo postavlja prav v vrh demokratičnih držav, sploh z gledišča človekovih pravic, kjer se demokratičnost države presoja po tem, kako se v državi počutijo ranljive družbene skupine, tisti, ki so v najbolj deprivilegiranem položaju. Sprememba ustavnih zakonov je zahteven postopek, ki potrebuje poslansko večino, naši so jo, kljub aktualni hudi politični polarizaciji, sprejeli soglasno, z 78 glasovi.

​Spremeniti se mora družbena miselnost

​​​Morda bodo še bolj od sprejetja ustavnega zakona pomembni nadaljnji koraki za uresničevanje ustavne pravice v praksi na ravni posameznika. Delo se tako šele začenja, saj mora spremembi ustave slediti tudi sprememba družbene miselnosti, je poudaril predsednik DZ Igor Zorčič, saj sta jezika postala varovani kategoriji in temelj za nadaljnje zagotavljanje pravic oseb z okvaro sluha na vseh družbenih ravneh, posebno na področju zaposlovanja, izobraževanja in razvoja znakovnega jezika.

Gre za velik napredek in velik miselni preskok, pa je za Radio Slovenija dejal Tone Petrič, strokovni sodelavec Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, in opomnil, da je bil doslej znakovni jezik razumljen zgolj kot sredstvo za komuniciranje oziroma pripomoček, kar ne drži. "Znakovni jezik je naš jezik," je poudaril in spomnil še na vsaj oseminpetdeset med seboj neusklajenih zakonov urejanja socialnega varstva, v katere bo treba vpeljati ustavno pravico. Saj jim kljub načeloma urejeni zakonodaji in invalidskemu varstvu odločevalcev še ni uspelo prepričati o sistemskih rešitvah.

Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Cveto Uršič pravi, da imamo sicer zakon s skoraj dvajsetletno zgodovino, a odslej se bo posameznik, ki bo čutil, da je kršena njegova pravica, lahko obrnil na varuha človekovih pravic, tudi na ustavno sodišče. Prav tako bodo imeli uporabniki znakovnega jezika in jezika gluhoslepih možnost zahtevati, da se določen zakon, ki vpliva na njihovo življenje, spremeni.

​Pravica biti razumljen

​Za večino med nami je materni jezik slovenščina s svojimi petsto tisoč besedami, za gluhe Slovence pa to ni. Zanje je materni jezik slovenski znakovni jezik, za gluhoslepe pa je to jezik gluhoslepih, oba imata ima svoje besedišče, svojo slovnico, razvoj in nista mednarodno univerzalna, o čemer so mnogi še vedno zmotno prepričani.

​"Vsaka gluha skupnost ima svoj znakovni jezik - tako kot govorjeni jeziki. So si pa znakovni jeziki med seboj podobni zaradi vpliva vizualnega prenosnika. Lahko bi rekli, da spadajo v isto jezikovno družino, kar olajša sporazumevanje dveh kretalcev, ki sicer kretata dva različna znakovna jezika. Res imamo omejen korpus znakov, vendar je znakovni jezik mnogo več kot teh dvajset tisoč znakov. Je kompleksen jezik, ki poleg znakov vključuje gibe prstov, dlani, glave in rok ter telesa. Seveda z večjim številom znakov lažje bogatimo jezik, kulturo," nam je slovenski znakovni jezik opisala tolmačka slovenskega znakovnega jezika Natalija Spark.

Po drugi strani pa z ustavno novostjo nase opozarjajo tudi gluhoslepe osebe, ki so prikrajšane za dva od petih najbolj pomembnih čutil. Ker oseba ne vidi, potrebuje dotik, in ker ne sliši, potrebuje gibanje. "Pred šestnajstimi leti je bilo treba na državnem nivoju dokazovati, da gluhoslepi ljudje obstajajo. Danes so vpisani v ustavo in priznani kot samostojna skupina invalidov s svojo kulturo, svojo organizacijo," je ustavni zakon pozdravila dr. Simona Gerenčer, sekretarka Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan. Spomnila je, da bodo gluhoslepi ljudje zdaj končno dobili možnost razumeti in biti razumljeni, kar je najvišja vrednota, ki človeku omogoča biti človek. Do zdaj niso imeli pravice do tolmača, torej ne pravice do uporabe svojega jezika, kar je tudi eden od razlogov za izjemno velike stiske med njimi, za večanje občutka nespoštovanja in podcenjevanja, za socialno izolacijo. "Šele ko bo sprejet zakon in ko bo ta urejal njihove temeljne pravice, lahko pričakujemo spremembe v kakovosti njihovega življenja."

Opomnila je tudi na starostno gluhoslepoto, ki se z višanjem starosti prebivalstva povečuje, in kdo ve, koga med nami čisto mogoče še čaka. Trinajst odstotkov ljudi, starejših od devetdeset let, je namreč gluhoslepih. "Gluhoslepi od rojstva so ljudje, ki ne pogrešajo vida in sluha, pogrešajo pa razumevanje in spoštovanje," je na ljudi, ki želijo biti enakovredni državljani, še opozorila Gerenčerjeva.

