Slovenske košarkarice: Čakajoč svojih štirideset minut slave

Če bi obveljala prvotna ideja, bi zdaj odštevali dneve do ženskega Eurobasketa v Sloveniji. Srbi so si želeli organizacije, k sodelovanju pa septembra 2016 povabili tudi slovensko zvezo. A ta je po polletnem premišljevanju odstopila od ideje, ker je bilo "preveč odprtih vprašanj in tveganj". Ni treba dvakrat ugibati - čeprav je slovenska ženska košarkarska reprezentanca na najvišji točki doslej, saj se je še drugič zapored uvrstila na evropsko prvenstvo, prave računice ob možnosti promoviranja športa krovna zveza (še) ni videla.
Nič čudnega. Če je še aktualno svetovno prvenstvo v nogometu za ženske tako medijsko zapostavljen dogodek, da se ga je najboljša nogometašica sveta Ada Hegerberg odločila bojkotirati, kaj potem šele reči za žensko košarko? Medtem ko si v moški košarki leta in leta grizemo nohte v upanju, da bo Luka Dončić namesto španskega ali srbskega reprezentančnega dresa oblekel slovenskega, in Gorana Dragića ob vsakem tretjem vprašanju maltretiramo s tem, ali bo reprezentančno upokojitev morebiti le prekinil, evropsko klubsko prvakinjo Niko Barič in kolegice malodane v anonimnosti prepuščamo pripravam na turnir, na katerem bodo ciljale na zgodovinski rezultat.

Ruski milijoni, slovenske štipendije

A prav nogomet lahko košarkarice navdaja z upanjem, da se v doslej zapostavljenih ženskih moštvenih športih nekaj premika na bolje. Samo primer: otvoritev letošnjega SP-ja v nogometu za dekleta v Franciji si je ogledalo 45.261 gledalcev na tribuni, več kot polovica od 52 tekem je že vnaprej razprodana, kar že zdaj pomeni več kot milijon prodanih vstopnic. Nagradni sklad bo z 38 milijoni evrov dvakrat višji kot pred štirimi leti v Kanadi, vse skupaj pa prenaša kar 206 držav po svetu.
Ne le svetovno prvenstvo, vedno bolj privlačijo tudi ženske nogometne klubske tekme. Dvoboj Barcelone in Atletica si je letos ogledalo rekordnih 60.739 ljudi, Manchester City in West Ham sta jih pritegnila 43.264, Juventus in Fiorentina 39.000. Pa kar priznajte, da za ženske sekcije teh klubov sploh še niste slišali!

Slovenke uradno na nivoju Šrilanke

Vzhodnoevropska ženska košarka ima sindrom angleškega nogometa - ker kupuje najboljše tujce, trpi domača proizvodnja. Za razliko od moške košarke so namreč v ženski različici lige NBA, torej WNBA, plače nižje kot v Evropi, obenem pa se tekmovanji ne prekrivata (WNBA se igra poleti), zato Američanke množično romajo na drugo stran nekdanje železne zavese. Pogled na priimke najboljših posameznic evrolige tako priča, da prevladujejo igralke ene države: Alyssa Thomas, Breanna Stewart, Courtney Paris, Haley Peters, Brionna Jones, Celeste Trahan - Davis … A reprezentance, ki že od leta 1996 iz rok ne izpusti zlate medalje, na bližajočem se Eurobasketu seveda ne bo zraven.
In to je najboljša priložnost Evropejk za dokazovanje. Med 27. junijem in 7. julijem se bodo košarkarice merile v Latviji in Srbiji. Slovenke bodo skupinski del s Turčijo, Italijo in Madžarsko odigrale v Nišu, če jim uspe doseči vsaj tretje mesto v skupini, se bodo preselile na izločilne dvoboje v Beograd.
Da bodo po 14. mestu na zadnjem (oziroma svojem prvem) Eurobasketu 2017 še posebej motivirane, ni dvoma. Ne le, da se slovenska zveza kljub njihovi brezhibni in predčasni uvrstitvi na Eurobasket po petih zaporednih zmagah - tudi nad aktualno evropsko podprvakinjo Francijo - ni odločila prvenstva organizirati doma. Podcenjuje jih tudi Mednarodna košarkarska zveza (Fiba). Na svoji jakostni lestvici Slovenke uvršča na šele 63. mesto, med Šrilanko in Hongkongom ter daleč za denimo Uzbekistanom (54.), Severno Korejo (56.) in Gvinejo (61.). S tem dosežkom je Slovenija med evropskimi reprezentanci na 23. mestu.

Srbkinje kot upanje za žensko košarko?

Da je s Fibinim točkovanjem nekaj konkretno narobe, kažejo rezultati na igrišču. Ne le, da je bila Slovenija na zadnjem Eurobasketu 14., že na letošnje tekmovanje se je uvrstilo samo 16 reprezentanc. Denimo Hrvaške in Grčije, ki ju Fiba umešča med najboljših deset reprezentanc, tam ne bomo videli.
Stavnice sicer večjih možnosti Sloveniji ne pripisujejo - po moči jo uvrščajo na 15. mesto, le pred Veliko Britanijo. Povedano drugače - varovanke Damirja Grgiča naj bi v nasprotju s svojimi željami že po skupinskem delu odpotovale domov. Še največjo priložnost za kakšno zmago (in s tem napredovanje) pa naj bi imele proti Madžarkam. A te prihajajo tudi iz Soprona, četrte najboljše ekipe v Evropi …
"Težko je govoriti o ciljih. Manjši cilj je, da naredimo napredek glede na prejšnje evropsko prvenstvo, na katerem smo bili v težki skupini. Tudi letos je težka, vendar nam lahko uspe priti v drugi krog. To je cilj, ki se ga bomo držali. Že s tem, da smo se uvrstili na prvenstvo, je velika stvar," pa o ciljih pove Damir Grgič, ki je za svojo ekipo pripravil 35 dni treningov in osem pripravljalnih tekem pred glavnim turnirjem.
Na njem bodo favoritinje za osvojitev naslova Španke in Francozinje, sledijo Belgijke, Rusinje in Srbkinje … Slednje so na neki način tudi glavni up ženske košarke, da bi v lastni državi, nori na moško različico tega športa, vzbudile nekaj evforije in končno napolnile dvorano Štark Arena, kjer je lani Luka Dončić osvojil evroligo in naziv najkoristnejšega košarkarja v Evropi. Za več kot 18.000 ljudi je prostora v dvorani, kar, sodeč po izkušnjah iz dosedanjih finalov, pomeni vsaj 3,5-krat preveč prostora. Zadnje štiri finale ženskih prvenstev si je namreč vselej ogledalo le med 4500 in 5500 gledalci, tudi ko je Francija leta 2013 igrala pred domačim občinstvom. Kako daleč od tega je nogomet, tudi ženski ...