(SAMOGOVOR) Naša (re)kapitulacija

Zdaj nam, če ne znamo živeti omejitvam navkljub (seveda v okviru razumnih ukrepov, ki jih svetuje stroka, a tudi nerazumnih, ki jih vsili politika), dnevi in meseci minevajo v prazno, v čakanju. Ali ne povsem? Ste v koronaobdobju živeli?

Leto dni po pojavu virusa so v številnih mestih po Evropi in svetu rekapitulacijo dogajanja v letu od lanskega marca opravljali tudi na ulicah s pohodi za svobodo. Oblasti v večini držav z ljudmi ravnajo podobno, praviloma se države niso odločile za usmerjeno zaščito, kot so svetovali eni vrhunski strokovnjaki, ampak so se odločili za zaustavitev življenja, kot so svetovali drugi vrhunski strokovnjaki, ki so jih izbrali politiki. Leto potem prvi spomnijo na tisto, kar so predlagali, a ni bilo sprejeto, drugi branijo svoj prav, da bi brez zaprtja bile posledice še hujše. Mi v Sloveniji se, to sploh ni zanemarljivo, čudimo, da so v številnih hrvaških mestih in v Beogradu ob obletnici tisoči prišli na ulice s transparenti sporočit, da imajo zapiranja dovolj, in da so policisti to mirno spremljali.

Pomembna referenca nasprotnikov protikoronskih ukrepov, kakršne je uvedla večina držav, je lani oktobra v ameriškem Great Barringtonu priobčena izjava treh vrhunskih epidemiologov, ki so se jim kot sopodpisniki pridružili številni strokovnjaki z vsega sveta. Poanta je bila, da je treba dosledno zaščititi najbolj ranljive skupine ljudi, jim posvetiti vso pozornost, ostalim pa dopustiti običajno življenje. Bolnike, ki bi jim pridruženi covid povzročil smrt, bi morali takoj zaščititi s tako učinkovitimi ukrepi, da se ne bi okužili, v domovih za starejše bi delali samo tisti, ki so imuni proti virusu, vsakega bi pred vstopom bilo treba testirati, tistim ranljivim, ki živijo doma, bi živila in drugo, kar potrebujejo, organizirano prinašali, da se jim ne bi bilo treba izpostavljati. V večgeneracijskih družinah bi stike morali prilagoditi zaščiti starejših, s svojimi družinskimi člani bi se srečevali zunaj in ne v zaprtih prostorih. Tisti, ki hodijo v službe, šole, v trgovine, gostilne, na kulturne prireditve, bi morali biti pazljivi pri stikih, nositi maske, razkuževati roke, ostati doma, če zbolijo, in nasploh ravnati odgovorno.

Učinkovanja barringtonskega pristopa seveda ni mogoče preveriti, ker ga nikjer niso uvedli, samo deloma so se mu v enem obdobju približali Švedi. So pa številke o tem, kako so pri nas učinkovali ukrepi, slabe. Zapiranje ljudi v občine, policijska ura, drastično kaznovanje protestnikov so povzročili dvom ljudi o skrbi zanje. Kolega Teo, ki je šel nekaj minut čez 21. uro vzet neke stvari iz parkiranega avtomobila pri cesti in so ga policisti zalotili in kaznovali, seveda ne hvali ukrepov. Ljudi je postalo bolj strah kazni kot bolezni, ustrahovanje je zasenčilo trdo ukvarjanje zdravstva s posledicami bolezni. Njim bi naj politiki nudili pomoč in bi bilo bolje, prijateljeva mama je bila sprejeta v bolnišnico z negativnim covid testom, po nekaj dneh negotovosti, ko ni bilo mogoče do nje in dobiti informacij po telefonu, so sporočili, da je umrla na covid oddelku.

Vtikanje oblasti je torej problem, posebej še, ko se tako kot naša v času epidemije ukvarja z utrjevanjem svoje pozicije in se boji državljanov in njihovih stališč, njihovih mnenj, pogledov, navsezadnje prioritet in vrednot. Ko je kriza, je mogoče vse spremeniti. V tem spreminjanju je uspešna in o tem priča tudi to, da pri nas ob obletnici zapiranja ljudi na svetovnem shodu za svobodo skorajda ni bilo. Seveda nihče normalen v teh časih ne kliče k množičnim shodom, je pa simptomatično, ker to ni bila zmaga epidemiologov. Na Hrvaškem so protestniki po shodih pohvalili ravnanje policistov, ki, po poročanju nevladnih organizacij, veljajo za brutalne do migrantov; so rekli, da se zavedajo, da se po službi vrnejo domov k svojim, ki si želijo živeti, delati, hoditi v službo in v šolo, biti sproščeni in ne v stalnem strahu.