​Počasni premiki v izobraževalnem sistemu

​Zakon usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ureja tudi pomoč gluhim otrokom, medtem ko gluhoslepih otrok sploh ne omenja. V Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije upajo, da bodo otroci z okvaro sluha končno dobili pravico do celovitega tolmačenja pouka. Na skrb vzbujajoč podatek nas spomni tudi tolmačka Natalija Spark: "N​ovembra 2020 so v televizijski oddaji Prisluhnimo tišini predstavili, da je bilo takrat devet gluhih otrok vključenih v redno izobraževanje, a tudi ti nimajo zagotovljenega tolmača ves čas pouka. Stojim za prepričanjem, da s kakovostnim individualnim načrtom za devet gluhih otrok v rednem izobraževanju, glede na visoko financiranje s strani države, finance niso težava. Težava je v tem, da znakovni jezik v očeh odločevalcev še vedno ni jezik gluhih.​"

​Sparkova, ki je v veliki meri svoje življenje posvetila pomoči gluhim, za svoja odločna prizadevanja za njihove pravice pa prejela tudi naziv Slovenka leta 2020, opisuje, kako nerazumljivo je, da se gluhim osebam ne zagotavlja kakovosten in enakovreden dostop do izobraževanja. Čeprav država financira tri specializirane zavode, ki so bili ustanovljeni za izobraževanje otrok z okvaro sluha, se danes tam večinoma izobražujejo otroci z motnjo pozornosti, govorno-jezikovnimi motnjami in avtisti.

​Ljudje velikokrat nočejo razumeti

Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika imamo iz leta 2002. V njem je jasno opredeljeno, kdaj in v katerih življenjskih situacijah je gluhim osebam zagotovljena pravica do tolmača. Tega imajo pravico izkoristiti trideset ur na leto za zasebne opravke in neomejeno pred državnimi organi. Žal se prepogosto dogaja, da se na številnih področjih iščejo izgovori, zakaj gluhi ne potrebujejo tolmača. S težavami pa se ne srečujejo le gluhi, v mrežo nerazumevanja so vsakodnevno vpleteni tudi njihovi tolmači, in na te izkušnje, ki so velikokrat nepredstavljivo šokantne, opozarja tolmačka in psihoterapevtka Natalija Spark.

"Z veliko žalostjo moram povedati, da ne glede na to, kako se trudimo ozaveščati večinsko slišečo družbo, kaj gluhota pomeni in kakšne so posledice, ljudje velikokrat nočejo razumeti, da je znakovni jezik jezik gluhih. Sama se s takšnimi težavami, ki povzročajo stisko tako njim kot meni, srečujem skoraj vsak dan. Slišeči ljudje razlago in napotke gluhi osebi naslavljajo name, kot bi jaz bila njihov varuh ali zastopnik, pa naj gre za osebnega zdravnika, psihologa ali ginekologa. Nenehno se iščejo izgovori, zakaj ne imeti tolmača, zakaj mene ne potrebujejo, ali pa želijo, da preprosto povzamem, kar jim imajo povedati. Ne dojamejo bistva, da sem jaz le prenosnik, prevajalec."

​Incident na hodniku državnega zbora

Sparkova se zgrožena spominja, kako je v dvorani državnega sveta prevzela tolmačenje, ker je na javni razpravi o spremembah in dopolnitvah zakona o javnem servisu RTV sodeloval tudi predstavnik gluhe skupnosti s predstavitvijo njihovih predlogov. To je bilo le teden po slovesni razglasitvi dopolnitve ustave s pravico do znakovnega jezika!

"Ob vstopu v tako imenovani hram demokracije sva bila z gospodom deležna nepredstavljive grobosti in nestrpnosti. Med varnostnim pregledom je namreč varnostnik vztrajal, da bo sam - in to z masko na obrazu - gluhemu razložil navodila in da mene kot tolmačke ne potrebuje, čeprav sem mu večkrat pojasnila, da je z menoj gluha oseba, ki ga ne sliši, torej ne razume. Poskušal je celo v angleškem jeziku pojasniti, naj gospod sleče suknjič!? Bila sem skoraj na koncu s potrpljenjem in sem rekla, da bom to prijavila, da je znakovni jezik ustavna pravica gluhih oseb in da ne dovolim, da se me tako ignorira in se ne spoštuje raba znakovnega jezika. Z gluho osebo nato odideva proti dvorani, ko varnostnik priteče in naju ustavi, začne groziti, da je policist, da me bo pridržal, odpeljal ... Najprej obnemim, nato mu še enkrat poskušam obrazložiti, da sem tolmač in da je gospod gluha oseba. ​Dogodek se je zaostril do te mere, da sem na koncu zaradi njegove grobosti in razburjenosti obupana mimoidoče na hodniku DZ prosila za pomoč. Si predstavljate stisko gluhega gospoda in tudi mojo stisko?"

​Pred vrati zdravstvenih ambulant

Natalija Spark se spomni tudi dogodka pred nekaj meseci, ko je gluhega moškega spremljala pri zdravniku. "Osebni zdravnik mi je rekel, naj povem gospodu, da naj si, če bo prihajal s tolmačem, kar poišče drugega osebnega zdravnika, saj on že ne bo plačeval tolmača. Strahoten je bil primer obiska ginekologinje, ki me je poslala v čakalnico, češ da njena pacientka, ki je bila gluha, ne potrebuje tolmača, a v ambulanti je med pregledom nanjo tako vpila, da smo v čakalnici vsi prisotni natančno slišali za njene zdravstvene težave. Pomislite, vpila je na gluho osebo."

Primeri, ki jih opisuje tolmačka, so šokantni; tudi ta, da gluha oseba pride iz ambulante z napotnico za nevrologa, čeprav potrebuje fizioterapijo - a po zdravnikovem mnenju pacient ne potrebuje tolmača. Sparkova je omenila še dogodek, ko je z gluho mamico obiskala psihologinjo, ta pa je po pol ure obravnave tolmački rekla: "Nič ni treba sedaj prevajati. Jaz vam bom povedala, vi pa mamici povejte kar zunaj." Natalija se z ignoranco do gluhih srečuje na vsakem koraku. "Sem most, da komunikacija steče. Nimam pravice posegati v strokovnost recimo psihologinje, ki vodi obravnavo, in povzemati njenih razlag. Si predstavljate stisko te mamice, ki je ostala sama s svojimi težavami in vprašanji?"