Franjo Rosina (1863-1924) je bil že kot učenec in dijak po svojih šolskih uspehih nadpovprečen - po uspešno zaključeni ljudski šoli v Litiji je nadaljeval šolanje v Ljubljani v cesarsko kraljevi vadnici in gimnaziji. Na razočaranje matere se ni odločil za študij bogoslovja, temveč se je odpravil na študij prava na Dunaju. Takoj po prihodu na Dunaj je postal član Akademskega društva Slovenija, leta 1887 pa tudi njegov predsednik. Tu je stkal številna prijateljstva z mnogimi slovenskimi izobraženci, še posebej je Rosino zaznamovalo prijateljevanje z dr. Pavlom Turnerjem (1842-1924).
Svojo poklicno pot je dr. Rosina pričel v Novem mestu v odvetniški pisarni dr. Karla Slanca. Kot goreč privrženec ideje Sokolstva je bil tu med soustanovitelji Dolenjskega Sokola. Po doktoratu, pridobljenem leta 1894 v Gradcu, se je preselil v Celje, kjer je delal pri drugem odličnem odvetniku dr. Josipu Sernecu.
Pravi rodoljub
Pred stoletnico njegove smrti lahko ugotovimo, da za razliko od mnogokaterega njegovega sotrudnika ime in delo, ki ga je opravil dr. Franjo Rosina, le ni popolnoma zbledelo. Veliko, če ne največ, je k temu pripomogla Zveza društev generala Maistra in njihovo mariborsko društvo, ki je aprila lani odkrila spominsko ploščo na njegovi hiši v Mariboru. Zveza je leta 2017 izdala tudi monografijo, ki je nastala izpod peresa publicista Matjaža Brojana z naslovom Dr. Franjo Rosina - pravi rodoljub.
Na pobreškem pokopališču so konec septembra člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra ob 160-letnici rojstva Maistrove "desne roke" dr. Franja Rosine položili venec na njegov grob. Delegacija v sestavi predsednik društva Aleš Arih, podpredsednik mag. Zdravko Luketič, praporščak Ivan Tušek in tajnica društva Barbara Arih je 29. septembra, na dan, ko je bil ta rodoljub, sokol, čitalničar, posojilničar, demokrat in pravnik, rojen v vasi Leskovica v današnji občini Litija, obudila pomen tega narodnjaka za slovenski Maribor.
Samostojno odvetniško prakso je Rosina odprl leta 1895 v Ljutomeru, ki je tako pol stoletja po dr. Matiji Prelogu ponovno dobil medse narodno zavednega, izobraženega in angažiranega intelektualca. Še istega leta je bilo tukaj ustanovljeno Slovensko politično in gospodarsko društvo, za podpredsednika je bil izvoljen Rosina. Leta 1896 je bil izvoljen za deželnega poslanca v Štajerski deželni zbor. Leta 1898 se je poročil s Karolino Robič (1878-1906), hčerko narodnjaka Franca Robiča, deželnega in državnega poslanca in gostilničarja iz Limbuša. V zakonu so se jima rodili štirje otroci - Milovana, Igor, Tanja in Fedor.
Selitev v Maribor
Leta 1901 se je dr. Rosina preselil v Maribor, na današnjo Partizansko cesto 16, takrat imenovano Tegetthoffstrasse z isto hišno številko. V Mariboru je postal član vseh narodnih in gospodarskih društev. Hote ali ne je postal politični prvak slovenskega Štajerja. Bil je predsednik Čitalnice in se vključil v delo Posojilnice v Narodnem domu, bil je prvi starosta mariborskih Sokolov, predsednik vseslovenske Zadružne zveze s sedežem v Celju, blagajnik podružnice Društva svetega Cirila in Metoda, predsednik mariborskega krajevnega odbora Narodne stranke … V mestu si je hitro pridobil sloves odličnega odvetnika. Po ženini smrti, leta 1906, se je ponovno poročil s svakinjo prijatelja Petra Majdiča, Marijo Ripšl iz Šentjurja pri Celju.
