(SAMOGOVOR) Pojma nimajo o Pučniku

Mi v Sloveniji smo do zadnjega desetletja zadnje Jugoslavije tudi živeli v slogu Samo, da veselo je. Dopustili smo jahanje, ki je bilo tudi nazarensko, in samo tu in tam koga vrgli s hrbtov. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo se začeli pritoževati glede tega, kako se nas spodobi jahati samo zato, da bi generalno še vedno bilo (videti) veselo. Spomnim se, da so ljudje iz politike takrat o nas novinarjih govorili in pisali, da predstavljamo samo negativne zgodbe, da je v resnici veliko spodbudnih, dobrih, perspektivnih, ki jih je treba samo najti, in da ni razlogov za popolno črnogledost. A seveda to ni bilo mogoče, ker ni šlo za pesimizem brez razlogov. In z razprav o slogu je težišče prešlo na jahanje. V žargonu ene od knjig o konjih bi lahko opisal razmere kot nesinhronizacijo med jahalci in konji, ker oni zgoraj niso hoteli priznati, da so konji zanje odločilni, da se prek njihove dinamike, položaja zrcalijo, se vidijo, kakšni so v resnici. Ljudje so torej, če prevedem, oblasti začeli sporočati, da so ji ves čas nastavljali ogledalo, da bi lahko videli tudi nevidno.

Takrat smo - gospa zdajšnja poslanka pravi, da brez jogurtov, čeprav so jogurti zaradi jogurtne revolucije bili celo v politiki - torej sistematično začeli izražati mnenje o tistih, ki nas jahajo. "Dolga desetletja je obstajala tako imenovana negativna opozicijska misel, tudi uporniška imenovana, ki se je pogosto zatekla v literarne, filozofske in druge oblike izražanja. Toda ta misel ima kontinuiteto. Od leta 1945 naprej se je počasi razvijala, v zadnjih letih, ko so za to dane možnosti, se je morala otresti preoblek, morala je postati jasnejša, odločnejša in razumljivejša," je Jože Pučnik novembra leta 1989 povzel proces, ki je pripeljal do sprememb Sloveniji. Naš novinar Mirko Lorenci, ki se je z njim pogovarjal, je nekaj dni kasneje v komentarju z naslovom Še je čas za časten umik opisal, kam naj bi to pripeljalo. "Da nihče več ne bo spraševal partije za dovoljenje, da bi se politično združeval. In partija ne bo imela nobene moči (kaj šele pravico), da bi to preprečevala." Omenil je sicer bojazen, da bi kakšen samodržec poskušal proces zaustaviti, če bi se to zgodilo na nacionalni osnovi, bi "kri tekla v rekah in ne samo v potokih".

Vojna med jugoslovanskimi narodi se je potem zgodila in res so tekle reke krvi, čeprav bi moralo biti drugače. A vsaj v osamosvojeni Sloveniji smo verjeli, da bomo odločali ljudje. Lorenci je pričakovanja strnil v nekaj povedi: "Kot se v politiki spodobi, bodo stranke uporabljale vsa sredstva, da bi se dokopale do oblasti, toda na koncu bomo o njej, ne da bi bili za to komu posebej hvaležni, le odločali državljani."

​Odločno smo se odločili za to pot, ker boljše ni, in izbrali stranke, ki tri desetletja uporabljajo vsa sredstva za vzpon na oblast, da bi jo obdržale in izkoristile zase. Izbirali smo džokeje, ki ne vedo nič o konjih, ki jih jahajo, a v tem neznansko uživajo. Prav to je pripeljalo do zdajšnjega političnega primitivizma, v katerem ni veselega, je pa krepko, besno in nazarensko. Kjer nam oblastniki vsak dan z besedami in dejanji demonstrirajo, da niso razumeli niti ene same Pučnikove besede, kaj šele, da bi razumeli družbene procese, o katerih je govoril. O Balzacovi ironiji pa raje ne bom.