(REPORTAŽA) Za obisk Iraka je zdaj pravi trenutek

Zaradi političnih razmer turisti več desetletij niso mogli obiskati območij, ki bi jih lahko imenovali kot potovanje v izgubljeni svet. Številne nepotrebne vojne in notranje razmere so marsikaj spremenile od takrat, ko je bilo v Iraku še veliko tudi slovenskih delavcev, ki so gradili velike strateške objekte po državi. V preteklosti so veliki vladarji postavljali palače in mošeje, tukaj se je pojavila prva pisava, v matematiko so vnesli ničlo, tukaj je bil postavljen znameniti babilonski stolp, tudi zgodbe iz Tisoč in ene noči so bile prvič povedane tukaj. Skratka, gre za civilizacije Sumercev, Asircev in Babiloncev in njihovih naslednikov. Območje lahko mirno imenujemo kot dediščino sveta. 

Naš prvi kontakt z Irakom se začne na letališču v Basri, kjer nam v potni list vtisnejo vstopni vizum za Mezopotamijo, torej ne za Irak. Mesto je nastalo leta 636 kot vojaški tabor s pomembno vlogo v nastanku islama, danes velja za gospodarsko središče južnega Iraka, tukaj je tudi veliko pristanišče. V preteklosti je iz tega mesta na morje odhajal tudi Sinbad Pomorščak. Stare trgovske hiše iz 18. in 19. stoletja je zob časa že močno načel, tudi zadnje vojne jim niso prizanesle. Omogočijo nam ogled muzeja, kjer se lahko prvič srečamo z ostanki sumerske, asirske in babilonske zgodovine. Ni veliko predmetov, na žalost jih je veliko več v Parizu, Londonu, Berlinu in Oslu, saj so jih v preteklosti raziskovalci in razni prekupčevalci odnesli iz Iraka, ki tudi ni kazal veliko interesa za njihovo ohranitev. Na rečni plovbi po Šat El Arabu lahko vidimo eno od razkošnih jaht Sadama Huseina in nekaj od njegovih 100 palač, ki si jih je dal zgraditi po različnih krajih države. Ja, prav ste prebrali, 100 palač, še nekaj jih je imel v načrtu.

Adam in Eva in Noe

V kraju Qurna se reki Evfrat in Tigris zlivata v Šat El Arab, ki se po 193 kilometrih izliva v Perzijski zaliv. Obe reki izvirata v Armenskem višavju v Turčiji in imata največ vode od marca do maja, ko tudi pogosto poplavljata. Takrat tudi zapolnita številne plitve kotanje, ki se poleti spremenijo v slana močvirja. Zaslanjevanje tal povečujejo z umetnim namakanjem, tako da spodnji del Mezopotamije ni več tista rodovitna ravnica, kot so jo poznali v preteklosti. Gradnja pregrad in elektrarn, tudi v Turčiji in ne samo v Iraku, lahko privede do naravne katastrofe, saj reki ne bosta več dosegli Šat El Araba. Spor zaradi vode lahko privede do novih vojaških spopadov. V neposredni bližini sotočja še zmeraj obstaja Adamovo drevo, kjer naj bi bila Adam in Eva zaužila prepovedani sadež. Drevo nima več življenja, je suho.