Tistega 28. junija 1914 v Rušah
Razgibano predvojno življenje dr. Rosine je usodno zaznamoval dogodek, ki se je kot splet okoliščin zgodil 28. junija 1914 v Rušah. Tega dne je bil dr. Rosina kot predsednik mariborskega Sokola na trgu v Rušah, kjer je potekalo slavnostno razvitje sokolskega prapora (z veselico, kar ni nepomemben podatek glede na kasnejši zaplet dogodkov), na katerega so pripeli tudi poseben trak z napisom "Brani mejo!". Šlo bi naj za le eno v vrsti sokolskih narodnih manifestacij, če ne bi bil prav tega dne v Sarajevu atentat na prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda. Slovensko sokolsko narodno slavje je v očeh nemških oblastnikov in someščanov tako dobilo povsem drug kontekst - mnogi so v njem videli provokacijo, čeprav udeleženci dogodka seveda niso mogli predvideti, da se bo tega dne zgodil atentat na prestolonaslednika in so ob novici sprva mislili, da gre za neslano šalo. Začela se je divja gonja proti udeležencem dogodka, še posebej pa proti njenim organizatorjem. Naslednje jutro so aretirali vse, za katere so sumili, da so povezani z manifestacijo dan poprej v Rušah, pričele so se množične aretacije.
Aretacija dr. Rosine
Dr. Rosina je sprevidel, da aretiranim ne bo mogel pomagati po običajni pravni poti, zato se je 14. avgusta 1914 odpravil na Dunaj k ministrskemu predsedniku Stürgkhu ter še k nekaterim ministrom, da bi se kalvarija kar vsevprek (brez konkretnih in z dokazi podprtih obtožb) aretiranih Slovencev iz Maribora in okolice vendarle končala. A 20. avgusta so v Mariboru aretirali tudi dr. Rosino. Odpeljali so ga v zapore v Gradec. Kot hudemu sladkornemu bolniku se je njegovo zdravje v zaporu zelo poslabšalo, zaradi šibkega zdravja in sodnega postopka zoper njega je bil prisiljen zapreti svojo odvetniško prakso. Šele 4. oktobra so ga izpustili, konec januarja 1915 pa so umaknili vse obtožbe proti njemu. Tudi drugi so bili izpuščeni brez obtožb. General Maister se je kasneje spominjal Rosinovih besed, ko ga je prvič srečal po tej življenjski izkušnji in mu je Maister čestital, da je spet svoboden: "Prost ja, a ubili so me tam v Gradcu."
Razpad Avstro-Ogrske leta 1918
Atentat v Sarajevu je bil povod za izbruh prve svetovne vojne, v kateri je Avstro-Ogrska vojaško in gospodarsko opešala in bila primorana oktobra 1918 priznati poraz; narodi monarhije so začeli udejanjati ideje o lastnih nacionalnih državah. Provizorična narodna skupščina za Nemško Avstrijo je 21. oktobra 1918 tako sklenila, da bo za bodočo nemško-avstrijsko državo zahtevala vsa ozemlja, kjer živijo Nemci - z grožnjo, da se bodo uprli vsaki aneksiji "njihovih" ozemelj. Seveda je bilo takšno ozemlje v nemških očeh tudi južna Štajerska, kjer so po stoletjih ponemčevanja in desetletjih načrtne kolonizacije računali na svoj uspeh. Nato je bila 29. oktobra 1918 v Zagrebu razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.
V Mariboru so imeli v teh dneh v svojih rokah vso oblast Nemci. Slovenska meja na bi se bila sicer določila na mirovni konferenci. Tako je bilo vse do 1. novembra, ko se je - takrat še major - Rudolf Maister (zgolj po zaslugi in opozorilu stotnika Edvarda Vaupotiča) udeležil sestanka pri štacijskem poveljniku majorju Holiku, kjer bi naj bili govorili o varnostnih razmerah v Mariboru in okolici, dejansko pa vojaško zaščitili in omogočili nadaljnjo nemško oblast v mestu. Maister je takrat izrekel znamenite besede: "Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko."
