V omenjenih člankih je bila citirana majhna naključna, nadzorovana raziskava, ki so jo izvedli znanstveniki v Kanadi. Raziskava je bila osredotočena na vprašanje, kako mlečne beljakovine (sirotka in kazein) vplivajo na občutek sitosti in raven glukoze v krvi v razponu nekaj ur. Raziskovalci v objavljeni raziskavi sicer res omenijo sladkorno bolezen tipa 2 (znižanje ravni glukoze v krvi naj bi bilo "pomembno za sladkorno bolezen tipa 2"), toda niso preučevali, kako pitje mleka vpliva na tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 je potrebnih več let, ne ur.
Vse kombinacije
Raziskovalci so za raziskavo poiskali 32 mladih in zdravih udeležencev. Udeleženci so se čez noč postili, za zajtrk pa pojedli kosmiče z vodo ali napitek na podlagi posnetega mleka z različnimi količinami beljakovin. Udeleženci so zaužili pet različnih kombinacij vode in mleka z različnimi količinami beljakovin kazein in sirotka, in sicer eno vsak teden. Raziskava je bila navzkrižna, kar pomeni, da so udeleženci v obdobju petih tednov zaužili vse kombinacije v naključnem vrstnem redu.
Zajtrki so imeli povprečno energijsko vrednost, in sicer blizu števila kalorij, ki ga priporoča angleška agencija za javno zdravje. Udeležencem so izmerili apetit in raven glukoze v krvi pred zajtrkom in po njem. Dve uri po zajtrku so udeleženci morali jesti pico, dokler niso dosegli "udobne ravni sitosti". Apetit in raven glukoze v krvi so jim nato ponovno izmerili največ eno uro po obroku s pico. Izsledki kažejo, da uživanje mlečnih beljakovin poleg obroka upočasni sproščanje glukoze v kri, vendar nima nikakršnega vpliva na apetit v dvournem obdobju. V primerjavi s posnetim mlekom pa je koncentrat beljakovine sirotke vseeno zmanjšal apetit po drugem obroku.
Kaj pa pomenijo ti izsledki? Preprosto: v okviru raziskave, v kateri so udeleženci v triurnem obdobju jedli kosmiče in pico, so večje količine beljakovin (zlasti sirotke) povezane z rahlo nižjima ravnema glukoze in lakote pri zdravih ljudeh. Ne povejo pa nam nič o normalnih prehranjevalnih vzorcih, kjer je presledek med obroki dolg štiri do šest ur. Raziskovalci prav tako niso preučili, kako njihovo mleko z dodanimi beljakovinami vpliva na hormone, ki uravnavajo apetit, ali na merljive kazalnike zdravja, kot je izguba telesne teže.
Nebrzdano poročanje
Avtorji objavljene raziskave ne trdijo, da lahko s kozarcem mleka ob zajtrku zmanjšamo tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, torej od kod prihaja ta trditev? Mediji sicer res radi napihujejo ugotovitve raziskav, toda njihove ideje morajo imeti nekakšen izvor. V tem primeru je založnik znanstvene publikacije na svoji spletni strani v sporočilu za javnost omenil, da bi "spremembe prehrane pri zajtrku lahko pomagale pri upravljanju sladkorne bolezni tipa 2", četudi so pri raziskavi sodelovali samo zdravi mladi odrasli brez sladkorne bolezni.
Tiskovna pisarna univerze, kjer je potekala raziskava, je nato v izjavi omenila začetno poročanje medijev o zmanjšanju tveganja za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 z dnevnim kozarcem mleka. Čeprav ni ponovila trditev medijev, jih tudi ni popravila, kar pomeni, da se je nadaljevalo nebrzdano poročanje o tej zgodbi. Še vedno ni popolnoma jasno, od kod prihaja ta neposredna povezava med mlekom in preprečevanjem sladkorne bolezni, toda izpostavlja pomanjkljivost medijev pri poročanju o znanosti. Za odgovorno komunikacijo o znanosti in zdravju potrebujemo znanstvenike, univerze in medije, ki bodo odgovorno poročali o resničnem pomenu raziskav in ne samo proizvajali mikavne, a prazne izjave.