Na tem mestu naj bi se bila odvijala še ena biblijska zgodba, tukaj naj bi se bil Noe vkrcal na ladjo in preživel vesoljni potop ter na koncu pristal na vrhu gore Ararat v Turčiji 5137 metrov visoko. Res je, da sta reki redno poplavljali območje, ki je le nekaj metrov nad morsko gladino, toda takšna višina pa je verjetno nemogoča. V okolici je veliko močvirnatega sveta, v svojem največjem obsegu v velikosti Slovenije, ki ga formira reka Evfrat, zato nas v kraju Al Chibayish domačini z njihovimi tipičnimi lesenimi čolnički popeljejo med trstičje, ki ga domačini uporabljajo za gradnjo svojih hišic, podobno, kot so to počeli Sumerci v preteklosti. Bil je petek, zato so številni na piknikih pekli ribe in nas prijazno vabili. No, tipično ribo so nam pripravili ob koncu plovbe, vendar večina popotnikov ni bila preveč zadovoljna. V bližini si ogledamo še velik spomenik, ki so ga postavili žrtvam padlih v zadnjih bojih proti Sadamu Huseinu. Zakaj v močvirju? Tega terena Sadamova vojska ni mogla zasesti s svojo težko oborožitvijo, dronov še ni bilo, zato je dal Sadam Husein izsušiti močvirje, da je tako lahko zasedel ta teren. Posledice so vidne še danes, saj voda še ni napolnila vseh kanalov in kotanj, zato so tla zasoljena in praktično neuporabna.

Ur in Uruk

Mimo mesta Nasiriyah se podamo v dve legendarni mesti Ur in Uruk. V Uru si ogledamo ostanke antičnega mesta. Zanimivo, mesto kot mestna državica je bilo v času Sumercev pristanišče ob izlivu Evfrata v Perzijski zaliv. To pomeni, da je Evfrat v teh stoletjih nanosil toliko materiala, da se je Perzijski zaliv premaknil proti jugu za več kot 200 kilometrov. Pa naj kdo še reče, da ni podnebnih sprememb. Mesto Ur je najbolj poznano po ogromnem templju ziguratu, ki je posvečen boginji lune, po sumerski mitologiji znani kot Nanna. Zigurat, izraz, ki prihaja iz jezika Akadijcev in pomeni zgraditi povišano mesto. Gre za vrsto infrastrukture, ki je bila postavljena v starodavni Mezopotamiji. Predstavljala je piramido z različnimi nivoji ali nadstropji, namenjeno verskim dejavnostim. Zigurat je bil zgrajen iz dveh delov; v spodnjem delu iz opeke, povezane z bitumnom, v zgornjem delu s trstiko. Orientacija ziguratov je enaka kot orientacija templjev - vogali so orientirani glede na štiri strani neba. Tempelj v Uru je iz 22. stoletja pred našim štetjem. Masivna stopničasta piramida meri 64 metrov v dolžino, 45 metrov v širino in več kot 30 metrov v višino. Doslej so našli sledi 44 ziguratskih zgradb. Večino teh arhitektur so našli v Iraku, nekatere pa v današnjem Iranu. Ur je mesto, kjer je nastala prva pisava - klinopis, tukaj so začetki astronomije in matematike, umetnosti in obrti, je tudi mesto, kjer naj bi se bil rodil prerok Abraham. Zaradi tega ga je leta 2021 obiskal papež Frančišek, v bližini zigurata so v ta namen postavili novo krščansko cerkev.

Mesto Uruk je nastalo v času okoli 4000 pred našim štetjem in je bilo v svojem največjem razcvetu z okoli 50 tisoč do 80 tisoč prebivalci največje mesto na svetu. V 27. stoletju pred našim štetjem je mestu vladal Gilgameš. S postopno kultivacijo domačih žit iz vznožja gorovja Zagros in obsežnih tehnik namakanja so na površinah pridelali široko paleto užitnega rastlinja. Kultiviranje žita in bližina reke Evfrat sta omogočila rast Uruka v največje sumersko naselje. Kmetijski presežki in veliko število prebivalcev so olajšali procese, kot je bila trgovina, specializacija obrti in razvoj pisanja. Uruk je bil zelo dobro prepreden s sistemom kanalov, ki so ga opisali kot "Benetke v puščavi". Ta sistem kanalov je bil povezan s pomorsko trgovino preko starodavne reke Evfrat kot tudi z okoliškimi kmetijskimi površinami.