"Za ovadbe naj se izdaja slovenska vabila"
Po prihodu v Maribor je dr. Rosina intenziviral stike s stanovskimi prijatelji na Štajerskem in vložil velike napore za uporabo slovenščine v uradovanju in javnem življenju nasploh. "Principielno se vsako osebo nagovori v nemščini in šele če ne razume ali ne odgovarja, vpraša sodnik slovensko. Za ovadbe naj se izdaja slovenska vabila, izjave prič naj bodo v našem jeziku." (mt)
Vse ostalo je zgodovina, v kateri ima prav dr. Franjo Rosina nezanemarljivo vlogo. Tako je Narodni svet za Štajersko, katerega predsednik je bil dr. Karel Verstovšek, dr. Rosina pa podpredsednik, prevzel civilno, Maister pa vojaško oblast v mestu. Prav Rosina je bil tisti, ki je 26. septembra 1918 sklical prvi sestanek v Narodnem domu, kjer je bil ustanovljen Narodni svet za Štajersko. Veliko dela je tudi sicer opravil dr. Rosina sam, saj je bil dr. Verstovšek hkrati tudi "poverjenik za uk in bogočastje" v narodni vladi države SHS. Da bi lahko imel Maister nesporno vojaško avtoriteto v mestu, so ga usodnega 1. novembra 1918 povišali v čin generala - besedilo imenovanja je narekoval prav Rosina.
Kot predsednik mariborske Posojilnice je dr. Rosina vojaškemu poveljstvu za Spodnjo Štajersko nakazal dva milijona zlatih kron
Denar za slovensko vojsko
Čez slovensko ozemlje so se v tistih dneh valile množice razpuščenega vojaštva, ki so se s fronte vračale domov ter po poti tudi plenile. V ta namen je bil Narodni svet za Štajersko 2. novembra primoran izdati razglas, s katerim so ustanovili mestno stražo. Nemci v mestu, združeni v tako imenovano "zeleno gardo" (Schutzwehr), so svoje stražarje plačevali bolje in s tem novačili za vojsko sposobne može tudi za njihove prihodnje načrte z Mariborom. General Maister je vedel, da mora biti finančna kompenzacija za isto vojaško službo na slovenski strani vsaj enaka z nemško stranjo, če hoče obdržati slovensko vojaštvo v tej službi. Ljubljanska vlada ni bila pripravljena dati generalu Maistru ustreznih finančnih sredstev za vzdrževanje slovenskega vojaštva v mestu.
Dr. Franjo Rosina se je zato odločil na lastno pest tvegati. Kot predsednik mariborske Posojilnice je vojaškemu poveljstvu za Spodnjo Štajersko nakazal dva milijona zlatih kron, s katerim se je hranilo, preskrbovalo in plačevalo slovensko vojaštvo. General Maister je o tem dejanju kasneje zapisal: "Po pomenu in posledicah pomeni ta korak zgodovinsko delo v naši preteklosti."
V februarju 1919 je dr. Rosina sodeloval tudi pri pogajanjih glede razmejitvene črte med sovražnima stranema po napadu Nemcev na jugoslovanske posadke od Cmureka do Radgone. Razmejitvena črta je z manjšimi odstopanji kasneje bila na mirovni konferenci potrjena kot državna meja.
Dr. Rosina v novi državi in danes
Kot zaprisežen demokrat in liberalec se je v novi državi dr. Rosina vključil v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS) in bil leta 1921 izvoljen na njeni listi za mestnega odbornika. Bil je tudi velik dobrotnik dijakov in študentov. Po prevratu je tako ustanovil Dijaški dom in bil njegov upravnik vse do svoje smrti ter ga tudi sam s svojimi sredstvi izdatno finančno podpiral.
Še veliko je bilo del in dejavnosti, ki se jih je dr. Rosina, utrujen od sladkorne bolezni, ki ga je vedno bolj ogrožala, neutrudno loteval. Svoj mir je našel v krajih svojega prijatelja dr. Pavla Turnerja - v Morju pri Framu v svojem tuskulumu (tako so v njegovih časih rekli hiši na podeželju), ki mu je namenil prav takšno ime - Moj mir. Prav Turnerjeva smrt 25. septembra 1924 ga je močno potrla. Po njegovi smrti je odšel na zdravljenje na Dunaj, kjer je 15. oktobra istega leta v bolnišnici Wilhelminenspittal umrl; pet dni kasneje so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Maribor, od koder je iz Narodnega doma preko Glavnega trga večtisočglava množica pogrebcev pospremila pokojnika na zadnji poti na pobreško pokopališče.
