(SAMOGOVOR) "Veš, kaj bi ti mogo"

Koliko je reči, ki jih opažamo pri drugih in o njih zlahka pametujemo, včasih kar takih, s katerimi se hkrati ubadamo sami, a imamo za drugega čisto drug meter in drug(ačen) nasvet kot zase. Od nekdaj je bilo lažje dajati nasvete in izumljati recepte za druge, kot se jih držati z lastnimi dejanji. Od nekdaj smo lažje našli rešitve za druge, se pogovarjali o ravnanjih drugih, jih presojali, zlahka tudi obsojali, sami pa tavali pri iskanju svojih načinov ali celo niti ne opazili, kako zlahka k čemu napotujemu druge, čeprav se medtem sami ne spravimo iz oklepa železne srajce. Morda je to tudi nekakšna obča, kar skupnostna drža nemoči ali nezmožnosti, da bi sploh kdaj pometli pred lastnim pragom, ker se nasploh raje in lažje oziramo k sosedovemu ali še dlje, zlasti kadar se na lastnem nakopiči preveč nesnage.

Emkejeve rime o naših skupnih življenjskih postopanjih so posrečen rezime naših ravnanj, polne ubesedenih resnic, ki nam nastavljajo ogledalo in kljub navidezni lahkotnosti pozivajo k tehtnim premislekom. Z novinarskimi kolegi nas je recimo pesem Veš, kaj bi ti mogo nagovorila na zadnjem, zdaj že precej oddaljenem smučarskem srečanju v Kranjski Gori, ko je podžgala našo razposajenost, značilno za raznovrstna družabna srečanja. V trenutku, ko smo na glas ponavljali rime kot za stavo, smo jih seveda vzeli za manj resne, kot dejansko so ali jih lahko razberemo, če jih razstavljamo v globino in odstiramo pomene. Ne bi ravno skušala razpredati o tem, "kaj je pesnik želel povedati", kakor so nas sicer učili v šoli (res ne bi mogli drugače spoznavati pomena poezije in proze?), vseeno pa sem nato poskušala iz teh verzov večkrat potegniti nekaj vsebine tako za občo kot posamično rabo.

Z nasveti je namreč res hudo zamotano. Zlasti kadar jih dajemo drugim sami od sebe, nepoklicani, ko smo kdaj tudi rahlo pokroviteljski, poznavalski in nastopamo s prepričanjem, kako dobro imamo kako reč naštudirano in jo zato moramo deliti z drugimi. Morda je še bolj zapleteno, ko smo naprošeni za nasvet in se skušamo izkazati. V osnovi je težko dati ustreznega že, ker nikoli nimamo pred sabo celotnega položaja posameznika, ki nas prosi za nasvet - vsaj ne povsem realnega. Vsak od nas se namreč pred drugim vsaj do neke mere kaže v drugačni luči, kot bi jo terjala osvetlitev za koristen ali uporab(lj)en nasvet. Pomanjkanje celovitosti ali konteksta in s tem polnega uvida nam onemogoča, da bi bil naš napotek drugim docela uporaben - morda smo lahko prej in bolj zadovoljni, če sprožimo kak premik, vzgib, ki komu v zagati pripomore k pristopu, ki ga bo privedel do smiselne rešitve. Kadar jo sploh potrebuje. Marsikdaj namreč sprašujemo po nasvetih le zato, da bi potrdili svoj že zdavnaj oblikovani način ravnanja ali svoj prav, ne pa zato, da bi nam kdo (do)povedal, da bi se morali skozi kakšno izkušnjo prebiti drugače. In iziti drugačni.

Velikokrat je tudi tako, da smo zlahka pametni za druge, posebno če se ti soočajo s situacijami, v katerih sami nikoli nismo bili, pa v teoriji vseeno vemo, kako bi sami (naj)bolje reagirali. Največkrat pa je tako, da se lažje pogovarjamo o drugih (ki se obenem lažje pogovarjajo o nas), pa vidimo drugo ali drugače kot pri sebi. V resnici bi se res morali bolj brigati zase kot za druge, a je to preklemano težko. Sploh pa bi nam v vsakdanjih pomenkovanjih ob kavi zmanjkalo tem, če bi govorili samo o sebi in svojih odločitvah (sploh zdaj, ko smo končno lahko v družbi na terasah, obdani še s toplejšim sončnim žarkom). No, saj si gotovo tudi rečemo, kaj vse bi morali (spremeniti pri sebi), tu in tam sprejemamo velikopotezne odločitve, ki se nam zdijo bolj uresničljive ob kakih prelomnih koledarskih prehodih, ko se bomo res brez dvoma in ovir pognali v nekaj novega in drugačnega. A v vsakem primeru smo vsi pogosto (po)svetovalci s prikladnimi navodili za odločitve drugih, ki jih nagovarjamo z "veš, kaj bi ti mogo". A se nam vsem vse zasuče, ko nekdo nenadoma tako poreče nam.