Najaf in Karbala

Naslednji cilj je bilo mesto Najaf, ki je za šiitske muslimane najpomembnejšo sveto mesto, saj je v osrednji mošeji grobnica Alija ibn Ali Taliba, ki je prvi imam šiitov po razcepu od sunitov. Bil je sorodnik in hkrati zet islamskega preroka Mohameda. H grobnici romajo šiiti iz celega sveta, zato se je bilo treba za notranji ogled posebej pripraviti, seveda ločeno moški in ženske. Ženski del naše skupine si je moral nadeti muslimanske abaje. Fotografiranje v mestu je bilo dovoljeno samo s telefoni, tudi v notranjosti mošeje so številni redarji pazili, da nismo mogli fotografirati grobnice od blizu. Veliko večja gorečnost pripadnikov šiitske verske skupnosti je bila izražena na ženskem delu ogleda.

V mestu je tudi največje pokopališče na svetu Al Salam, saj želijo biti šiitski muslimani pokopani na tem pokopališču. Povzpnemo se na streho garažne hiše, s katere je res neverjeten pogled na okoli sedem milijonov grobnic; kmalu bo zmanjkalo prostora. Težko si predstavljam, da najdeš grob sorodnika, še zlasti, če nisi udeležen na njegovem pogrebu. V mestu je tudi veliko verskih šol, saj je tukaj središče muslimanskega izobraževanja.

Ob poti proti drugemu verskemu središču Karbali se ustavimo še v mestu Al Kifi, kjer je grobnica preroka Ezekiela, v mestu pa je bilo nekoč tudi veliko Židov. Ogled bližnjih jam v Taru, v katerih so prebivali domačini, je potekal ob vojaškem spremstvu. Dostop do jam ni možen, saj teren še ni v celoti očiščen min od zadnjih spopadov, se pa lahko z vojaki brez problemov fotografiramo. V bližini stoji še trdnjava Ukhadir iz časov Abasidskega kalifata iz 8. stoletja. Palača je v dobrem stanju, številni labirinti pa vas lahko hitro pripeljejo v izgubljeno situacijo. Še skok do ostankov ene najstarejših krščanskih cerkva Al Aquiser. Nekoč je bila ob bregovih Evfrata, ki pa je kasneje spremenil potek struge, tako da so danes ostanki cerkve sredi puščave.

Drugo pomembno sveto mesto za šiite je Karbala, kjer sta grobnici imama Huseina in Al Abbasa, ki sta padla v bitki leta 680. Mesto ima okoli 700 tisoč prebivalcev. Ni posebnega; vendar do 34 milijonov romarjev obišče mesto, da bi opazovali tako imenovano ašuro, ki označuje obletnico Huseinove smrti, glavni dogodek pa je Arba (40. dan po ašuri), kjer grobove obišče do 40 milijonov ljudi. Večina romarjev potuje peš iz vsega Iraka, prihajajo tudi iz več kot 56 držav, iz Basre romajo peš po posebej zgrajeni cesti več dni. Vodnika sta nam navedlo številko 20 milijonov. Neverjetno. Končno prispemo v Babilon.

Babilon

Ogled začnemo pred vrati boginje Ištar. Gre za kopijo, original je na žalost v Berlinu. Babilon je bilo kraljestvo, ki je nastalo ob reki Evfrat v 19. stoletju pred našim štetjem. Prvi vrhunec je bil za časa Hamurabija v 18. stoletju pred našim štetjem, ki ga poznamo po njegovem zakoniku. Kasneje je propadel in ponovno vzcvetel za časa vladarja Nebukadnezarja II. tisoč let kasneje, ki je meje babilonskega kraljestva razširil vse do Sredozemskega morja. Ta vladar naj bi bil dal zgraditi tudi viseče vrtove, ki jih opisujejo kot sedmo čudo sveta. Rodovitna tla so dopolnjevali z zapletenim sistemom cevovodov, ki so prispevali k temu, da je imel Babilon pridelavo različnih poljščin, med drugim žit, zlasti ječmena, pa tudi repe, čebule, kumar, solate. Drugi temeljni steber babilonske hrane so bili veliki palmovi nasadi, ki so jim dajali dateljne, te so dodajali pijačam, kot je vino. Zagotovil jim je tudi malo lesa v regiji, saj je to območje z malo drevesne vegetacije. Do danes je žal izginila večina od nekdanjih 18 milijonov dateljnovih dreves v spodnji Mezopotamiji. Kmetijska dejavnost Babiloncev je bila namenjena reji ovac in goveda. Podobno so izvajali lovske in ribolovne dejavnosti. Bitumen so pridobivali iz tal.

