Serijski morilec: Kot bog se je odločal, kdo bo živel

Potem ko je sodišče pred slabima dvema tednoma nekdanjega policista Mihaila Popkova obsodilo na še drugo dosmrtno kazen zaradi 56 umorov, je blaznež iz Angarska, kot so ga poimenovali, postal najbolj krvoločen serijski morilec v novejši ruski zgodovini. Leta 2015 je bil obsojen na dosmrtno ječo zaradi umora 22 žensk, skupaj število njegovih žrtev tako znaša 78. Popkov je ženske posiljeval in moril, ko je bil še policist in tudi po upokojitvi leta 1998. Žrtve je ponoči zvabil v svoj avtomobil pod pretvezo, da jih bo peljal domov. Včasih je pri tem uporabljal tudi policijski avtomobil med svojim prostim časom. To je počel na območju svojega domačega mesta Angarsk blizu Irkutska. Žrtve je umoril z različnimi orožji - najpogosteje je uporabljal kladivo in sekiro - njihova trupla pa je nato odvrgel v gozdu, ob robu cest in na lokalnem pokopališču. Prijeli so ga šele leta 2012, ko so preiskovalci znova odprli primere in izvedli teste DNK ter se osredotočili na voznika avtomobila, čigar sledi so našli na kraju zločinov.

Morilec s šahovnice

Aleksander Pičuškin, danes star 44 let, je veljal za ruskega Jacka Razparača. Leta 2007 so ga obsodili na dosmrtno ječo zaradi umora 48 ljudi. Prijelo se ga je tudi ime "morilec s šahovnice". Vzdevek si je prislužil, ko je priznal, da je nameraval ubiti 64 ljudi - za vsako polje na šahovnici enega. Sam trdi, da je zagrešil 61 umorov, medtem ko jih je tožilstvu uspelo dokazati 48.
Pičuškin je svoj morilski pohod začel leta 1992. Takrat sta se z 18-letnim sošolcem pogovarjala o tem, da bi koga umorila, ko pa je ugotovil, da njegov prijatelj ne misli resno, ga je "poslal v nebesa". "Prvi umor je kot prva ljubezen. Nikoli ga ne pozabiš," je izjavil med sojenjem. Naslednjič je moril leta 2001, ko je začel svoj morilski pohod v parku na obrobju Moskve. Prebivalci ruske prestolnice so živeli v strahu do njegove aretacije leta 2006. Morilec, za katerega so ugotovili, da je prišteven, je žrtve, med njimi so bili večinoma brezdomci in alkoholiki, pokončal na brutalen način. Običajno je s svojimi žrtvami, večinoma starejšimi moškimi, igral šah, nato pa jih je na skrit kraj zvabil na vodko, kjer jih je ubil s kladivom ali porinil v odprt kanalizacijski jašek. V nekaj primerih je žrtvi glavo razmesaril z vratom steklenice, v kateri je bila prej vodka, kar je veljalo celo za njegov podpis. Zamaške steklenic je hranil za spomin. Eno od žrtev pa je potisnil z balkona v 16. nadstropju.
Pičuškina so ujeli, ko je policija našla sporočilo njegove žrtve, namenjene sinu, na katerem je pisalo, da je šla z njim na sprehod. Morilec je trdil, da je vedel za sporočilo, a se je kljub temu odločil, da jo ubije. "Če me ne bi ujeli, ne bi nikoli, nikoli nehal. Ker so me ujeli, so rešili veliko življenj."
Takoj po aretaciji se je pohvalil s "strastjo po ubijanju". "Za mene je življenje brez umora kot za vas življenje brez hrane. Počutil sem se kot oče vseh teh ljudi, saj sem bil jaz tisti, ki jim je odprl vrata v nov svet," je izjavil takrat 33-letni prodajalec. Na sojenju pa je dejal, da se je počutil kot bog, ko je odločal o tem, kdo naj živi in kdo umre. "Ljudem nisem jemal dragocenosti, ne denarja, ne nakita, ker ga nisem potreboval! Jemal sem tisto najdragocenejše - človeška življenja," je povedal, ko mu je sodnik dovolil izjavo in dodal, da je bilo njegovih žrtev več kot 60.
"Preživel sem 500 dni v ječi in v tem času so ljudje odločali o moji usodi," je povedal iz steklene kletke na sodišču. "Policisti, odvetniki, strokovnjaki, priče ... Jaz sam pa sem odločal o usodi 63 ljudi. Bil sem sodnik, porota in tožilec. Odločal sem o njihovem življenju. Vse vaše funkcije sem opravil sam,“ je Pičuškin med sojenjem namenil ljudem v sodni dvorani.
Med sojenjem ni pokazal nikakršnega obžalovanja in se je pogosto posmehoval tožilcu - pa tudi svojim odvetnikom. Ko ga je sodnik ob izreku sodbe vprašal, ali razume razsodbo, je Pičuškin odgovoril: "Nisem gluh." Sodišče je za morilca sicer odredilo tudi psihiatrično zdravljenje, čeprav so psihiatri ugotovili, da je duševno zdrav in popolnoma odgovoren za svoja dejanja.
Svojcem žrtev se je kazen zdela premila in so terjali smrtno kazen, a ker Rusija smrtne kazni ne izvršuje od leta 1996, s svojimi zahtevami niso uspeli. Bo pa prvih 15 let zapora Pičuškin preživel v samici.

Mesar iz Rostova

Andrej Čikatilo, znan tudi kot 'mesar iz Rostova', velja za enega najbolj razvpitih in brutalnih serijskih morilcev v času Sovjetske zveze. Rodil se je 16. oktobra leta 1936 v vasici Jablučne v ukrajinskem delu Sovjetske zveze. Oče Roman in mama Ana sta bila kmetovalca, živeli so v koči, ki je imela le en prostor. Družina velikokrat ni imela česa dati v usta. Andrej je pozneje priznal, da do 12. leta ni okusil kruha in da so bili doma velikokrat prisiljeni jesti travo in listje, da ne bi umrli od lakote. Ko se je Sovjetska zveza vključila v drugo svetovno vojno, se je oče pridružil Rdeči armadi, bil v boju ranjen, pozneje tudi zaprt. V tem času naj bi Andreja mama pretepala za vsako napako, ki jo je storil.