(SAMOGOVOR) Kako sem vzljubila Maribor

Korošcem je sicer praviloma od nekdaj v čast in ponos, ko zasledimo uspehe ali prepoznavnost "svojih" ljudi, ki so se, ko so zapustili regijo, uveljavili na raznih področjih ali na kakršnikoli način izstopali iz povprečja. Ni le slaba cestna ali železniška infrastruktura razlog, ki v veliki meri in v povprečju preprečuje, da bi mlad ambiciozen in izobražen človek še vztrajal v domačih logih, se po več ur dnevno vozil v službo in se zvečer utrujen vračal domov. Več je razlogov, da regija slej ali prej postane premajhen prostor za prevelike načrte posameznika. Sploh to velja za mlajše, sodobnejše generacije, za katere se zdi, da so tudi manj navezane na prostor in jih ta manj omejuje ali obremenjuje. Morda so mladi v kakem pogledu tudi bolj odpri in svobodomiselni, lažje puščajo stvari za sabo in si dovolijo preizkusiti več možnosti.

V vsakem primeru se Koroška v vseh ljudeh, za katere postane omejujoča in nezadostna za uresničitev načrtov, vseeno po večini trdno zasidra. Pogosto in radi izpostavimo svoje korenine. Podobno velja za Maribor, očarljivo, odprto mesto, v katerega se iz Koroške steka reka Drava. Sama sicer sodim med tiste, ki Koroške nismo želeli, morda niti mogli zapustiti, čeprav v različnih obdobjih iz različnih razlogov. Z vztrajanjem sem si sicer kdaj nakopala več preglavic, kot če bi izbrala selitev. V poklicnem smislu sem se sprva bolj navezovala na Ljubljano, nato pa na Maribor, čeprav so poti v prestolnico v preveč centralizirani deželi ostale nujne. Maribor mi ni nikoli predstavljal nujo kot Ljubljana, temveč je bil izbira - v tem je bila morda v navezovanju in povezovanju ključna razlika med glavnima mestoma, ki sta me nagovarjala vsako na svoj način. Čeprav je med študijem Ljubljana bila zame edina možno začasno prebivališče (že zaradi smeri študija, saj je bilo novinarstvo takrat možno študirati edino tam), me ni prevzela do take globine kot Maribor oziroma je nisem dojemala na isti način, čeprav sem običajno rada odpotovala vanjo. Kar nekaj prijateljic iz Koroške je po študiju ostalo v Ljubljani ali Mariboru in z njimi rada ohranjam vezi. Tako imata obe mesti poseben pomen zame tudi zato, ker se lahko kadarkoli udomačim in se počutim udobno, skoraj podobno kot doma.

A kako in zakaj pravzaprav z lahkoto vzljubiš Maribor, četudi se vanj bolj ali manj vračaš zaradi dela? Četudi številni izpostavljajo nadležno cesto, ki se iz Koroške vije ob Dravi, meni tudi v primerjavi s hribovskimi kolovozi, po katerih se večkrat prebijam, nikoli ni bila zoprna. Maribor se mi je vselej zdel lep sam po sebi, preprost, a veličasten, zlasti razgledi z mostov. Tradicionalne, klasične točke, kot je recimo Lent, so mi bile bržkone takoj všeč podobno kot drugim turistom ali naključnim obiskovalcem, ki se v njem ustavijo le za kak dan. V manjših mestih, v katera od nekdaj rada potujem, me navdušujejo drobne reči, skriti kotički, ki so drugačni, imajo "dušo", kot radi rečemo, in napajajo s pozitivnim. Takih točk je v Mariboru precej, čeprav imam bolj malo možnosti ali časa, da bi se zadrževala na njih. V Mariboru pa imam predvsem rada številne radožive ljudi, veseljake, ki dajo veliko na družbo, v kateri se lahko vedno izrazimo in razumemo, četudi vsak v svojem trdem narečju. Včasih sicer začutim, da so Mariborčani kljub svoji načelni odprtosti zadržani ali vsaj nekoliko previdni - da, recimo, Korošcem (pa ne le nam) ne pustijo čisto blizu in svojo štajersko bit (za)varujejo za vsako ceno. Nekakšna zaščitniška, a hkrati preživetvena drža, tudi kljubovalna in izmuzljiva, ki ni nikoli docela predvidljiva, temveč ohranja moč, da preseneča. Tudi v tem pogledu Maribor nikoli ne razočara, čeprav ga vselej ni mogoče razumeti.