Kakšno obdobje, kaj se je na tem prostoru v tisočletju vse zgodilo in kaj vse je izginilo! Na koncu ga je zavzel Aleksander Makedonski, ki naj bi bil tukaj tudi umrl in bil pokopan. Danes Babilon ni tisto, kar je bil pred desetletji. Sadam Husein ga je namreč dal rekonstruirati in pri tem tudi poskrbel za svoje pečate v zidakih kot Nebukadnezar II., za katerega naslednika se je smatral. Moram reči, da me rekonstrukcija ni prepričala. Na potrditev, da je na višjem podiju, ki naj bi predstavljal prestol, leta 323 pred našim štetjem umiral Aleksander Makedonski, pa bo verjetno treba še počakati.

V bližini je stal tudi znameniti babilonski stolp, ki ga vsi prikazujejo v obliki okroglega stolpa, čeprav je bil v osnovi zigurat z dimenzijami 91 krat 91 metrov. Danes je na originalnem mestu stolpa samo dvignjen teren z majhno vdolbino na sredini; okolica je neurejena. Na robu arheološkega najdišča si je na umetni vzpetini Sadam Husein dal postaviti eno od svojih rezidenc, s katere je imel lep pogled na ostanke Babilona; danes je palača razbita, v notranjosti so vandali odstranili vse, kar se je dalo, v nadstropje nas ne pustijo, saj je brez šip in nevarno za morebitne padce. V notranjosti otroci nabijajo žogo v nekdanjih rezidenčnih salonih, malo starejši pa vpijejo, da je bil Sadam tiran. Okolica je precej neurejena; v bližini pa sta vidna še dva umetna hriba, na katerih je Sadam Husein želel postaviti še dve palači, tako da bi bilo skupno število 103 palače. Ni jih dočakal.

Na hitro si od daleč ogledamo ostanke zigurata v kraju Borsipa in ostanke sumerskega mesta Kiš, ki je nastalo v 7. tisočletju pred našim štetjem. Videti je ostanke zigurata in obzidja, ob zahodu sonca pa so čuvaji zgodovinskega spomina postali potepuški psi.

Bagdad

Prispemo v glavno mesto Bagdad, ki ima okoli sedem milijonov prebivalcev. V mestu vlada prometni kaos, semaforjev ne upoštevajo, promet urejajo miličniki. Situacijo dobro obvladajo, kljub gostemu prometu ni videti prometnih nesreč. Mesto je nastalo ob reki Tigris in že leta 762 je postalo središče Abasidskega kalifata. V času največjega razcveta je bil Bagdad z milijonom prebivalcev največje mesto na svetu. V mestu je bilo veliko akademskih institucij; mesto je bilo trgovsko in intelektualno središče muslimanskega sveta. Ostanke slavne preteklosti Sumercev, Babiloncev, Asircev in muslimanov si je mogoče ogledati v iraškem muzeju. Dve uri ogleda hitro mineta, nemogoče si je ogledati vse, čeprav je veliko kvalitetnih ostankov po tujih muzejih. Nekaj ostankov slavne preteklosti je še v mestu, na primer abasidska palača iz 13. stoletja, urni stolp iz osmanskih časov in nekaj kvalitetnih zgradb iz 18. in 19. stoletja, ki so večinoma v zelo slabem stanju, nekatere so začeli obnavljati.

Obvezno se je treba sprehoditi po slavni ulici Mutanabbi, kjer prodajajo knjige, in se ustaviti v zgodovinski kavarnici Shabander Cafe, kjer so se nekoč srečevali pomembni umetniki in pisatelji. Žal je pred leti pred kavarno razneslo avtomobil bombo, eksplozija pa je zahtevala več kot sto mrtvih, tudi štiri lastnikove sinove. Kavarnico so obnovili, življenje teče dalje, vendar je spomin prizadetih zagotovo ostal. Nič ni več tako, kot je bilo.

Samara, Tikirt, Kirkuk

Ob poti proti Samari smo priča velikemu onesnaževanju, ki ga povzroča izgorevanje plina, saj ga Iračani ne uporabljajo. Svoje dodajo cementarne, tako da velja Irak za eno najbolj onesnaženih držav na svetu, letna polucija oddanih plinov v ozračje naj bi presegala letno polucijo v ZDA.

V Samari smo imeli namen, da si ogledamo spiralni minaret in se na njega tudi povzpnemo. Žal to ni bilo mogoče, saj potekajo obnovitvena dela na veliki mošeji v neposredni soseščini, zato smo si lahko na hitro ogledali samo zunanjost. Antična prestolnica Samara iz let 836-892 je izjemen dokaz o Abasidskem kalifatu, ki je bil glavni islamski imperij tega obdobja, raztezal se je od Tunizije do Srednje Azije. Je edina preživela islamska prestolnica, ki ohranja svoj prvotni načrt, arhitekturo in umetnost, kot so mozaiki in rezbarije. Mesto je na seznamu Unesca; 20 dolarjev je bila vstopnina, enaka kot za vse druge oglede po Iraku.

Nekoliko severneje leži mesto Tikirt, ki je rojstno mesto Sadama Huseina, tudi njegova življenjska pot se je končala na tem območju. Razmere niso preveč varne, zato smo si mesto ogledali samo v obliki panoramske vožnje. Večina Sadamovih palač je razbitih, svoje so naredili še islamski skrajneži, ki so leta 2014 zverinsko ubili okoli 1700 mladih vojakov in jih pometali v Tigris. Reka je bila nekaj dni rdeče barve, večino trupel pa je odneslo.

V mesto Kirkuk, v okolici katerega so velike naftne rezerve in velja za primer sožitja med Turkmenci, Arabci in Kurdi, nas pričaka kurdski vodič. Ustavimo se pri ogromnem kipu, posvečenemu kurdskim borcem -pešmergam, ki so po štirih letih spopadov pregnali islamske skrajneže.

Kurdistan

Nato pa vstop v Kurdistan. Oba iraška vodiča sta morala pridobiti kurdski vizum, saj ima Kurdistan avtonomijo znotraj Iraka. Mi dodatnega vizuma nismo potrebovali. Bolj ko se bližamo kulturnemu središču Kurdistana Sulejmaniji, bolj smo presenečeni. Popolno nasprotje od preostalega Iraka, kot da smo nekje na zahodu. Urejeno mesto, povsem moderne trgovine, veliko novogradenj, vozniki upoštevajo prometne predpise. Življenje v Kurdistanu pod Sadamom Huseinom je na žalost najbolje prikazano v tako imenovanem Rdečem muzeju, oziroma kot ga imenujejo, Kurdi Amna Suraka. Koliko nedolžnih ljudi je izgubilo življenje v tem temačnem obdobju sodobne iraške zgodovine, tudi s strupenimi plini je iraška vojska poskušala zatreti vsakršen odpor. Ogled prostorov nekdanjega zapora in številnih fotografij se nas je močno dotaknil. Kaj bi na svetu naredili z denarjem, ki ga namenjamo za orožje, koliko nedolžnih ljudi je izgubilo vse svoje premoženje, svoje družine, svojce in prijatelje. Človek se vpraša, zakaj.

Proti glavnemu mestu Kurdistana Erbilu se podamo po panoramski cesti skozi gorati kurdski del. Ta cesta za razliko od drugih ni v najboljšem stanju, vendar je izjemno frekventna; nekajkrat sem imel občutek, da bomo na avtobusu ostali brez stranskih ogledal, vendar se je vse dobro izteklo. Pred Erbilom (tudi Arbil) smo videli ogromen spomenik vsem Kurdom, ki so se borili proti islamskim skrajnežem. Tudi Erbil velja za eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu, saj njegovi začetki segajo v 23. stoletje pred našim štetjem. Stara arbilska citadela v mestu je pod zaščito Unesca in je v fazi počasne obnove. Znotraj citadele so nekatere palače, ki pričajo o slavni preteklosti, pod citadelo pa je velik prostor s številnimi fontanami in mestno tržnico, kjer se je ob lepem zgodnjepomladanskem vremenu trlo prodajalcev in kupcev; prevladovali so seveda moški. Ni bilo nobenih problemov za fotografiranja z domačini, večina pobud za spominske fotografije je prišla z njihove strani, tako kot drugod po sukih so spraševali, od kod smo. "I love Slovenija," je bil vedno njihov odgovor, "lepo, da ste prišli v našo deželo. Mi k vam v Evropo ne moremo, saj nas smatrate za teroriste." Kakšna zabloda "civiliziranega in demokratičnega" sveta.

Mosul

Zapustimo Kurdistan in se podamo še do drugega največjega mesta v Iraku, Mosula. Mesto je bilo središče Asirske vzhodne cerkve, v njem so bili številni grobovi prerokov iz Stare zaveze, ki so jih islamski skrajneži leta 2014 večinoma uničili. Mesto je močno poškodovano, saj je bilo od leta 2014 do 2017 v rokah islamskih skrajnežev. Na območju mesta so potekale srdite bitke med islamskimi skrajneži in iraško vojsko. Ta se ni zmenila za številne civiliste na območju spopadov in se niso imeli kam umakniti. Številni objekti so porušeni, oznake "safe" na zidovih potrjujejo, da so območje očistili min in mrtvih, tam, kjer te oznake ni, je gibanje še vedno smrtno nevarno. Močno poškodovani sta mošeji Al Noori in mošeja preroka Jonaha. Spopadi niso prizanesli niti trdnjavi Bashtabiya iz 12. stoletja. Toda na tržnici se življenje počasi vrača v stare tirnice.

Na robu mesta so ostanki slavnega antičnega mesta Ninive. Mesto je bilo naseljeno že v prazgodovini, vendar se prvi podatki pojavijo okoli leta 2400 pred našim štetjem. Ninive so bile prestolnica Asirije od leta 704 pred našim štetjem vse do padca cesarstva in mesta leta 612 pred našim štetjem. Mesto je bilo obdano z obzidjem iz masivnega kamnitega in opečnega zidu, dolgega dvanajst kilometrov. Graditelji so v mestu ustvarili kompleksen sistem vodovoda in kanalov, da so v mesto speljali vodo in omogočili namakanje kraljevih vrtov. Arheologi so ob koncu 19. stoletja našli Asurbanipalovo knjižnico, ki predstavlja najpomembnejši vir za zgodovino in kulturo Asirije. Danes je shranjena v Britanskem muzeju v Londonu. Danes so Ninive zapuščene, nekaj obzidja je obnovljenega, več posegov so preprečile vojne v zadnjih desetletjih.

Že pred potovanjem smo bili seznanjeni, da bodo ob poti številne kontrole, saj se v državi še zmeraj zadržujejo posamezni islamski skrajneži. "Mi smo zato tukaj, da se vi počutite varni," je bil pogost odgovor na teh kontrolah, vendar so bili vojaki, policisti in drugi uradniki zelo prijazni.

Za obisk Iraka je zdaj pravi trenutek. Zagotovo ga vsak obiskovalec doživi po svoje.